Jedro

SPZ določa, da zakonec, ki vlaga v premoženje drugega zakonca, ob odsotnosti ustreznega dogovora (pogodbe), pridobi do tega zakonca le obligacijski ne pa stvarnopravni zahtevek. Vendar pa je bila hiša nesporno zgrajena v času trajanja ZTLR. Večinska sodna praksa je uveljavila rešitev, da so imela v skladu z ZTLR vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca stvarnopravne posledice v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske zveze, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Ima pa zakonec, čigar nepremičnina je z vložki iz skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, pravico do večjega deleža na skupnem premoženju.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, pritožbi tožeče stranke pa se ugodi v celoti in se sodba v izpodbijanem delu, v 1. in 3. odst. II. točke in v III. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer se pritožba tožene stranke zavrne in sodba v 2. odst. II. točke izreka, potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi tožnice JB (toženke po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnica), da se je toženec po tožbi, IN (tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec) dolžan izseliti iz hiše B. na parc. št. 244/3 in parc. št. 244/4 k.o. V. ter izpraznjeno hišo izročiti v posest tožnici, v roku 15 dni; da deleža na skupnem premoženju pravdnih strank – stanovanjski hiši na parc. št. 244/3 k.o. V., znašata za tožnico 95/100 in za toženca 5/100; da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da sta pravdni stranki pridobili v času trajanja zakonske zveze sledeče skupno premoženje in sicer stanovanjsko hišo na naslovu B 65, na parc. št. 244/3 – njiva v izmeri 502 m2 ter parc. št. 244/4 – njiva v izmeri 172 m2, k.o. V. in znašata deleža pravdnih strank na teh nepremičninah do ½ za vsakega, da je tožnik dolžan toženki izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino in ji povrniti pravdne stroške (II. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka Izreka).

Zoper sodbo oziroma izrek o stroških v sodbi, sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

Tožnica se pritožuje le zoper odločitev o stroških pravdnega postopka, vsebovano v III. točki izreka sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v tem delu spremeni tako, da odloči, da je toženec dolžan tožnici povrniti vse stroške tega postopka. Navaja, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da sta stranki propadli vsaka s svojim zahtevkom in da zato nosita vsaka svoje pravdne stroške, napačno. Pravdni stroški so praktično v celoti nastali le v zvezi z obravnavanjem tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, v tem delu pa je tožnica uspela v celoti. V zvezi z njenim zahtevkom za izpraznitev nepremičnine, pa razen stroškov vložitve tožbe in takse za tožbo, stroškov ni bilo. Skladno z določbo 2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP je zato dolžan toženec tožnici povrniti njene celotne pravdne stroške.

Toženec se pritožuje zoper odločitve v II. in III. točki izreka sodbe „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodi, podrejeno pa sodbo v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Ne drži, da po sodni praksi lahko predstavljajo darila dana obema zakoncema le manjša darila. Drži prav obratno, za vsako darilo se domneva, da je dano obema zakoncema. Sodišče le tudi napačno opredeli do okoliščine, da je bila darilna pogodba napisala le na ime tožnice in da se je le ona vpisala v zemljiško knjigo. Obe pravdni stranki sta izpovedovali, da je mati obema dala zemljišče, češ, imejta in gradita. Kaj pa je to drugega kot darilo dano obema zakoncema. Sodišče nekorektno navede, da v nasprotni tožbi ni zahteval lastninskega deleža na parcelah, na katerih hiša stoji in na parceli, ki se nahaja ob hiši in služi njeni uporabi, temveč, da naj bi zahteval le lastninsko pravico na hiši kot skupnem premoženju. V tožbenem predlogu nasprotne tožbe je jasno navedeno, da zahteva ugotovitev lastninskih deležev tako za hišo kot tudi za parcele, jasno pa je navedeno tudi, da gre za parc. št. 244/3 in za parc. št. 244/4, na kateri stoji hiša. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je izrek v nasprotju z razlogi in se sodba ne da preizkusiti. Sodišče ne upošteva, da sta pravdni stranki hišo gradili sami v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in skupnimi sredstvi, kar pomeni, da je v takšnih primerih njuno skupno premoženje tako hiša, kot tudi zemljišče, na katerem hiša stoji in pripadajoče zemljišče k hiši. S takšno odločitvijo je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ter poseglo v ustavno pravico pritožnika do lastnine iz 33. člena Ustave RS. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo dejstva skupne gradnje, niti deležev zakoncev na skupnem premoženju. Tudi, če bi bilo zemljišče izključna last tožnice, bi sodišče moralo upoštevati vlaganja toženca v izgradnjo hiše. Toženec je ustvaril povsem samostojni objekt – torej povsem novo stvar in mu vsekakor pripada vsaj polovičen delež na objektu s pripadajočim zemljiščem in sicer na podlagi določb ZZZDR kot specialnih določb in ne na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu oziroma določb ZTLR. Sodišče sprevrača in ignorira pritožnikove trditve med postopkom, s čimer je zagrešena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je bilo pritožniku onemogočeno obravnavanje izpovedb prič in tudi upoštevanje izvedenskega mnenja.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice je utemeljena.

Tožnik s tožbenim zahtevkom, postavljenim v nasprotni tožbi, zahteva ugotovitev stvarnih upravičenj na podlagi zakona, torej na originaren način, saj trdi, da so bile v tožbenem predlogu navedene nepremičnine, pridobljene s skupnim delom v času trajanja zakonske zveze s tožnico, torej na podlagi 2. odst. 51. člena ZZZDR ter predlaga določitev deležev na takšnem premoženju, za vsakega do ½, v skladu z zakonsko domnevo iz 1. odst. 59. člena ZZZDR. Trdi, da sta pravdni stranki v zakonski zvezi pridobili parceli št. 244/3 in št. 244/4 k.o. V. in na njih oziroma na eni od njih, zgradili stanovanjsko hišo. Zemljiškoknjižni podatki izkazujejo, da je lastnica obeh parcel tožnica in sicer ju je pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 14.2.2000 od svoje matere. Dokazno breme za to, da je bilo darilo dano obema in da zato parceli predstavljata skupno premoženje, je bilo glede na navedeno na strani toženca. Temu bremenu pa ni zadostil. Razlogi sodišča prve stopnje za takšen zaključek so pravilni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sklicevanje na izpovedbi strank, da je mati obema dala zemljišče, češ imejta in gradita, ne pomeni, da je bilo darilo dano obema. Kakšna je bila volja darovalke je iz darilne pogodbe (priloga A20) jasno razvidno, kaj drugega tožencu ni uspelo izkazati.

Nesporno med pravdnima strankama je, da sta na tožnici podarjeni parceli oziroma parcelah, v času trajanja zakonske zveze (od leta 1986 do 15.6.2004), zgradili stanovanjsko hišo. Šlo je torej za vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca – tožnice. Nesporno je tudi, da je bila hiša zgrajena pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika – SPZ, torej pred 1.1.2003 (po nespornih trditvah in izpovedbah pravdnih strank je bila hiša dokončana v letu 1994 ali 1995). SPZ določa, da lahko zakonec, ki vlaga v premoženje drugega zakonca ob odsotnosti ustreznega dogovora (pogodbe), pridobi do tega zakonca, le obligacijski, ne pa stvarnopravni zahtevek. Vendar pa je bila hiša nesporno zgrajena v času trajanja Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR. Večinska sodna praksa je uveljavila rešitev, da so imela v skladu z ZTLR vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca, stvarnopravne posledice v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske zveze, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Ima pa zakonec čigar nepremičnina je z vložki iz skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, pravico do večjega deleža na skupnem premoženju. V konkretni zadevi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je temu tako. Prvotna nepremičnina je predstavljala parcelo – njivo, po zgraditvi pa parcelo s stanovanjsko stavbo (8. člen SPZ). Toženčev stvarnopravni zahtevek je torej postavljen v skladu s povedanim in s 1. odst. 181. člena ZPP ter 266. členom SPZ. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je bilo ugotovljeno, da sta parceli izključna last tožnice in torej njeno posebno premoženje in ker ni mogoče pridobiti lastninske pravice zgolj na objektu, kot to zahteva toženec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o zahtevku kot celoti. Tožbeni zahtevek je dovolj jasen, toženec zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje sodi stanovanjska hiša na parceli oziroma parcelah št. 244/3 in št. 244/4 k.o. V., kar je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče šteti kot zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje sodita navedeni parceli, skupaj s stanovanjsko hišo, ki stoji na eni oziroma na obeh parcelah (8. člen SPZ), temelji pa na že navedenih določbah ZZZDR, ZTLR, pa tudi 1. odst. 181. člena ZPP.

Bo pa treba v nadaljevanju postopka s tožencem razščistiti, ali hiša stoji na parc. št. 244/3 ali na parc. št. 244/4 (druga parcela pa predstavlja zemljišče, ki služi uporabi hiše) ali na obeh, saj so trditve in izpovedbe obeh pravdnih strank v tej smeri nedosledne (sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da hiša stoji na parc. št. 244/4 k.o. V., kar se ujema z zemljiškoknjižnim izpiskom v zvezi s podatki GU dostopnimi preko Javnega vpogleda v podatke o nepremičninah na spletu), in ga nato pozvati, da v tej smeri popravi tudi tožbeni zahtevek.

V tem obsegu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v tem obsegu ugodilo, sodbo v 1. odst. II. točke izreka, v posledici pa tudi glede odločitve o pravdnih stroških v 3. odst. II. točke izreka in v III. točki izreka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V posledici je bilo ugodeno tudi pritožbi tožnice, ki se je pritožila le zoper stroškovno odločitev v III. točki izreka, (3. točka 365. člena v zvezi s 166. členom ZPP).

V preostalem delu pa je pritožba toženca neutemeljena. Če bo toženec v ponovljenem postopku uspel z ugotovitvenim zahtevkom glede nepremičnine, bo to pomenilo, da je pridobil stvarno upravičenje na tej nepremičnini na originaren način, po samem zakonu, ne pa na podlagi kakšnega pravnega posla, iz katerega bi izhajala tožničina obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. V tem delu je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v 2. odst. II. točke izreka sodbe, potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odst. 165. člena ZPP.