Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi obstoja odpovednega razloga za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delodajalec poda izredno odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede te kršitve je torej treba ugotoviti, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v KZ-1. Če niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja, ki naj bi jih očitana kršitev imela, ni podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kljub temu pa lahko gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in s tem za odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je le na splošno zaključilo, da je tožnik z ravnanjem, opisanim v izredni odpovedi, izpolnil elemente kaznivega dejanja sprejema koristi za nezakonito posredovanje iz 263. člena KZ-1. Pri tem pa ni upoštevalo, da konkretni člen inkriminira dve različni ravnanji, vsako z drugačnimi zakonskimi znaki, zato je v tem delu posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V podobnem primeru je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v pravdnem postopku ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Sodišče v individualnem delovnem sporu sicer praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar to pravilo ni absolutno. Tožena stranka pa je dokaze o tožnikovi komunikaciji v obravnavani zadevi pridobila po uradni (zakoniti) poti - preko predkazenskega postopka, zato ne gre za nezakonito pridobljen dokaz.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 10. 8. 2016 in št. ... z dne 6. 10. 2016; - ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 2. 11. 2016 ni prenehalo in še traja; - da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto "finančni kontrolor - svetovalec" za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, in mu za obdobje od 2. 11. 2016 do dneva reintegracije priznati in obračunati bruto zneske plač v višini 1.400,00 EUR mesečno, kot bi jih prejel, če bi delal na navedenem delovnem mestu, od tako obračunanih posameznih bruto zneskov plače obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožniku pa nato izplačati posamezne neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec) do plačila, prav tako pa tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja, tako da bo tožniku priznana delovna doba od 2. 11. 2016 do dneva reintegracije (I. točka izreka sodbe).

Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka v postopku kot dokaz predložila zgolj svoje sklepe o izredni odpovedi delovnega razmerja ter dokumentacijo iz internih preiskav in iz preiskovalne zadeve oziroma predkazenskega postopka, ki jo je sodišče upoštevalo selektivno in v nasprotju z 8. členom ZPP. Posamezne v postopku zaslišane osebe (stranke in priče) so tekom postopka o odločilnih okoliščinah različno izpovedale, vendar se sodišče do razhajanj v izpovedih posameznih oseb ni opredelilo. Celotna sodba dejansko sloni na izpovedi A.A., ki jo sodišče na več mestih označuje kot "zelo prepričljivo" in jo v obrazložitvi sodbe tudi povzema, pri čemer pa nepopolno in zelo selektivno upošteva zgolj tiste dele izpovedi, s katerimi utemeljuje svojo odločitev, medtem ko je v ostalih delih sploh ne upošteva. Sodišče se ni ukvarjalo z izpovedjo tožnika in priče B.B., saj glede njunih izpovedi zgolj navaja, da jima ne verjame, ker naj bi delovali neverodostojno. Izpodbijana sodba tako v tem delu nima nobenih razlogov, čeprav okoliščina, kaj so predstavljala denarna sredstva v višini 10.000,00 EUR, ki jih je A.A. izročil tožniku (t. j. ali vračilo avansa za preureditev stanovanja ali pa nagrado za domnevno posredovanje) predstavlja eno izmed ključnih okoliščin. Izpodbijane sodbe tako v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejanja, ki se tožniku očita, ni storil, prav tako pa očitano dejanje tudi ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje iz 263. člena KZ-1. Sodišče ne pojasni, katere zakonske znake in iz katerega odstavka 263. člena KZ-1 naj bi tožnik izpolnil. Glede na razlike med zakonskimi znaki kaznivega dejanja po prvem ali drugem odstavku 263. člena KZ‑1 bi se sodišče v izpodbijani sodbi do tega moralo natančneje opredeliti. V postopku ni sporno, da se je dejanje, ki ga je opravil C.C. (odlog izvršbe), lahko in smelo opraviti. Izpodbijane sodbe tudi v delu, ki se nanaša na domnevno storitev kaznivega dejanja, ni mogoče preizkusiti, saj je odločitev nejasna in glede odločilnih dejstev manjkajo ustrezni razlogi (kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP). Zakonski znaki kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, za katere bi sodišče v predmetnem postopku moralo natančno ugotavljati, ali so kumulativno izpolnjeni, so nezakonito posredovanje, izraba položaja oziroma svojega resničnega ali domnevnega vpliva in zahteva ali sprejem nagrade. Nič od navedenega pa tožnik ni storil, zato tudi noben izmed navedenih zakonskih znakov ni izpolnjen. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do zatrjevanj tožnika, da so ravnanja in dokumentacija ter dokazi, nastali na podlagi tajnega opazovanja, nezakoniti. V kazenskem postopku oziroma preiskavi se tožeči stranki storitev kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ‑1 več ne očita. Ker pa je tajno opazovanje mogoče izključno pri kataloško navedenih kaznivih dejanjih, med katera pa ne sodi dejanje po 263. členu KZ-1, zato tudi ukrep tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP ni bil izveden zakonito. Domnevni dokazi, pridobljeni na podlagi tajnega opazovanja, so tako v celoti nezakoniti in jih tudi v predmetnem postopku ni mogoče upoštevati, saj predstavljajo kršitev ustavnih pravic do zasebnosti. Tudi v tem delu izpodbijana sodba nima nobenih razlogov, tožniku pa je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Ker tožnik kaznivega dejanja po 263. členu KZ-1 ni storil, je tudi za izvajanje ukrepov po 150. členu ZKP treba ugotoviti, da so bili izvedeni brez podlage oziroma nezakonito. Nepravilen in neobrazložen je zaključek sodišča v 15. točki, da naj bi tožnikova ustvaritev vtisa, da naj bi posredoval in vplival, "zagotovo predstavljala tudi kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja". Katere pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naj bi tožnik z domnevnim ravnanjem huje kršil, iz izpodbijane sodbe ni razvidno, saj sodišče svojega zaključka ne pojasni, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Tudi iz poročila o izrednem notranjem nadzoru nad delom tožnika je razvidno, da glede njegovega dela, ki je predmet tega postopka, niso bile ugotovljene nobene nepravilnosti. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo z vprašanjem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj v tej zvezi v 18. točki obrazložitve navaja zgolj, da "ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega procesa do izteka odpovednega roka".

V dopolnitvi pritožbe tožnik prilaga sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kp 17904/2017, z dne 13. 6. 2018, s katerim je bilo ugodeno njegovi pritožbi zoper sklep zunajobravnavanega senata o uvedbi preiskave, izpodbijani sklep je bil razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklepa predhodno brez svoje krivde ni mogel predložiti, saj je bil izdan šele 13. 6. 2018 (po izteku pritožbenega roka), tožniku pa vročen 18. 6. 2018. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja odpovednega razloga za izredno odpoved iz prve oziroma druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z očitanim ravnanjem tožnika.

5. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do posameznih ugovorov in obrazložilo, zakaj ni pritrdilo tožniku in ni upoštevalo njegovih navedb, ni zagrešilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo pravno presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka, to tudi ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo možno preizkusiti, kar je v obravnavani zadevi možno. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka po ZPP. Tožnik po vsebini pravzaprav nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, kar predstavlja druga dva pritožbena razloga, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

6. Tožena stranka je tožniku 10. 8. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V njej mu je očitala, da je v aprilu in maju 2016 v komunikaciji z A.A. izkoristil svoj položaj uslužbenca D. in pri njem ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka izvršbe na njegovih nepremičninah; da je 21. 6. 2016, kot nagrado za A.A. prikazano opravljeno posredovanje in vplivanje na potek postopka izvršbe na njegovih nepremičninah, od njega zahteval 20.000,00 EUR v gotovini; da je dne 13. 7. 2016 v posledici opisanih ravnanj od A.A. prejel 10.000,00 EUR. Očitala mu je, da je z opisanimi ravnanji izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.), znake kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu KZ-1 ter da je huje kršil dolžnost opravljanja dela v organiziranem delovnem procesu in pod navodili delodajalca, prepoved škodljivega ravnanja in druge delovne obveznosti.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi obstoja odpovednega razloga za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delodajalec poda izredno odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede te kršitve je torej treba ugotoviti, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v KZ-1. Če niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja, ki naj bi jih očitana kršitev imela, ni podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kljub temu pa lahko gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in s tem za odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je le na splošno zaključilo, da je tožnik z ravnanjem, opisanim v izredni odpovedi, izpolnil elemente kaznivega dejanja sprejema koristi za nezakonito posredovanje iz 263. člena KZ-1. Pri tem pa ni upoštevalo, da konkretni člen inkriminira dve različni ravnanji, vsako z drugačnimi zakonskimi znaki, zato je v tem delu posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Pri kaznivem dejanju sprejema koristi za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 263. člena KZ-1 storilec zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje. Pri kaznivem dejanju po drugem odstavka istega člena pa storilec izrabi svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posreduje, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti. Tretji odstavek navedenega člena inkriminira situacijo, ko storilec za posredovanje iz drugega odstavka pred ali po posredovanju prejme nagrado, darilo ali drugo korist. 9. Iz dikcije kaznivega dejanja po prvem odstavku 263. člena KZ-1 izhaja, da zakonodajalec inkriminira vnaprejšnji prejem darila, nagrade ali druge koristi za bodoče posredovanje pri zakonitem uradnem dejanju. Kaznivo dejanje iz prvega odstavka je namreč končano že s sprejemom koristi, ne glede na to, ali je bilo posredovanje po prejemu koristi sploh izvedeno.1 V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je bilo zavzeto stališče, da gre za posredovanje v smislu določbe drugega odstavka 263. člena KZ-1 samo v primerih, ko skuša posrednik izven okvira svojih formalnih pristojnosti in pooblastil pri uradni osebi doseči nezakonito odločitev.2 Po vsebini gre pri posredovanju iz drugega odstavka za napeljevanje uradne osebe k nezakonitemu ravnanju (zlorabi uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1). Uradna oseba, pri kateri storilec nezakonito posreduje, pa mora biti seznanjena z nezakonitim posredovanjem, v nasprotnem primeru o napeljevanju k nezakonitemu ravnanju ni mogoče govoriti, morebitna izdana nezakonita odločba pa sploh ne more biti povezana z nezakonitim posredovanjem, ker ga uradna oseba ni zaznala in sprejela.3

10. Za ugotovitev znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 263. člena KZ-1 bi tako moralo sodišče prve stopnje v prvi vrsti ugotoviti, ali je bil dogovor o plačilu 20.000,00 EUR sklenjen že pred posredovanjem tožnika pri C.C. Glede tega dejstva pa so ugotovitve sodišča nejasne in onemogočajo sklep o obstoju tega znaka kaznivega dejanja. V 15. točki obrazložitve je sodišče zaključilo, da je tožnik zahteval nagrado 20.000,00 EUR in prejel nagrado 10.000,00 EUR, da bi izkoristil svoj domnevni vpliv in posredoval pri davčnem dolgu in izvršbah na nepremičninah A.A., kar pa je v nasprotju s predhodno ugotovitvijo v 14. točki obrazložitve, da sta se tožnik in A.A. o nagradi začela pogovarjati šele po tem, ko je A.A. prejel sklep sodišča o odlogu izvršbe, saj se je počutil hvaležnega tožniku za posredovanje in se je želel oddolžiti. Že v tem delu je tako sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato niti ni mogoče presojati obstoja drugih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 263. člena KZ-1. 11. Za obstoj znakov kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 263. člena KZ-1, zaradi katerega je bila zoper tožnika (in C.C.) izdana odredba o preiskavi Pp 2/2016 z dne 13. 7. 2016, pa bi moralo sodišče prve stopnje v prvi vrsti ugotoviti, ali je tožnik napeljeval uradno osebo (C.C.) k nezakoniti odločitvi, pri čemer bi moral C.C. tudi vedeti za nezakonito posredovanje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v 16. točki sicer izhaja, da je sodišče upoštevalo izpoved priče A.A., da mu je tožnik dal vedeti, da je odlog izvršbe nekaj, kar je bilo omogočeno le njemu, kar kaže na to, da je bilo posredovanje izvedeno za sprejem nekakšne nezakonite odločitve. Vendar pa sodišče ni podalo jasnega zaključka o tem, katera odločitev, pri kateri je posredoval tožnik, naj bi bila nezakonita. Odlog izvršbe, ki ga je pripravil C.C. v imenu upnika D. v soglasju z A.A. kot dolžnikom, je namreč dopustna odločitev upnika po določbi 72. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). To pa pomeni, da tožnik, četudi bi posredoval pri C.C., da je ta vložil predlog za odlog izvršbe, s tem ne bi dosegel sprejema nezakonite odločitve D. Znaki tega kaznivega dejanja bi bili lahko podani le, če bi se izkazalo, da je vloženi predlog D. za odlog izvršbe v nasprotju z zakonom. Zato je tudi v tem delu v zvezi z zakonskimi znaki kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 263. člena KZ-1 sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

12. Zmotno pa je stališče pritožnika, da dokazi, ki so bili pridobljeni z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov po 149. oziroma 150. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl.), niso zakoniti, ker tožniku kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja iz 257. člena KZ-1 ni več očitano in ker naj tožnik ne bi storil niti kaznivega dejanja iz 263. člena KZ-1. V podobnem primeru je Vrhovno sodišče RS (v sodbi VIII Ips 344/2017 z dne 19. 12. 2018) glede tega vprašanja zavzelo stališče, da zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v pravdnem postopku ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Sodišče v individualnem delovnem sporu sicer praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar to pravilo ni absolutno. Tožena stranka pa je dokaze o tožnikovi komunikaciji v obravnavani zadevi pridobila po uradni (zakoniti) poti - preko predkazenskega postopka, zato ne gre za nezakonito pridobljen dokaz.

13. Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala hujšo kršitev dolžnosti opravljanja dela v organiziranem delovnem procesu in po navodilih delodajalca ter hujšo kršitev prepovedi škodljivega ravnanja. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje pomeni tudi hujšo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepno oziroma iz hude malomarnosti ter da je zato podan tudi odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pa je vsaj preuranjen, ker se je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi obstoja odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 oprlo le na pomanjkljive oziroma vsaj preuranjene ugotovitve o obstoju odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 14. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji odpovednih razlogov za izredno odpoved tako po prvi kot po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zlasti glede vprašanja, ali ima očitana kršitev vse zakonske znake kaznivega dejanja, kakor tudi glede vprašanja obstoja hujših kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V posledici navedenega je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter po določbi prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa ne bo povzročilo hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na to, da je postopek (po tožbi, vloženi 2. 12. 2016) do sedaj potekal tekoče in brez daljših zastojev.

15. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi že izvedene dokaze ter po potrebi dopolniti dokazni postopek, ugotoviti obstoj odpovednega razloga za izredno odpoved po prvi oziroma drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem naj upošteva stališča pritožbenega sodišča v zvezi s spornimi vprašanji in zlasti izhaja iz določne opredelitve kaznivega dejanja, katerega znaki naj bi bili izpolnjeni z očitano kršitvijo. Na tej podlagi bo moralo ugotoviti, ali so v obravnavanem primeru podani utemeljeni odpovedni razlogi in drugi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev, ki se očitajo tožniku, pri čemer je treba upoštevati, da za zakonitost izredne odpovedi zadostuje, da je dokazan vsaj eden od odpovednih razlogov, iz katerih je bila odpoved podana.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem - posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 639. 2 Sodba VSRS I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018, 17. točka obrazložitve. 3 Sodba VSRS I Ips 10314/2012 z dne 17. 7. 2014, 15. točka obrazložitve.