Jedro

Določba 24.a člena ZGos ureja predhodni režim in omogoča začasno opravljanje gostinske dejavnosti za delo 3 let, ne da bi bili za to izpolnjeni vsi, z zakonom določeni pogoji. Tako lahko fizična oseba opravlja gostinsko dejavnost v objektu, za katerega sicer nima uporabnega dovoljenja, se je pa v tem objektu na podlagi prej veljavnih predpisov gostinska dejavnost že opravljala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v prvi točki izreka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. … z dne 3.6.2002, v drugi točki izreka pa je citirano odločbo odpravila po uradni dolžnosti in zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila prvostopenjska odločba izdana na podlagi določil 24.a člena Zakona o gostinstvu (Uradni list RS, št. 1/95, 40/99 in 36/00, v nadaljevanju: ZGos), ki ne predvideva soglasja sosedov k opravljanju gostinske dejavnosti, ampak zadostuje, da stranka izpolni pogoje, predvidene v zakonu. Nadalje navaja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je izdal pozitivno odločbo le za obstoječi objekt, ne pa tudi za prizidek. Nadzor nad tem, ali stranka v prizidku opravlja dejavnost brez dovoljenja, pa je v pristojnosti inšpekcijskih služb. Prav tako ni v pristojnosti prvostopenjskega organa ugotavljanje, ali so vozila gostov napačno parkirana in ali se gosti nesramno in objestno vedejo v lokalu. Tožena stranka še navaja, da je vprašanje dostopa do lokala predmet postopka za izdajo uporabnega dovoljenja in se bo ta pogoj ugotavljal v tem postopku. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da je tožena stranka odločbo prvostopenjskega organa odpravila zaradi kršitve materialnega prava. Odločba je bila namreč stranki AA izdana, še preden je ta priglasil začetek opravljanja dejavnosti pri Davčni upravi RS, kar pa je v nasprotju z določili 75. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl.).

Tožniki so zoper odločitev v zavrnilnem delu vložili tožbo. V njej navajajo, da jim tožena stranka z izpodbijano odločbo ni priznala položaja stranskih udeležencev, temveč jih je izključila iz postopka, na podlagi česar je bila nato AA v ponovnem postopku brez njihovega sodelovanja izdana odločba o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti. Ne glede na to, ali ZGos prepisuje soglasje ali ne, je namreč tožnikom kot stranskim udeležencem potrebno zagotoviti sodelovanje v postopku na podlagi določil Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP). O tem tudi obstaja že izoblikovano stališče tožene stranke (odločba tožene stranke štev. … z dne 7.12.2001). Nadalje tožniki navajajo, da tožena stranka ni upoštevala dejstva, da bi AA moral od tožnikov pridobiti služnostno pravico hoje in vožnje tudi za potrebe gostinskega lokala, saj dosedanja služnostna pogodba izrecno navaja, da se služnost dovoljuje le za potrebe hiše. Ker je zaradi gostinskega lokala število vozil večje, gre po prepričanju tožnikov nedvomno za razširitev služnosti. Tožniki pa se tudi ne strinjajo z odločitvijo tožene stranke, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je izdal pozitivno odločbo le za obstoječi objekt, ne pa tudi za prizidek. Tako objekt kot prizidek sta namreč neločljivo funkcionalno povezana, tudi v prizidku se opravlja gostinska dejavnost, vhod v prizidek pa je mogoč le skozi vetrolov obstoječega objekta.

AA je kot stranka z interesom podal odgovor na tožbo. V njem navaja, da je bila služnostna pogodba podpisana v letu 1998, ko je imela lastnica BB v pritličju hiše že 9 let gostinski lokal. Nadalje še navaja, da se gostinska dejavnost izvaja le v objektu, ne pa tudi v prizidku, ki je bil fizično ločen od notranjega dela lokala. Prizidek pa je po pridobljeni odločbi za notranji del lokala porušil. Tožniki so podali odgovor na odgovor prizadete stranke na tožbo. V njem navajajo, da AA ni porušil prizidka, ampak je le odstranil okna in streho, ki je pokrivala prizidek, ni pa porušil celotne konstrukcije. Prizidek še vedno lahko uporablja kot vrt, saj ni fizično ločen od notranjega dela lokala. V zvezi s služnostno pravico pa navajajo, da ta nikoli ni bila dogovorjena v obsegu parkiranja in vožnje za potrebe gostinskega lokala in da slednje pomeni razširitev služnosti.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in ob tem navedla, da je napadena odločba zakonita ter da v celoti vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi odločbe.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe Upravne enote A, Izpostava B, št. … z dne 3.6.2002, so bili tožniki kot stranski udeleženci pritegnjeni že v upravni postopek na prvi stopnji, v katerem so tudi dajali določene pripombe. Zoper izdano prvostopenjsko odločbo so nato vložili pritožbo, tožena stranka pa je njihovo pritožbo obravnavala in jo zavrnila. Očitno je torej, da so tožniki sodelovali kot stranke tako v prvostopenjskem kot tudi drugostopenjskem postopku. Zato so po presoji sodišča v celoti neizkazani tožbeni ugovori, da tožena stranka z izpodbijano odločbo tožnikom ni priznala položaja stranskega udeleženca. Ob tem pa sodišče še dodaja, da je bila odločba tožene stranke, s katero tožniki v tožbi dokazujejo pravna stališča upravnih organov v tovrstnih postopkih (odločba Ministrstva za gospodarstvo, opr. štev. … z dne 7.12.2001), odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 160/2002-9 z dne 8.5.2003. Nadalje ni mogoče pritrditi ugovorom v tožbi, da predstavljata obstoječi objekt in prizidek funkcionalno celoto v smislu 4. člena ZGos in je zato potrebno odločiti o obeh enako. Po podatkih v spisu namreč postavitev prizidka ni v ničemer posegla v obstoječi poslovni prostor gostinskega obrata, za katerega pa ni sporno, da se je v njem že prej opravljala gostinska dejavnost in je torej izpolnjeval zakonske pogoje za opravljanje dejavnosti. Zato je bila odločitev prvostopenjskega organa, ko je za obstoječi poslovni prostor na podlagi določb 24.a člena ZGos izdal pozitivno, za nelegalno postavljeni prizidek (oziroma gostinski vrt) pa negativno odločbo, pravilna, pravilno pa je ravnala tudi tožena stranka, ko je taki odločitvi pritrdila. Tožena stranka je po presoji sodišča tudi pravilno razlagala 24.a člen Zgos. Ta določba namreč uveljavlja prehoden režim in omogoča začasno opravljanje gostinske dejavnosti za dobo največ treh let, ne da bi bili za to izpolnjeni vsi, z zakonom sicer predpisani pogoji. Tako lahko fizična oseba opravlja gostinsko dejavnost v objektu, za katerega sicer nima uporabnega dovoljenja, se je pa v tem objektu na podlagi prej veljavnih predpisov gostinska dejavnost že opravljala. V zvezi s tem pa so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da je tožena stranka z napačno razlago 24.a člena omogočila stranki z interesom AA, da za potrebe gostinskega lokala še tri leta uporablja pot, ne da bi si pridobil ustrezno razpolagalno upravičenje. Ugotavljanje pravice dostopa do objekta namreč ni predmet postopka izdaje dovoljenja za opravljanje obrtne dejavnosti, ampak lokacijskega in njemu sledečih postopkov. V izpodbijani odločbi je tudi pravilno obrazloženo, da napačno parkiranje vozil gostov lokala ni v pristojnosti organa prve stopnje ali tožene stranke in je zato potrebno tožbene ugovore v delu, ko tožniki navajajo, da vozila gostov stojijo na njihovih parcelah in jim ovirajo dostop do glavne ceste, zavrniti. Zavrniti pa je potrebno tudi tožbene ugovore, da je stranka z interesom samovoljno širila služnost, saj to vprašanje sodi v pristojnost pravdnega sodišča. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke, ko je zavrnila pritožbo tožnika, pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).