Jedro

Predpostavka sodnega varstva pred motenjem posesti ni ekonomski interes temveč pravni interes. Če slednjega ni, tudi obstoj ekonomskega interesa ne zadošča, razen če se oba interesa vsebinsko prekrivata. Če pa je ekonomski interes izkazan, pa to nujno še ne pomeni, da je izkazan istočasno tudi pravni interes za tožbo zaradi motenja posesti.

S tem, ko je tožena stranka na vhod v industrijski kompleks postavila zapornico ter varnostno službo oziroma varnostnika, ki evidentira obiskovalce ter dviguje zapornico tistim, ki izkažejo upravičenost vstopa v navedeno območje, ni bistveno posegla v dotedanji način izvrševanja soposesti tožeče stranke (glej določbo 35. člena SPZ) in ni protipravno ravnala, saj tožeča stranka ni bistveno ovirana glede dostopa do svojih objektov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni posesti dostopa za hojo in vožnjo z vsemi vozili do parcele št. 1449, parc. št. 1452/39 in in parc. štev. 1452/40, vse k.o. P. s tem, da je dne 18.8.2008 postavila zapornico na parc. št. 1452/53 (1452/72), tik ob parceli št. 1396/2, obe k.o. P., ki se odpira z daljinskim upravljalcem in postavila varnostno službo, ki dovoljuje vstop in popisuje vsa vstopajoča in izstopajoča vozila tožene stranke in njenih poslovnih partnerjev; in da se toženi stranki v bodoče prepoveduje s takšnim in podobnim ravnanjem posegati v neposredno posest dostopa za hojo in vožnjo z vsemi vozili tožeče stranke in njenih poslovnih partnerjev do nepremičnin parc. št. 1449, parc. št. 1452/39 in parc. št. 1452/40, vse k.o. P. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 621,73 EUR v roku 8 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče druge stopnje napadeni sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podredno pa sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Poudarja, da je sodišče zmotno materialno uporabilo institut motenja posesti in s tem povezanega ekonomskega interesa. Motitveno dejanje je taka sprememba dejanskega stanja, ki ima predvsem ekonomski pomen, kar pomeni, da se posestno varstvo ne omejuje le na varstvo pravnega interesa, temveč če nekdo s svojim dejanjem v znatni meri otežkoči izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Zaključek sodišča, da varovanje in kontrola, ki jo je izvajala tožena stranka, ne predstavlja takšnega motilnega dejanja, ki bi bistveno spremenila dosedanji način izvrševanja posesti. Pri tem sodišče še ugotavlja, da so stranke oz. delavci tožene stranke še vedno lahko vstopali na področje, kjer imajo poslovne prostore oziroma izvajajo dejavnost, s postavitvijo rampe in kontrolo pa naj bi preprečili uporabo nepremičnin tožene stranke, tistim, ki te pravice nimajo. Sodišče prezre, da je namen, ki ga je imela tožena stranka, bistveno posegel v pravice tožeče stranke do neoviranega in nemotenega prehoda, kar je posledično pomenilo za tožečo stranko večjo gospodarsko škodo. Ravnanje je šikanozno, naperjeno proti vsem lastnikom poslovnih zgradb. Vsak kdor je hotel, je prišel v kompleks I. Varovanje je potekalo med 5. in 16. uro, kar ni imelo smisla, kvečjemo zvečer in ponoči. Namen je prinesel le gospodarske težave subjektom. Tožena stranka sploh ni dokazala, da je uporabljala ta kompleks. Na teh prostorih ima tožeča stranka prazno poslovno zgradbo in prazno restavracijo, pred obema pa parkirišče, ki ni bilo ovirano pri uporabi. Na podlagi česa je je tožena stranka dokazala, da dvorišče uporabljajo drugi za parkiranje prevoznih sredstev, za opravljanje dejavnosti, da se prepreči vstop tistim, ki nimajo te pravice, iz sklepa ni mogoče razbrati, pa tudi sicer bi bilo treba tehtati, kdo ima močnejši ekonomski interes. Sodišče ne oceni oziroma ne poklanja vere verodostojnim pričam S. in J. P. ter pisnim dokazilom o ekonomski izgubi. Toženi stranki se ni ničesar zgodilo, ne pred ne po odstranitvi rampe in se zato ne more oceniti, da je imela motiv za takšno ravnanje. Tožeča stranka je z zaslišanjem priče K. izkazal, da je tožeča stranka direktno utrpela škodo, ker je izgubila pomembno poslovno partnerico. Pri tožeči stranki se opravlja specifičen proces dela. Delavci so zaradi zapore zamujali na delo. Delovni proces pa je takšen, da morajo začeti vsi hkrati. Delavcem tožene stranke so bile kršene tudi pravice do malice in izgubila je številne poslovne partnerje, kar vse je pojasnil direktor tožeče stranke. Rampa težav ni odpravila. Kot pove priča M. je bil namen postavitve recepcije ugotoviti, kdo prihaja k lastnikom, ne pa varovanje določenega kompleksa. Tožeči stranki je bila kratena ustavna pravica do svobodnega podjetništva. Kot je izpovedala priča K., je bil namen tožene stranke le evidentiranje obiskovalcev in če bi sodišče pravilno ugotovilo, da je bil zato ekonomski interes tožene stranke in posledično gospodarska škoda bistveno večji, potem sodišče ne bi moglo zapisati, da motilno dejanje ni bistveno spremenilo dosedanji način izvrševanja posesti. Prav zaradi takšnih samovoljnih in enostranskih ravnanj je predviden institut varstva motenja posesti. V nasprotnem primeru ima lastnik neomejeno pravico postavljati oviro, kljub temu, da prizadene ekonomske interese drugih, ki so močnejši od tistih, ki naj bi zasledovalo evidentiranje obiskovalcev.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pavšalno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijani sklep naj ne bi imel vseh potrebnih razlogov, ni. Sklep ima vse pravno odločilne razloge in se da preizkusiti glede vseh v pritožbi sproženih vprašanj, kar bo implicite razvidno iz naprej nanizanih odgovorov pritožbenega sodišča na pritožbene očitke.

Velja prav obratno, kot misli tožeča stranka v pritožbi. Predpostavka sodnega varstva pred motenjem posesti ni ekonomski interes temveč pravni interes. Če slednjega ni, tudi obstoj ekonomskega interesa ne zadošča, razen če se oba interesa vsebinsko prekrivata. Če pa je ekonomski interes izkazan, pa to nujno še ne pomeni, da je izkazan istočasno tudi pravni interes za tožbo zaradi motenja posesti. Vendar pa to vprašanje ni odločilno v tej pravdi. Po oceni pritožbenega sodišča je sicer tožeča stranka s trditvami izkazala tako ekonomski interes (zatrjevana izguba poslovnega partnerja) kot tudi pravni interes za tožbo (ki se prekriva z ekonomskim), v nasprotnem primeru pa bi bilo tožbo brez meritornega obravnavanja zavreči. Bistven pa je odgovor na vprašanje ali je tožena stranka s tem, ko je na vhod v industrijski kompleks postavila zapornico ter varnostno službo oziroma varnostnika, ki evidentira obiskovalce ter dviguje zapornico tistim, ki izkažejo upravičenost vstopa v navedeno območje, bistveno posegla v dotedanji način izvrševanja soposesti tožeče stranke (glej določbo 35. člena SPZ) in seveda ali navedeno dejanje sploh predstavlja protipravno ravnanje. Ali še drugače povedano: prvenstveno je odločilno - ali je tožena stranka onemogočena ali bistveno ovirana glede dostopa do svojih objektov. Pritožbeno sodišče pa glede prvo omenjenega vprašanja soglaša s prvostopnim sodiščem, da je odgovor nanj nikalen. Ključno okoliščino, ki naj bi predstavljalo bistveno spremembo v opisanem izvrševanju posesti, tožeča stranka vidi v časovno podaljšanem čakanju na vstop v kompleks, kjer se nahajajo njeni objekti (včasih tudi do petnajst minut) ter zastojih, ki nastajajo, na cestišču izven kompleksa, kar naj bi predstavljalo razlog, da je predvsem njen poslovni partner gospodarska družba Menina odstopil od pogodbenega razmerja z njo in da naj bi delavci celo zamujali v službo oziroma se kasneje vračali na malico. To pa po presoji pritožbenega sodišča samo po sebi ne pomeni, da je toženi stranki oziroma njenim delavcem in poslovnim partnerjem onemogočen vstop, kot tudi ne, da je ta bistveno oviran, saj je zgolj nekoliko podaljšano čakanje na vstop v območje, delavci pa vendarle lahko svoje prihajanje oziroma vračanje na delo prilagodijo sporni oviri. Po življenjsko-izkustvenem prepričljivem zaključku prvostopnega sodišča, kot tudi enaki oceni pritožbenega sodišča, zgolj nekoliko daljše čakanje tovornih vozil pogodbenih partnerjev na vstop do objektov tožeče stranke ne more predstavljati izključni in odločilni razlog za odpoved poslovnega sodelovanja (glej oceno dokazov na 5. strani sodbe, oprto na izpovedbe priče S. P., ki je omenjal še druge razloge za prekinitev poslovnih odnosov). Zato niso pravno pomembni pa tudi ne utemeljeni dokazni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb prič S. P. in J.P. in K. ter listinskih dokazov, ki izpričujejo odpoved poslovnega sodelovanja. Tudi ne gre za protipravno - šikanozno ravnanje, arbitrarnost oziroma nerazumno samovoljo tožene stranke, kot še poskuša prikazati pritožnica. Običajno je namreč, da so poslovni ali industrijski kompleksi oziroma cone zavarovani ne le z ograjo, temveč tudi s premično zapornico pri vhodu in sicer tako ponoči kot tudi podnevi, prav tako pa tudi ni neobičajno, da se vstopanje v takšne komplekse evidentira, zato da se zagotavlja red in varnost, preprečujejo morebitna škodna in premoženjska kazniva dejanja in podobno. Takšno ravnanje je objektivno koristno za vse uporabnike industrijskega oziroma poslovnega območja. Prav to pa je storila tožena stranka, ki je bila najprej lastnik objektov v spornem kompleksu, nato pa jih je začela odsvajati, med drugim del tudi tožeči stranki, obdržala pa sicer nadzor nad varovanjem območja z angažiranjem pristojnih delavcev in izdajo pravilnika (glej nesporno procesno gradivo oz. nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje). Namesto daljinskih upravljalnikov, s katerimi bi si upravičeni uporabniki sami odpirali elektronsko zapornico, je poostrila nadzor nad vstopom do objektov še z angažiranjem varnostnikov, ki preverjajo upravičenost vstopanja v sporno območje, pri čemer bolj ali manj uspešno in učinkovito izvajanje evidentiranja niti ni posebej sporno v tej pravdi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje prepričljivi dokazni oceni prvostopnega sodišča, da so prej vstopali tudi nepooblaščeni obiskovalci s tovornimi vozili in odlagali odpadni material ter tudi onemogočali oziroma otežkočali neoviran dostop toženi stranki do njene poslovne stavbe in restavracije, ki jo je v času očitanih motitvenih ravnanj uporabljala. Dokazna ocena je v tem delu oprta predvsem na prepričljivo izpovedbo priče V. M., ki je oskrbnik objektov tožene stranke, in je posplošeni in dokazno nepodprti pritožbeni očitki ne morejo omajati.

Nobenega pravnega pomena nima ob povedanem v pritožbi izpostavljena okoliščina, da tudi z zaporo naj ne bi bil dosežen namen postavitve in je zato tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče Marinška o tej okoliščini nepomembno. Bistvena je vsebinska presoja ravnanja tožene stranke, ki tudi ne pomeni zlorabe njene lastninske pravice, ki sega tudi na vhod v območje, torej izvrševanje te pravice v nasprotju z njenim namenom. Tudi zato je izključena protipravnost spornega ravnanja.

Končno je ob opisani vrednostni in vsebinski oceni ravnanja tožene stranke neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi bilo poseženo ustavno pravico do svobodnega podjetništva. Pravica je določena v 74. členu Ustave RS, ki določa, da je gospodarska pobuda svobodna (1. odstavek), da zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij (2. odstavek), da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (3. odstavek) in da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco (4. odstavek). Svoboda podjetništva pomeni, da lahko posameznik svobodno investira svoja sredstva v neko gospodarsko dejavnost z namenom pridobivanja dobička in z rizikom izgube svojega vložka.(1) Gre za ustavno zagotovljeno gospodarsko pobudo, ki pomeni vsakršne odločitve o opravljanju gospodarske dejavnosti; ustavno je zagotovljeno svobodno sprejemanje gospodarskih odločitev na podjetniški ravni. (2)Sporni posegi pa že pojmovno na prvi pogled nimajo smiselne vsebinske povezave z opisanim objektom varstva. Tožena stranka tožeči stranki ni onemogočila svobodno investiranje oziroma sprejem kakršnekoli podjetniške odločitve – kaj takega ne zatrjuje niti sama tožeča stranka, sklicuje se zgolj na prekinitev poslovnega sodelovanja s strani tretje osebe. Nekoliko daljši čakalni čas tovornih vozil in delavcev za vstop v industrijsko poslovno območje, kjer se nahajajo objekti gospodarskih družb, tako že prima faciae ne more posegati v omenjeno ustavno pravico. Niso tudi izkazana kakšna dejanja nelojalne konkurence ali druga omejevalna dejanja, ki bi bila v nasprotju s kakšnim zakonom, seveda tudi ne gre za oteževanje ali onemogočanje pogojev za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Sporni dopustni posegi tožene stranke so nadalje ob povedanem bili tudi nujni, nikakor pa ne neprimerni in nesorazmerni, in so tudi zasledovali legitimen in stvarno upravičen - širše koristen cilj – zagotovitev reda in nadzora pri vstopanju v področje, kjer gospodarski subjekti opravljajo gospodarsko dejavnost ter zagotovitev varstva tega področja pred škodnimi oziroma protipravnimi posegi. Zato vzdržijo tako širši kot tudi ožji test sorazmernosti.(3) Ob povedanem je prvostopno sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, storjene pa tudi niso procesne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep ( 353. člen ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela in zato sama nosi stroške pritožbe, prav tako pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni bil nujno potreben glede na relativno enostavno problematiko, ki jo sproža pritožba in ki se osredotoča prvenstveno na presojo pravnih vprašanj, na katere tako ali tako pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (15. člen in 1. odst. 165. člena ZPP).

Glej na primer: Delno odklonilno mnenje in delno pritrdilno mnenje ustavne sodnice dr. Wedam Lukič v odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. štev. U-I-135/00, z dne 23.5.2002, objavljeno v Uradnem listu RS 50/2002. Glej Komentar Ustave Republike Slovenije; uredil Lovro Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 714. Glej Ibid: stran 725. „Omejevanje ustavne pravice je dopustno, če je skladno z načelom sorazmernosti, izvedenim iz temeljnega ustavnega načela o pravni državi (2. člen). Test sorazmernosti običajno zahteva ugotovitev: da je poseg nujen; da so izbrana sredstva (zakonsko določene omejitve) pravno dopustna in za dosego zasledovanega cilja, ki je legitimen in stvarno upravičen, primerna; da je zadovoljeno tudi zahtevi po sorazmernosti v ožjem pomenu besede (kar pomeni, da mora biti vzpostavljeno proporcionalno sorazmerje med prizadetostjo ustavne pravice posameznika, ki jo povzroči uporaba sredstva, in med ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo sredstva v prid skupnosti...“ Razložena metodologija se sicer omenja v zvezi z zakonskimi posegi v navedeno ustavno pravico, uporablja pa se tudi sicer pri presoji ustavno nedopustnih konkretnih posegov fizičnih ali pravnih oseb.