Jedro

Kavza konkretne „kupoprodajne pogodbe“ ne ustreza tipični, abstraktno zasnovani kavzi, značilni za prodajno pogodbo. Čim je tako, tudi pogodba, čeprav je naslovljena kot „kupoprodajna pogodba“ ne ustreza zakonskemu tipu prodajne pogodbe iz 435. člena OZ. Kar pa ne pomeni že a priori tudi tega, da je takšna pogodba zato neveljavna. Vendarle pa pomeni to, da se je ob nedvomni odsotnosti tipične pogodbene podlage (kavze), ki je značilna za prodajno pogodbo, treba vprašati, kakšna pa je potemtakem podlaga (kavza) konkretne pogodbe in, naprej, ali veljavna podlaga (kavza) te pogodbe sploh obstaja. Če ne, potem je pogodba namreč v skladu s 4. odstavkom 39. člena OZ nična.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Naziv odločbe pritožbenega sodišča, opr.št. I Cp 3493/2012 s 30. maja 2013 se popravi tako, da se pravilno glasi „SKLEP“.

Pod naslednjimi opombnimi številkami, ki so vsebovane v besedilu izvirnika odločbe pritožbenega sodišča, opr.št. I Cp 3493/2012 s 30. maja 2013 se pod črto doda naslednje besedilo: 1 Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002) 2 Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s poznejšimi spremembami) 3 Glej: Janez Kranjc, Rimsko pravo, GV založba, Ljubljana, str. 856 4 S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (435. člen Obligacijskega zakonika (OZ), Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami).

5 Finančni leasing je sicer inominatni kontrakt in torej njegove sestavine niso zakonsko določene, vendar pa je v splošni praksi definiran kot dogovor, pri katerem leasingodajalec prepusti leasingojemalcu v uporabo predmet leasinga, za kar leasingojemalec plačuje obroke lizinga. Ob koncu leasinga pa v skladu z dogovorjenimi pogoji preide predmet leasinga v lastništvo leasingojemalca.

6 Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s poznejšimi spremembami).

7 Zakon o varstvu portošnikov (Ur. l. RS, št. 20/98 s poznejšimi spremembami).

8 Plačila s strani prvotoženke drugotožencu ni mogoče šteti za plačilo kupnine, ko pa je bil znesek vendarle neposredno nakazan drugotožencu in sicer kot posojilo, ki ga je drugotoženka dolžna prvotoženki tudi vrniti.

Obrazložitev

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo naslednjim zahtevkom: za ugotovitev ničnosti „Kupoprodajne pogodbe“ (točka I izreka), za ugotovitev ničnosti „Pogodbe o finančnem leasingu“ (točka II izreka) ter za izstavitev zemljiškoknjižne listine (točka III izreka). Sodišče prve stopnje je, nadalje, zavrnilo zahtevek po izbrisni tožbi (točka IV izreka) in odločilo o pravdnih stroških (točka V izreka).

Proti I., II., III. in V. točki se pritožuje prvotoženka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni bodisi razveljavi.

Proti IV. točki se pritožuje tožnik. Trdi, da sodišče za zavrnitev tega zahtevka ni navedlo razlogov. Izrecnega pritožbenega predloga ne podaja.

Vsaka pritožba je bila vročena ostalim udeležencem postopka. Tožnik je odgovoril na pritožbo prvotoženke in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Najprej o popravnem sklepu Ob reševanju tokratne pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pri izdelavi izvirnika prišlo do napačnega zapisa naslova odločbe I Cp 3493/2012 s 30. maja 2013 ter do tehnične napake, zaradi katere je iz končnega zapisa izvirnika izpadlo celotno besedilo opomb pod črto.

Zaradi opisanih napak v obliki je podan položaj iz 328. člena ZPP ter je pritožbeno sodišče izdalo popravni sklep, s katerim te napake odpravlja.

Uvodno o glavni stvari V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe ugodilo z naslednjim nosilnim razlogom (točka 15 sodbe): „Navedeni pogodbi je mogoče šteti kot pogodbi, ki prikrivata drug pravni posel, in sicer kupoprodajna pogodba darilno pogodbo, obe skupaj pa posojilno pogodbo, pri čemer takšne navidezne pogodbe med strankami glede na določilo 50. člena OZ nimajo učinka.“ Takšni razlogi so očitno tudi posledica razlogov razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, opr.št. I Cp 3493/2012 s 30. maja 2013, kjer je (med drugim) govor tudi o institutih navidezne pogodbe, prikritega posla, izrecno pa tudi o mogoči darilni naravi prikritega posla.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu (10. točka razlogov) izrecno navedlo, da je ostalo glede vprašanja pogodbene kavze (zaradi napačne uporabe materialnega prava) dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vsi razlogi pritožbenega sodišča, ki jih je zaradi razjasnjevanja pravno relevantnega izhodišča odločanja v tej pravdi, navedlo pritožbeno sodišče, zato seveda niso mogli biti nič drugega kakor hipoteze. Te hipoteze bi se morale pred sodiščem prve stopnje v kontradiktornem postopku s korekcijsko metodo materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP) šele vsebinsko preizkušati. Da se to ni zgodilo, opozarja v svoji pritožbi tožena stranka, ko utemeljuje obstoj pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Splošno o podlagi (kavzi) pravnega posla Podlaga obveznosti (kavza) je osrednja (tudi nosilna) pogodbena prvina. Gre za institut, ki se je razvil v teoriji obligacijskega prava, svoje izrecno mesto pa je nato našel tudi v pozitivnem pravu. V 39. členz OZ(1) je tako navedeno: „Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).“ V četrtem odstavku istega člena je predvidena ničnostna sankcija, če ta pogoj ni izpolnjen: „Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična“.

Teorija obligacijskega prava nam pojasni, da je kavza skupen namen pogodbenikov. „Obveznost ene stranke ima za svojo kavzo obveznost nasprotne stranke“(2) Kavza vzpostavlja torej razmerje med obligacijama nasprotnih pogodbenih strank. „Večina pogodb ima svoj ekonomski interes, ki ga je mogoče zlahka spoznati. Ta ekonomski interes je bodisi zamenjava ene koristi za drugo bodisi prepustitev koristi brez nasprotne vrednosti“(3) Bistveno torej je, da se med nasprotnima strankama vzpostavi neka ekvivalentost. Ekvivalentno (v smislu načela enake vrednosti dajatev) je namreč vse tisto, kar sta „udeleženca razumela in želela zajeti s svojim odnosom“(4) Avtor(5) navaja primer darilne pogodbe, kjer kot ekvivalent podarjeni stvari stoji nasproti „stanje njegove psihe“ kot posledica akta daritve. To, kako stranki razumeta ekvivalentnost v konkretnem pogodbenem odnosu, po avtorjevem stališču sodi v pojem kavze. Pritožbeno sodiče ne vidi nobenega argumenta, zaradi katerega takšno stališče ne bi bilo pravilno.

Klasična teorija je tako izoblikovala abstraktno zasnovane tipe običajnih pogodbenih podlag (kavz), ki v tipičnih primerih tudi ustrezajo konkretni pogodeni podlagi (kavzi) konkretnih pogodbenih strank. Najbolj tipična primera sta causa acquirendi, ki je značilna za dvostransko obvezne in odplačne pogodb, in causa donandi, ki je značilna za darilne pogodbe. Prvo preveva načelo enake vrednosti dajatve (8. člen OZ),(6) drugo pa darilni namen (animus donandi). „Če ni darilnega namena, je dajatev brez kavze.(7)“ Obstajajo pa še drugi nameni, ki niso ekonomske narave v ožjem smislu. Pojem subjektivne kavze prav s temi nameni dopolnjuje klasično teorijo o kavzi. To pomeni, da se kavza konkretnega pogodbenega razmerja od tipične kavze lahko tudi odmakne ali drugače: ni nujno, da konkretna pogodbena kavza ustreza kateremu izmed abstraktno oblikovanih tipov kavze (causa solvendi, causa credendi, causa donandi), Poleg ekonomskih in subjektivnih namenov Cigoj nadalje opozarja še na zunanje okoliščine, na katere stranki ne mislita posebej, ker so same po sebi umevne.(8) Tipična kavza, ki ustreza prodajni pogodbi, je causa acquirendi. „Causa acquirendi je v tem, da se kdo zaveže zato, da dobi nasprotno zavezo.“(9) To je navsezadnje jasno razvidno tudi iz določbe 435. člena OZ: “S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.“ Navzven zaznavne prvine v tej pravdi obravnavanih pogodb Med tožnikom in prvotoženko je bila sklenjena »kupoprodajna« pogodba, po kateri se je tožnik zavezal lastnino na nepremičnini prenesti na prvotoženko, prvotoženka pa kupnino za to nepremičnino nakazati na račun drugotoženca. Dan pred tem pa je bila sklenjena »leasing« pogodba med prvotoženko in drugotožencem, predmet katere je bila ta ista nepremičnina in na podlagi katere je drugotoženec prejel znesek v višini kupnine za to nepremičnino in se zavezal, da bo v roku 180 mesecev prvotoženi povrnil izplačani znesek z obrestmi. V leasing pogodbi je bilo med drugimi zavarovanji za terjatev prvotoženke dogovorjeno tudi poroštvo tožnika.

Konkretno o kavzi „kupoprodajne pogodbe“, ki je predmet obravnave v tej pravdi Kar je očitno že na prvi pogled, je, da kavza konkretne „kupoprodajne pogodbe“ (glej točko 13 tega sklepa) ne ustreza tipični, abstraktno zasnovani kavzi, značilni za prodajno pogodbo (glej točko 12 tega sklepa). Čim je tako, tudi pogodba, čeprav je naslovljena kot „kupoprodajna pogodba“ ne ustreza zakonskemu tipu prodajne pogodbe iz 435. člena OZ.

Kar je povedano v prejšnji točki, sicer ne pomeni že a priori tudi tega, da je takšna pogodba zato neveljavna. Vendarle pa pomeni to, da se je ob nedvomni odsotnosti tipične pogodbene podlage (kavze), ki je značilna za prodajno pogodbo, treba vprašati, kakšna pa je potemtakem podlaga (kavza) konkretne pogodbe in, naprej, ali veljavna podlaga (kavza) te pogodbe sploh obstaja. Če ne, potem je pogodba namreč v skladu s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična.

Kar je osrednjega pomena pri reševanju ravnokar zastavljenega vprašanja, zato je, kakšen je bil veljaven in upošteven pogodbeni namen tožeče stranke. Glede na to, da pogodbene stranke v skladu z načelom pogodbene avtonomije (3. člen OZ) abstrakten tip pogodbene kavze lahko bodisi dopolnijo bodisi nadomestijo, se odpira celo polje mogočih hipotez, ali sta stranki „kupoprodajne pogodbe“ to v konketnem primeru sploh storili in če sta storili, kakšen je torej bil (resnični) skupni pogodbeni namen (podlaga, kavza) konkretne pogodbe. Jasno je le to, da glede na doslej znano, tožeča stranka na podlagi tega posla ni pridobila ničesar, marveč je le izgubila. Ob takšnem položaju je zato za ugotovitev o (ne)veljavnost posla nujno, da se v konktradikrotnem postopku, z ustrezno sodno korekcijo, ki jo nudi metoda materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP), to vprašanje ustrezno razišče. Če naj bo pogodbeno ravnanje tožeče stranke v luči četrtega odstavka 39. člena OZ veljavno, potem je pač treba ugotoviti, kakšen je bil njen pogodbeni namen (tudi interes), da v tem pogodbenem segmentu neodplačno ravna. Če naj bi šlo v razmerju med tožnikom in prvotoženko v resnici za darilno razmerje, potem bi bilo treba poprej ugotoviti darilni namen (animus donandi). Če tega namena ni, potem je dajatev brez kavze (glej 10. točko tega sklepa). Če pa bi bil darilni namen, nasprotno, podan, potem pogodba ne bi bila neveljavna. A s tem vprašanjem, se sodišče prve stopnje vsebinsko ni ukvarjalo, ker je hipotezo v razveljavitvenem sklepu preprosto sprejelo kot dejstvo. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je seveda mogoča še paleta drugih hipotez, kakšna je bila kavza tega posla in s tem tudi vsebina pogodbe. Lahko bi šlo tudi za fiduciarno ali kakšno drugo obliko kavze, a v vsakem primeru bi bilo treba takšno okoliščino najprej ugotoviti. Pri tem sta mogoči obe različici: bodisi da sporna pogodba v resnici vsebuje takšno kavzo bodisi da je sporna pogodba navidezna in prikriva neko drugo (resnično) pogodbo, ki vsebuje takšno kavzo. Kar je bistveno, je to, da bo moralo sodišče prve stopnje veljavnost sporne pogodbe presojati z vidika resnične kavze oziroma z vidika neobstoječe kavze.

O utemeljeni pritožbi prvotoženke Iz navedenih razlogov prvotoženka v svoji pritožbi utemeljeno opozarja na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje namreč ni presojalo navedb tožene stranke, ki jih je podala v ponovljenem postopku. Te zaradi dotlej izostalega materialnega pavdnega vodstva niso bile prepozne. Enako velja glede dokaznega predloga z zaslišanjem A. R. Ta naj bi namreč izpovedoval ravno o okoliščinah sklenitve posla. Te pa so za razjasnitev podlage (kavze) pogodbe seveda odločilnega pomena. Posledica ugotovljene procesne kršitve (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je zato odločitev pritožbenega sodišča, da ugodilni del sodbe razveljavi (prvi odstavek 354. člena ZPP). To velja tako glede odločitve o ničnosti „kupoprodajne pogodbe“ (točka I izreka), kot tudi pogodbe med obema tožencema (točka II izreka). Slednja bi namreč v danem položaju utegnila biti z vidika pogodbene podlage s prvo neločljivo povezana. Logična posledica razveljavitve v opisanem obsegu pa je tudi razveljavitev dajatvenega zahtevka (točka III izreka) O utemeljeni pritožbi tožeče stranke Tožeča stranka se v pritožbi proti zavrnitvi primarnega zahtevka (gre za zahtevek, ki ustreza zahtevku po izbrisni tožbi – 243. člen ZZK-1)(10) sprašuje, zakaj je sodišče prve stopnje ob poprej ugotovljeni materialnopravni neveljavnosti vknjižbe, ta zahtevek zavrnilo. Ker pritožbeno sodišče glede na razloge izpodbijane sodbe vsebinskega odgovora ne more dati, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To je terjalo njeno razveljavitev tudi v tem obsegu (prvi odstavek 354. člena ZPP).

O razveljavitvi celotne sodbe (tudi v delu zoper drugotoženca) Glede na postavljeni zahtevek sta toženca nujna in enotna sospornika (196. člen ZPP). To je razlog, da je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo tudi v razmerju do drugotoženca.

Napotki za nadaljnje delo Ti so v celoti razvidni iz vsebine zgornje obrazložitve.

Op. št. (1): Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001) Op. št. (2): S. Perović v: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni centar Gornji Milanovac in Pravni fakultet Kragujevac 1980, 1. knjiga, str. 240. Op. št. (3): S. Cigoj, Obligacije, Ljubljana 1976, str. 39. Op. št. (4): Ž. Đorđevič v: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni centar Gornji Milanovac in Pravni fakultet Kragujevac 1980, 1. knjiga, str. 152 Op. št. (5): Prav tam.

Op. št. (6): Cigoj (Obligacijska razmerja, Zakon s komentarjem, Ljubljana 1978, str. 14) tako navaja: „Načelo o enaki vrednosti izpolnitve pri dvostransko obveznih pogodbah, torej pogodbah, ki so odplačne in pri katerih mora odplačnost ustrezati vrednosti nasprotne dajatve (komutativnost), je načelo, ki pomeni pravno podlago takšnega posla (causa)“ Op. št. (7): Cigoj, Obligacije ..., str. 43. Op. št. (8): Cigoj, Obligacije ..., str. 40. Op. št. (9): Cigoj, Obligacije ..., str. 43. Op. št. (10): Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list št. 58/2003 do 25/2011)