Jedro

Ker sta terjatvi prenehali na podlagi pobotne izjave toženke z dne 12. 2. 2010, torej še pred začetkom postopka prisilne poravnave (s sklepom z dne 20. 1. 2011), le-ta ne more vplivati na delež poplačila toženke. Tudi sicer terjatvi toženke in tožnice veljata za pobotani z dnem podpisa prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 175818/2010 z dne 7. 12. 2010 se razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 867,84 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbe v višini 813,74 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnice zoper toženko v znesku 6.800,00 EUR (1. točka izreka) in obstoj nasprotne terjatve toženke do tožnice v višini 6.800,00 EUR (2. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo znesek 3.400,00 EUR pod pogoji, določenimi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem Mestu opr. št. St 201/2010 z dne 23. 8. 2011 (3. točka izreka). Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka) in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 175818/2010 z dne 7. 12. 2010 (5. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper 2., 3., 4. in 5. točko izreka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške

4. Toženka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov (zoper 3. točko izreka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje ter tožnici naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov.

5. Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da odloči, da sta terjatvi pobotani z začetkom prisilne poravnave ter naloži tožnici plačilo stroškov pritožbe.

6. Pritožba tožnice ni utemeljene, pritožba toženke pa je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je bil nesporen obstoj vtoževane terjatve tožnice v višini 6.800,00 EUR. Sporna pa je bila v pobot uveljavljena terjatev toženke po računu št. 325/09 z dne 19. 11. 2009 v znesku 6.800,00 EUR za pomoč in svetovanje pri pripravi razpisne dokumentacije.

8. O pritožbi tožnice

9. Ne držijo pritožbeni očitki, da tožnica zneska 6.800,00 EUR ni konkretizirala, saj je pojasnila, da se je navedeni znesek nanašal na storitve in svetovanje pri pripravi razpisne dokumentacije – za predložitev potrjenih referenc in izpolnitev obrazcev, predvsem pa je bilo plačilo namenjeno temu, da se toženka prijavi kot podizvajalec, ker tožnica ni izpolnjevala osnovnih pogojev javnega razpisa brez toženke kot podizvajalca (ni imela registrirane dejavnosti za elektroinštalacijska in suhomontažna dela). Jasno je torej, da je bila cena dogovorjena v takšnem znesku, ker se je tožnica sklicevala na reference toženke, brez katerih tožnica ne bi mogla sodelovati na razpisu. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je bila toženka kot podizvajalec vključena v ponudbo tožnice. Tožnica pa tudi ni oporekala navedbam toženke, da brez njenih referenc pogojev za razpis ni izpolnjevala.

10. Tudi sicer pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje same višine terjatve toženke ni substancirano prerekala, temveč je terjatev izpodbijala le na ravni splošnega nasprotovanja, pri tem pa spreminjala navedbe in v isti vlogi najprej trdila, da toženka do zneska sploh ni upravičena, ker storitve za tožnico ni opravila, nadalje pa, da je bila sicer pripravljena povrniti stroške porabljenega časa za pripravo ponudbe, vendar je račun zavrnila, saj je bil znesek 6.800,00 EUR nerealen. V nadaljevanju pa je terjatvi le pavšalno nasprotovala po višini, češ da ni moč preveriti obsega del in cene.

11. Pritožbeno sodišče torej soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je prišlo do ustnega dogovora med zakonitima zastopnikoma pravdnih strank, da tožnica plača 6.800,00 EUR za pomoč in svetovanje pri pripravi razpisne dokumentacije. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice o neobstoju ustnega dogovora kot neprepričljivo, ker je spreminjal svojo izpovedbo in sprva trdil, da se pripravljenih ponudb nikoli ni plačevalo, nato pa da je prišel na sedež toženke in ponudil plačilo toženki za pripravo ponudbe v znesku 2.000,00 EUR. Zato je pravilno kot bolj verodostojno ocenilo izpovedbo direktorja toženke o sklenitvi ustnega dogovora za plačilo 6.800,00 EUR, kar je potrdila tudi priča Ž. Š. in skladno opisala na kakšen način je do dogovora prišlo.

12. O pritožbi toženke:

13. V pravdi lahko toženec svojo nasprotno terjatev uveljavlja na dva načina: kot procesni pobot ali kot izvenpravdni pobot (ugovor ugasle pravice), ki ga imetnik pobotne terjatve doseže z enostransko izjavo volje. V primeru, da bi toženka prvič šele v pravdi uveljavlja svojo terjatev, bi šlo za t. i. procesni pobot. V konkretnem primeru pa je toženka zatrjevala, da je vtoževano terjatev tožnice pobotala s svojo nasprotno terjatvijo v višini 6.800,00 EUR, o čemer je dne 12. 2. 2010 (še pred vložitvijo predloga za izvršbo tožnice), podala pobotno izjavo. Uveljavljala je torej izvendpravdni pobot (in ne samostojni procesni ugovor pobota), saj je s svojimi navedbami zanikala, da bi tožničina terjatev še obstajala, kar predstavlja ugovor ugasle pravice in ga bi sodišče moralo obravnavati tako, kot če bi toženka nasprotovala plačilu terjatve. Skladno s 312. členom Obligacijskega zakonika se pobotanje uveljavi s pobotno izjavo, ki učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Ker sta terjatvi prenehali na podlagi pobotne izjave toženke z dne 12. 2. 2010, torej nedvomno še pred začetkom postopka prisilne poravnave (s sklepom z dne 20. 1. 2011), le-ta ne more vplivati na delež poplačila toženke. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da veljata terjatvi toženke in tožnice za pobotani z začetkom postopka prisilne poravnave dne 20. 1. 2011 (drugi odstavek 164. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP).

14. Ker je pritožbeno sodišče zaključilo, da je vtoževana terjatev tožnice v celoti prenehala na podlagi pobotne izjave toženke z dne 12. 2. 2010, je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 175818/2010 z dne 7. 12. 2010 razveljavilo in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP). Zato se ni spuščalo v presojo pritožbenih navedb tožnice, ki se nanašajo na plačilo zneska 3.400,00 EUR s strani toženke (360. člen ZPP).

15. Tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, zato mora toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki za postopek pred sodiščem prve stopnje tako priznalo nagrado za postopek v višini 315,90 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 291,60 EUR (tar. št. 3102), materialne izdatke v višini 20 EUR (tar. št. 6002) ter kilometrino za naroke dne 12. 9., 29. 10 in 26. 11. 2013 na relaciji Ljubljana – Kamnik – Ljubljana v višini 51,06 (23 km x 2 x 0,37 EUR po tar. št. št. 6003), vse povišano za 22% DDV in sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 40 EUR, skupaj torej 867,84 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo nagrade za ugovor zoper sklep o izvršbi (tar. št. 3468), saj je le-ta zajeta že v nagradi za postopek (glej tar. št. 3100).

16. Pritožbeno sodišče je toženki za pritožbeni postopek priznalo nagrado za postopek v višini 388,80 EUR (tar. št. 3210), ter materialne izdatke v višini 20 EUR (tar. št. 6002), vse povišano za 22% DDV ter stroške sodne takse za pritožbo v višini 315,00 EUR, skupaj tako 813,74 EUR. Odgovor na pritožbo toženke pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato stroškovno ni bil potreben. V primeru zamude je tožnica dolžna toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).