Jedro

Napačno je stališče, da bi moralo sodišče odločiti tudi o podrejenem tožbenem zahtevku. To bi bilo dolžno storiti šele, če bi v celoti zavrnilo primarni zahtevek.

Na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka se lahko sklicuje samo tista stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa njen nasprotnik.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III., V. in VII. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v IV. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dopustilo subjektivno spremembo tožbe, po kateri kot edini tožnik nastopa dosedanji drugi tožnik J. Š., medtem ko ostali prvotni tožniki enak zahtevek uveljavljajo podrejeno. Z izpodbijano sodbo je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 5.581,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2009 dalje. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo glavnice 44.215,60 EUR) je zavrnilo, tožbo za plačilo zamudnih obresti od glavnice 49.796,85 EUR za čas od 31.7.2002 do 3.4.2009 pa je zavrglo. Tožencu je naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 620,23 EUR pravdnih stroškov z obrestmi, medtem ko je vse prvotne tožnike (z izjemo sedanjega tožnika J. Š.) zavezalo k solidarnemu plačilu toženčevih pravdnih stroškov v znesku 3.404,03 EUR z obrestmi.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Meni, da bi mu moralo sodišče prisoditi celotno zahtevano odškodnino z obrestmi in stroški vred, zato predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Skupaj z njim so se pritožili tudi preostali prvotni tožniki, ki izpodbijajo odločitev o stroških postopka. Pritožba navaja, da je bil toženec nepravilno zastopan, ker je vlogo z dne 2.4.2010 vložila Odvetniška družba G., ki ni imela pooblastila. Sodišče je napačno odmerilo odškodnino glede na višino zakupnine, namesto da bi upoštevalo izgubljeni dobiček, ki bi ga tožniki ustvarili s kmetijsko pridelavo. Tožniki vrnjenih zemljišč 11 let niso imeli v svoji lasti, zato jih niso mogli obdelovati, niti vanje vlagati. Dejstvo, da tožnik živi v L., nima nobene zveze z nastalo škodo. Tudi V. Š. je izpovedal, da bi sam ali kateri od njegovih nečakov delal na kmetiji. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožniku prisodilo zgolj zakupnino, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Zaslišanje strank je zavrnilo kot nepotrebno. Tožnik bi lahko povedal, da je imel namen obdelovati sporna kmetijska zemljišča, zato je bila kršena njegova pravica do zaslišanja v postopku. Posledično je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče v ponovljenem postopku ni upoštevalo navodil pritožbenega postopka, prezrlo je tudi izvedensko mnenje, ki ga je tožnik priložil k tožbi. Napačno je zavrglo tožbo glede zamudnih obresti. Škoda je zapadla s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, zato je tožnik v zamudi že od 31.7.2002. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, saj nima VI. točke. Sploh pa sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Spregledalo je namreč podrejen zahtevek tožnikov. Tudi tožnikove pravdne stroške je prenizko odmerilo. Poleg tega ni upoštevalo, da je tožnik v celoti uspel s temeljem svojega zahtevka.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki jih opisuje tožnik v svoji pritožbi. Izrek izpodbijane sodbe in sklepa je jasen in razumljiv. Napačno oštevilčenje posameznih točk izreka je zgolj oblikovna pomanjkljivost, ki ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, poleg tega pa jo je mogoče kadarkoli odpraviti z ustreznim popravnim sklepom na podlagi 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008). Napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče odločiti tudi o podrejenem tožbenem zahtevku. To bi bilo glede na 3. odstavek 182. člena ZPP dolžno storiti šele, če bi v celoti zavrnilo primarni zahtevek. Neupravičen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na obrazložitev izpodbijane sodbe in sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč za svojo odločitev navedlo zadostne, jasne in neprotislovne razloge, ki omogočajo njen pritožbeni preizkus. Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Pritožbene trditve o domnevno nepravilnem zastopanju toženca v postopku ni mogoče upoštevati. Na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP se namreč lahko sklicuje samo tista stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa njen nasprotnik. Končno ni podana niti smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Strankina pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna. Sodišče prve stopnje ni kršilo tožnikove pravice do obravnavanja v postopku, čeprav ni izvedlo vseh ponujenih dokazov. Takšen očitek bi bil umesten le, če bi kakšnega od njih prezrlo, ne da bi obrazložilo, zakaj dokaza ni izvedlo. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je dokaz z zaslišanjem strank zavrnilo kot nepotreben. Tožnik lahko tej presoji oporeka zgolj v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sploh pa bi tožnik, če je menil, da gre za procesno kršitev, moral sodišče prve stopnje nanjo opozoriti v skladu z 286.b členom ZPP najpozneje ob zaključku dokazovanja. Ker tega ni storil, zdaj zatrjevane kršitve ne more več uspešno uveljavljati.

6. Odločitev o delnem zavrženju tožbe v obrestnem delu je materialnopravno pravilna. O tožbenem zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od celotne zahtevane glavnice za čas od 31.7.2002 do 3.4.2009 je že bilo pravnomočno odločeno v prejšnjem sojenju, ko je sodišče prve stopnje s sodbo P 2319/2007-II-62a z dne 2.7.2009 ta zahtevek zavrnilo, nobeden od tožnikov pa se zoper to odločitev ni pritožil. Ker ponovno sojenje o isti stvari ni dopustno, je odveč pritožbeno vztrajanje, da je obravnavana škoda zapadla že pred 4.4.2009. Tožnik namreč drugačne odločitve o obrestnem zahtevku za navedeno časovno obdobje ne more doseči. 7. Tožnik pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni obrazložil. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno izhajalo iz 2. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/1991 – I do 18/2005), po katerem pripada upravičencu za obdobje ob uveljavitve tega zakona do vrnitve premoženja odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti njegove uporabe oz. upravljanja. Pravilno je pojasnilo, da gre pri tem za nadomestilo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi premoženje sam uporabljal oz. upravljal. Nobenega dvoma torej ni, da tožniku kot edinemu dediču denacionalizacijskega upravičenca pripada odškodnina najmanj v višini zakupnine, ki bi jo iztržil za vrnjena zemljišča v spornem obdobju. Tožnik pa lahko dokaže, da bi s kmetijsko pridelavo ustvaril višji dobiček, če bi vrnjena zemljišča v spornem obdobju obdeloval sam ali kdo drug za njegov račun.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku podvomilo o tožnikovi trditvi, da je imel namen obdelovati sporne nepremičnine. Svoj dvom je utemeljilo s tožnikovo domnevno pomanjkljivo trditveno in dokazno ponudbo. Iz istega razloga je tudi opustilo dokaz z zaslišanjem tožnika. Po presoji pritožbenega sodišča je zato ostalo dejansko stanje nepopolno, če že ne zmotno ugotovljeno. Če je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnikova trditvena podlaga ni zadostna, bi moralo v skladu z 285. členom ZPP na primeren način poskrbeti, da bi tožnik navedel vsa odločilna dejstva, dopolnil svoje nepopolne navedbe o nepomembnih dejstvih ter ponudil ali dopolnil dokazila oz. dal vsa potrebna pojasnila, da bi lahko ugotovilo sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje. Sodišče prve stopnje ni tako ravnalo. Napačno je sklepalo, da bi moral tožnik po razveljavitvi prejšnje sodbe samoiniciativno dopolniti svojo trditveno podlago, češ da je pritožbeno sodišče „izrecno opozorilo, da tožeča stranka trditvene podlage ni postavila“. V resnici takšnega opozorila v sklepu tega sodišča II Cp 3479/2009 z dne 6.1.2010 ni, ampak je bilo sodišču prve stopnje naloženo, naj se opredeli do toženčeve trditve, da so sporne nepremičnine tudi po vrnitvi le delno obdelane, in zavzame jasno stališče o tem, kako bi jih upravičenec ali upravičenci v spornem obdobju uporabljali in z njimi upravljali. Sodišče prve stopnje je torej v ponovljenem postopku neupravičeno opustilo materialno procesno vodstvo, hkrati pa je tožnikovemu zaslišanju vnaprej in brez podlage odreklo njegovo dokazno vrednost, kar ni dopustno. Trditve in ugovore pravdnih strank je namreč mogoče presojati šele potem, ko sodišče izvede dokaze, ki sta jih pravdni stranki v ta namen ponudili, če niso nedopustni ali očitno nerelevantni. Po presoji pritožbenega sodišča tožnikova trditev, da spornih zemljišč ne bi oddal v zakup, ampak bi z njihovo obdelavo sam ustvarjal dobiček, ni že na prvi pogled neresnična ali nerazumna. Upoštevati je treba, da se tožbeni zahtevek nanaša na obdobje od decembra 1991 do vključno julija 2002, zato za presojo navedene tožnikove trditve ne more biti relevanten kraj njegovega sedanjega bivališča, sedanja tožnikova starost in s tem povezana delovna sposobnost, niti dejstvo, da sporne nepremičnine še v času te pravde niso v celoti obdelane. Kot že navedeno, bi namreč upravičenec lahko uporabljal in upravljal sporne nepremičnine tudi tako, da bi njihovo obdelavo za svoj račun prepustil komu drugemu.

9. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavilo na podlagi 355. člena ZPP. Ugotovljene pomanjkljivosti dokaznega postopka bo mogoče smotrneje in brez nesorazmernega posega v pravico pravdnih strank do pritožbe odpraviti pred sodiščem prve stopnje. Če bo to vztrajalo pri svojem stališču, da tožnikova trditvena podlaga ni zadostna, bo moralo od tožnika zahtevati ustrezna pojasnila, nato pa njegove trditve preveriti s tožnikovim zaslišanjem in ob primerjavi z ostalimi že izvedenimi dokazi. Šele to bo omogočilo odgovor na vprašanje, kako bi upravičenec v spornem obdobju uporabljal in upravljal z vrnjenimi nepremičninami in do kakšnega denarnega nadomestila iz tega naslova je upravičen.

10. Tožnikovo pritožbo zoper sklep o delnem zavrženju tožbe je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Delna razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o pravdnih stroških. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida postopka, kar velja tudi za priglašene pritožbene stroške. V skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP bo zato o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.