Jedro

Neutemeljen je očitek tožnikom, da pri sklepanju izpodbijane sodne poravnave niso ravnali z zadostno skrbnostjo, ker niso preverili zemljiškoknjižnega stanja. Ta njihova opustitev je kljub načelu publicitete, vendarle neznatna v primerjavi s težo očitno nepoštenega ravnanja prvih dveh tožencev, ki sta z zamolčanjem odločilnih dejstev tožnike namenoma pustila v zmotnem prepričanju, da se zemljiškoknjižno stanje od vložitve tožbe ni spremenilo. Poleg tega je publicitetni učinek vpisov v zemljiško knjigo predpisan zaradi varstva pravnega prometa z nepremičninami, pri sklenitvi izpodbijane sodne poravnave pa ni šlo za takšen pravni promet.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se razveljavi sodna poravnava z dne 9. 9. 2013, s katero se je zaključila pravda v zadevi II P 610/2010 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s tožbo za razveljavitev sodne poravnave in o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo za razveljavitev sodne poravnave, tožnikom pa naložilo, da morajo tožencem povrniti njihove stroške postopka, prvi toženki 683,48 EUR, drugemu tožencu 1.980,67 EUR in tretjemu tožencu 801,54 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila prva tožnica. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločbo napačno označilo za sklep namesto za sodbo, saj gre po vsebini za meritorno odločitev. Vztraja, da so bili tožniki ob podpisu sodne poravnave v zmoti, ki jo je povzročil drugi toženec s svojim zlonamernim ravnanjem. Ni res, da je bila zmota neopravičljiva. Takšna razlaga je neživljenjska in pretirano stroga. Ker je nepravdno sodišče na naroku 21. 6. 2013 sklenilo, da bo samo odločilo o ničnosti spornih zavezovalnih pravnih poslov, je prenehal interes tožnikov za nadaljevanje pravde. Prva toženka in drugi toženec sta bila navzoča na naroku, vendar sta tožnike namerno pustila v zmoti, da je bilo že 21. 11. 2012 izdano zemljiškoknjižno dovolilo. Tega je drugi toženec takoj po naroku notarsko overil in istega dne vložil predlog za vknjižbo lastninske pravice. Tožniki po navedenem naroku niso imeli nobenega povoda, da bi še dodatno preverjali zemljiškoknjižno stanje, zato jim ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti.

Na pritožbo sta odgovorila prva toženka in tretji toženec, ki predlagata njeno zavrnitev. Prva toženka navaja, da ni vedela za izdajo listine, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice drugega toženca. V zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini ni bilo zaznambe spora ali vpisane prepovedi razpolaganja. Sicer pa je bila tožba vložena prepozno. Tretji toženec poudarja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj po vsebini ni šlo za sodno poravnavo, ampak sta pravdni stranki le umaknili tožbo in nasprotno tožbo.

Na pritožbo je odgovorila tudi četrta tožnica, ki pritrjuje pritožbi in obrazloženo nasprotuje izpodbijanemu sklepu.

Pritožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 392. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko stranke sklenjeno sodno poravnavo izpodbijajo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Ker ima sodna poravnava učinke pravnomočnosti, je takšna tožba izredno pravno sredstvo. Čeprav je po četrtem odstavku 393. člena ZPP za njeno obravnavanje pristojno isto sodišče, pred katerim je bila sodna poravnava sklenjena, ne gre za tožbo v rednem pravdnem postopku, ampak za posebno procesnopravno tožbo, o kateri sodišče odloči s sklepom in ne s sodbo.(1) Po petem odstavku 393. člena ZPP se namreč v postopku s tožbo za razveljavitev sodne poravnave subsidiarno uporabljajo določbe o obnovi postopka.

Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati med drugim zaradi tega, ker je bila sklenjena v zmoti (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP). Stranka mora tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je izvedela za razveljavitveni razlog (prvi odstavek 393. člena ZPP), najkasneje pa v treh letih od dneva, ko je bila sodna poravnava sklenjena (drugi odstavek 393. člena ZPP).

Zatrjevana zmota tožnikov pri sklepanju sporne sodne poravnave z dne 9. 9. 2013 po presoji sodišča prve stopnje ni bila bistvena, predvsem pa ne opravičljiva. Sodišče druge stopnje se s takšnim stališčem izpodbijanega sklepa ne strinja.

Tožniki, sodeč po njihovih trditvah, ne bi sklenili sodne poravnave, katere sestavni del je bil dogovor o umiku njihove tožbe, če bi vedeli, da v nepravdnem postopku ne bo mogoče rešiti vprašanja ničnosti spornih pravnih poslov, ki so jo uveljavljali s tožbo v pravdi. Nobenega dvoma torej ne more biti, da je bila njihova zmota bistvena, upoštevaje prvi odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Res je sicer, da lahko tožniki kadarkoli vložijo izbrisno tožbo, vendar ni mogoče spregledati, da je bila v pravdi, ki se je končala z izpodbijano sodno poravnavo, do takrat že zbrana večina trditvenega in dokaznega gradiva; poleg tega so tožnikom že nastali tudi znatni pravdni stroški, s poravnavo pa so se njihovemu povračilu odrekli. Če bi tožniki vedeli za nedopustno razpolaganje prvih dveh tožencev s spornim stanovanjem, bi lahko tožbo razširili z dodatnim zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, skladno z 243. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Nobenega tehtnega razloga ni, da sodišče prve stopnje takšne spremembe tožbe ne bi dopustilo, medtem ko soglasje tožencev po 186. členu ZPP niti ne bi bilo potrebno.

Ugotovitev izpodbijanega sklepa, da toženi stranki ni mogoče očitati prevare, je vsaj glede prvih dveh tožencev materialnopravno zmotna. Zakonski znaki prevare po prvem odstavku 49. člena OZ so podani ne samo takrat, ko ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki, ampak tudi takrat, ko jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Ni dvoma, da sta prva dva toženca z zamolčanjem odločilnih dejstev tožnike namenoma pustila v zmotnem prepričanju, da se zemljiškoknjižno stanje od vložitve tožbe ni spremenilo. Tožniki v zvezi s tem utemeljeno izpostavljajo časovne okoliščine sklenitve razpolagalnega pravnega posla in vložitve predloga za vknjižbo lastninske pravice drugega toženca ter obremenitev pridobljene nepremičnine z zemljiškim dolgom.

Končno je neutemeljen tudi očitek tožnikom, da pri sklepanju izpodbijane sodne poravnave niso ravnali z zadostno skrbnostjo, ker niso preverili zemljiškoknjižnega stanja. Ta njihova opustitev je kljub načelu publicitete iz 6. člena ZZK-1, ki ga posebej izpostavlja izpodbijani sklep, vendarle neznatna v primerjavi s težo očitno nepoštenega ravnanja prvih dveh tožencev. Poleg tega je publicitetni učinek vpisov v zemljiško knjigo predpisan zaradi varstva pravnega prometa z nepremičninami, pri sklenitvi izpodbijane sodne poravnave pa ni šlo za takšen pravni promet. Tožnikom niti dejstvo, da svojega zahtevka niso zavarovali z začasno odredbo ali z zaznambo spora, ne more škoditi. Njihovi zahtevki so namreč tožencem, ki so obenem udeleženci nepravdnega postopka, znani že od zahteve za denacionalizacijo spornih nepremičnin. Razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost (možnost) vrnitve, je zavezancem prepovedal 88. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), in sicer z dnem njegove uveljavitve (7. 12. 1991). Ta prepoved je, ob zagroženi sankciji ničnosti, veljala do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov oziroma do odločitve o njih. Prva toženka kot denacionalizacijska zavezanka bi ob ustrezni evidenci denacionalizacijskih postopkov morala in mogla vedeti, da z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila drugemu tožencu krši navedeno prepoved.

Ker očitno nepošteno ravnanje tožencev ne more uživati pravnega varstva, bi sodišče prve stopnje moralo tožbi ugoditi. Tožba namreč v nasprotju s trditvijo prve toženke ni bila prepozna. Tožnike je o spremenjenem zemljiškoknjižnem stanju obvestilo nepravdno sodišče novembra 2013, zato ob vložitvi tožbe januarja 2014 še ni potekel niti subjektivni niti objektivni zakonski rok za izpodbijanje sodne poravnave. Nesprejemljiv pa je tudi ugovor tretjega toženca, ki sklenjeni poravnavi odreka takšno naravo. Z umikom medsebojnih zahtevkov pravdnih strank in z odpovedjo uveljavljanju povračila pravdnih stroškov je prišlo do vzajemnega popuščanja, ki je prekinilo dotedanji spor med strankama. Tretji toženec se zato neupravičeno zavzema za zavrženje tožbe.

Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP. Ker so pravdne stranke enotni sosporniki, je sodno poravnavo razveljavilo v celoti (196. člen ZPP).

Pravica do povračila stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka v zvezi z izrednim pravnim sredstvom je odvisna od končnega izida pravde, ki se bo nadaljevala po razveljavitvi sporne poravnave. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o vseh nastalih stroških pridržalo sodišču prve stopnje.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1274/2008 z dne 28. 10. 2010.