Jedro

Toženec ne odgovarja (družbi, in posledično tožniku kot njenemu upniku), ker je izbral slabega strokovnjaka (trgovalca), pač pa, ker ga ni ustrezno nadziral (culpa in vigilando) in ni zagotovil mehanizmov v "svoji" družbi, ki bi zagotovila spoštovanje pogodbenih zavez, ki jih je družba prevzela.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je z družbo A. (v nadaljevanju: družba A. ali družba) dne 25. 2. 2013 sklenil pogodbo o valutnem trgovanju, ki jo je podpisal toženec v funkciji direktorja družbe. Na podlagi tega je tožnik v trgovanje vložil 30.000 EUR. Tožnik kot upnik družbe od toženca kot direktorja družbe uveljavlja odškodninski zahtevek, ki ga utemeljuje z odgovornostjo toženca za škodo, povzročeno družbi. Skladno s 4. odst. 263. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) namreč lahko odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja in nadzora, uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati.

2.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v prvem sojenju zavrnilo, kar je pritožbeno sodišče s sodbo 14. 10. 2020 I Cp 1037/2020 potrdilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VS RS) je ugodilo reviziji tožnika, s sklepom 20. 01. 2023 III Ips 2/2022 obe sodbi nižjih sodišč razveljavilo in odredilo novo sojenje.

3.Z izpodbijano sodbo je v novem sojenju sodišče prve stopnje na podlagi podanih materialnopravnih izhodišč VS RS tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter tožencu naložilo, da tožniku plača 21.000 EUR (to je 70 % njegovega vložka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2015 (kar je od vložitve predloga za izvršbo) dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo. O stroških je odločilo, da je toženec dolžan povrniti 80 % tožnikovih stroškov, tožnik pa 20 % toženčevih.

4.Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnik kot toženec.

5.Tožnik zahteva zamudne obresti od dne, ko je svoj zahtevek naperil zoper družbo A. (29. 5. 2014) in ne šele od tedaj, ko je zahtevek naperil zoper toženca, saj da ta odgovarja za celotno tožnikovo terjatev do družbe. Predlaga spremembo zavrnilnega obrestnega dela sodbe v tej smeri ter opredeljuje še pritožbene stroške.

6.Toženec izpodbija ugodilni del, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo v smer zavrnitve zahtevka ali pa razveljavitev sodbe in novo sojenje. Najprej očita, da ga nova sodnica kljub njegovi zahtevi ni neposredno zaslišala, prav tako ni bil postavljen izvedenec grafološke stroke, kar vse očita kot kršitev načela kontradiktornosti, poštenega sojenja ter ustavnih in konvencijskih pravic. Nadalje pravi, da sodišče ne bi smelo uporabiti slovenskega prava, pač pa pravo Mauriciusa, ker je bil dejanski sedež družbe A. tam. Nato se pritožba obširno in ekstenzivno posveti očitkom, da odškodninska terjatev do družbe A. ni podana. Ti očitki ne bodo vsi povzeti, saj so sestavljeni iz različnih citatov različnih odločb in zakonskih besedil in se v tem smislu nanašajo na abstraktna vprašanja. Povzeti so tudi nekateri deli odločitve kazenskega sodišča, ki je obravnavalo iste dogodke, ter otvoritvenega poročila stečajne upraviteljice hčerinske družbe B., češ da stečajni dolžnik ni jamčil za osnovni vložek. Sodišču pritožnik očita, da se do vsega tega ni opredelilo, kar vidi kot absolutno bistveno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nato je razdelek pritožbe posvečen očitku, da naj tožnik ne bi izkazal, da družba A. terjatve ni zmožna izpolniti, saj da je toženec izpovedal, da družba še vedno obstaja, posluje in ima nekaj tisoč evrov premoženja. Ne insolventnosti ne vložitve tožb ni izkazane. Toženec se med drugim sklicuje še na posamezna stališča tega pritožbenega sodišča iz prvega pritožbenega postopka. Trdi, da ni vzročne zveze med morebitno (hipotetično) škodo in opustitvijo nadzora, ki se mu očita. Finančno trgovanje je tvegano in nepredvidljivo, pravi. Nadalje očita, da glede protipravnosti sodba nima konkretnih očitkov zoper njega, nasprotno, iz navedenega je jasno, da je skrbel za skladnost poslovanja s pravili. Opustitve nadzora mu tožnik ni uspel dokazati. Borza je bila tista, ki je bila odgovorna za avtomatično ustavitev poslovanja v primeru padca naložbe pod vrednost 70 %. Direktor ni objektivno odgovoren, niti nima vloge regulatorskega organa. Pojasnjuje, kako borza deluje in kako zaupanja vreden je bil njihov trgovalec C. C., tako da sam ne nosi krivde za njegovo izbiro. Naposled glede odločitve o stroških meni, da sodišče ne bi smelo kot tožnikov uspeh v pravdi posebej upoštevati uspeh po temelju, saj to pri denarnih zahtevkih ni običaj, zato je dolžan kvečjemu 60 %, ne pa 80 % tožnikovih stroškov.

7.Pravdni stranki sta vzajemno odgovorili na vloženi pritožbi, obe s predlogom za njeno zavrnitev, obe zahtevata še nadaljnje pritožbene stroške.

8.Pritožbi nista utemeljeni.

9.Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

O pritožbi toženca

10.Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Ni razumno in tudi ni potrebno, da bi pisna obrazložitev sodbe vsebovala odgovore na čisto vse, tudi bolj podrobne, ilustrativne ali pravno nepomembne oz. postranske navedbe, ki jih stranki podata sodišču. Stranka v sodbi dobi odgovore na bistvene navedbe, razlogi pa morajo biti dovolj podrobni, da omogočijo kontrolo pritožbenemu sodišču, kar je v konkretnem primeru podano.

11.Tudi očitki o kršitvah kontradiktornosti, poštenega sojenja in ustavnih ter konvencijskih pravic so neutemeljeni, večinoma abstraktni in pavšalni. Toženec je imel vse možnosti obravnavanja (enako kot tožnik), tako v dokaznem postopku kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Vročene so mu bile vse vloge in vsa vabila na naroke.

12.Zavrniti je treba kot neutemeljen tudi očitek o kršitvi načela neposrednosti, ker v novem sojenju nova sodnica toženca ni neposredno zaslišala, pač pa se je zadovoljila z branjem zapisnika o njegovem zaslišanju iz prvega sojenja, kot to omogoča 302. čl. ZPP. Grajana odločitev je ustrezno obrazložena. Drži, da je bil toženec navzoč na naroku, kjer je sodnica to odločitev sprejela, kar implicira, da posebne zamude zaradi njegovega ponovnega neposrednega zaslišanja najbrž ne bi bilo. A ni bilo utemeljeno, zakaj bi ga morala nova sodnica neposredno slišati, torej vsebino njegove izpovedi zaznati s svojimi čutili. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je za uspeh dokaza z zaslišanjem lahko pomemben tudi neverbalni vtis ob izpovedovanju, a v tej zadevi ni šlo za to. Sodnica je pravilno ocenila navedeni razlog predloga za neposredno zaslišanje toženca, ki je želel v svoji izpovedbi komentirati stališče VS RS iz revizijskega sklepa v tej zadevi ter dopolnjevati svoje trditve, čemur dokaz z zaslišanjem ne more služiti (glej razloge v tč. 16. - 18. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

13.Tudi do dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa se je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo; dokaz je bil glede na temo, na katero se je nanašal, nepotreben, kot je to obrazloženo v tč. 20 na str. 14, s čimer se pritožnik ne sooči.

14.Očitek napačne uporabe kolizijskih pravil in posledično slovenskega prava ni utemeljen, kot je to pravilno navedlo in obrazložilo prvostopenjsko sodišče v tč. 9. do 14. na str. 8 do 11., ki jih pritožbeno sodišče sprejema in pritožnika nanje usmerja; gre za odškodninsko odgovornost, slovensko pravo je uporabljivo tako po načelu lex loci delicti comisii kot po tem, da ima z razmerjem največ zveze (1. in 2. odst. 30. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu), kar vse je podrobneje obrazloženo v izpodbijani sodbi na navedenem mestu. Pritožnik se tudi s temi razlogi ne sooči, le ne strinja se z njimi in ponavlja svoje navedbe, na katere mu je ravno tam odgovorjeno. Dodatno je treba opozoriti na 12. tč. sklepa VS RS III Ips 2/2022, ko slednje pavi, da "ne more biti pomembno, ali je za razmerje toženca do družbe (A.), inkorporirane v Republiki Mavricij, morda upoštevno pravo Republike Mavricij. (…) Ta pravda se nanaša na razmerje med tožnikom in tožencem in z vprašanjem (…) domačega prava (…) 2. odst. 263. čl. ZGD-1."

15.Tudi materialnopravna presoja spora je pravilna; pravilno je uporabljeno določilo 263. čl. ZGD-1, njegov 4. odst., ki v prvem stavku pravi: "Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja ali nadzora, lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati." Pravilna je ocena, da je toženec s protipravnim ravnanjem, in sicer z opustitvijo dolžnega nadzora družbi A. povzročil škodo najmanj v višini izgube 70 % tožnikovega vložka, pri čemer se ne more razbremeniti s sklicevanjem na pravilo podjetniške presoje. Pravilna je tudi ocena, da tožnika družba ne more poplačati.

16.Dejstva, na katerih temelji ta presoja, in ki jih je kot podlago za svojo presojo vzelo tudi VS RS v tem postopku, so bodisi nesporna oz. zanesljivo ugotovljena, in so sledeča:

-Tožnik je z družbo A. sklenil Pogodbo o opravljanju storitve trgovanja (LMAP-VD) (v nadaljevanju: Pogodba). Toženec je bil izključni družbenik in poslovodja družbe A.

-Bistvo pogodbe je izvajanje valutnega trgovanja na londonski elektronski borzi LMAX Exchange. Tožnik je z namenom izvajanja storitev promptnega valutnega trgovanja (Spot FX) pri LMAX Exchange (MTF sistem) odprl trgovalni račun, nanj nakazal 30.000 EUR in družbi A. s Pogodbo podelil trgovalno pooblastilo. Na tej podlagi je bila A. upravičena in dolžna na račun tožnika trgovati s sredstvi na računu tožnika. V Pogodbi je bila dogovorjena klavzula, po kateri je bila družba A. dolžna takoj prenehati s trgovanjem, če se sredstva znižajo za 30 % vložka (stop loss ). S tem je bilo zagotovljeno izplačilo zajamčenega 70 % vložka. To je bilo hkrati pravilo LMAX Exchange, ki ga je trgovalec obšel (t. i. overrull ). Družba A. ob izgubi 30 % vrednosti vložka s trgovanjem ni prenehala, tožnik je izgubil celoten vložek (stranki sta to imenovali zlom). Vrednost vložka je izginila v času, ko je bil toženec direktor, družba A. tožniku ni ničesar plačala oziroma 70 % vložka ni povrnila.

-Tožnik je družbi A. 2. 4. 2014 podal zahtevek za zaprtje računa in izplačilo sredstev, vendar je 28. 5. 2014 prejel odgovor, do bo izplačilo do konca leta 2014, kar pa se ni uresničilo.

-Toženec je podpisoval poslovne listine A., skrbel je za pravne in kadrovske zadeve. Zaradi licence in izpolnjevanja osnovnih pogojev za trgovanje je komuniciral z regulatorji in borzo LMAX, Ltd. Z vložki na borzi so trgovali "trejderji" (v nadaljevanju: trgovalci). Toženec ni bil trgovalec. Toženec, ki je pravnik s pravosodnim izpitom, ni imel finančnega znanja. V trgovalne račune ni imel vpogleda in dostopa. Na borzi je trgoval C. C. Ta je bil glavni trgovalec, vse odločitve v zvezi s trgovanjem je sprejemal on. Toženec je C. C. večkrat odredil prenehanje trgovanja, vendar je slednji delal po svoje. Toženec je po padcu vrednosti sredstev predlagal sprejem ustreznih ukrepov, na sestanku v Londonu so menili, da se bo zadeva rešila. Toženec je pristopil k sprejemu novega produkta, s katerim bi se poskusila nadomestiti izguba. C. C. je ves čas obljubljal, da bo situacijo rešil.

17.Na tej dejanski podlagi, ki niti v pritožbi ni konkretno izpodbijana, je treba toženca očitno spomniti na stališča Vrhovnega sodišča glede protipravnosti njegovega ravnanja in posledično odškodninske odgovornosti; vložena pritožba, jezikovno in slogovno sicer strukturirana, je eno samo obsežno ponavljanje lastnih stališč, kot da razlogi o tem niso že navedeni, ne s strani VS RS ne v ponovnem sojenju. Zato pritožbeno sodišče povzema razloge sklepa III Ips 2/2020 iz tč. 14. do 22. in jih na tem mestu v odgovor na pritožbo toženca navaja kot svoje:

"14. ZGD-1 določa, da mora organ vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (1. odst. 263. čl. ZGD-1), ter še, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2. odst. 263. čl. v zvezi s 6. odst. 515. čl. ZGD-1)."

"15. ZGD-1 v 1. odst. 263. čl. določa standard skrbnosti, ki se zahteva pri izvrševanju nalog članov uprave in nadzora (ker gre v tem primeru za odgovornost poslovodje, se v nadaljevanju uporablja izraz poslovodja). To je skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, torej strokovnjaka, poznavalca poslov, ki jih vodi. Vestnost ravnanja pomeni takšno pripravo na odločanje, presojo vseh sedanjih in predvidenih okoliščin ter posledic za interese družbe in samo odločitev, kot je običajno pri odločanju kvalificirano usposobljenih in veščih posameznikov na takšnem področju. Poštenost pomeni spoštovanje predpisov, aktov družbe in aktov organizacij, v katere je družba povezana ali so člani organov vodenja in nadzora njeni člani, spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz pogodb in drugih obveznostnopravnih aktov, in spoštovanje pravil profesionalne etike."

Četudi v odškodninskem pravu na načelni ravni velja, da vsakdo odgovarja za svoja ravnanja, prepustitev izvrševanja poslov, ki jih je sklenila družba, drugemu, ki je sicer strokovno usposobljen za to, sama zase ne pomeni, da je direktor, ki mu zakon nalaga skrbnost in odgovornost z opravljanjem nalog (1. odst. 263. čl. ZGD-1), razbremenjen vsakršne skrbi v zvezi s poštenim izpolnjevanjem pogodbenih zavez družbe v razmerju do sopogodbenikov. Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 75/2008 z dne 21. 12. 2010 že povedalo, da med naloge uprave sodijo tudi dolžnost planiranja, koordiniranja (organiziranje) in nadzora. To sicer ne pomeni, da bi morala uprava koordinirati delo vseh zaposlenih in nadzorovati vsako ravnanje vsakega zaposlenega ter odgovarjati zanj. To gotovo ne velja za rutinska opravila, presodilo pa je, da ta dolžnost obstoji pri vseh tistih poslih, ki imajo za družbo poseben pomen in lahko povzročajo ekonomske učinke, ki odstopajo od učinkov vsakodnevnega poslovanja družbe. Princip pomembnosti, ki ga je Vrhovno sodišče upoštevalo v pravkar omenjeni zadevi, je sprejet tudi v domači pravni teoriji, ki poudarja, da je intenziteta nadzora odvisna zlasti od teh treh dejavnikov: velikosti, vrste dejavnosti in organiziranosti podjetja, pa tudi množice predpisov, ki jih mora podjetje spoštovati, od pomena posamezne naloge (pomembnejša je naloga, večji mora biti nadzor) in okoliščin, povezanih z osebo delavca (delavci, ki naloge šele prevzemajo, potrebujejo večji nadzor kot delavci, ki že imajo izkušnje in se so ob tem v preteklosti izkazali kot zanesljivi).

17.Izhajajoč iz povedanega je bilo v tej zadevi ključno odgovoriti na pomen pogodbene klavzule "stop loss" in z njo povezano odgovornostjo toženca kot poslovodje.

18.Sodišči prve in druge stopnje sta dejstvoma, da je trgovanje vodil C. C. in ne toženec in da, kot je ugotovljeno, Vrhovno sodišče pa je na to vezano, toženec ni imel dostopa in vpogleda v trgovalne račune, pripisali zmoten materialnopravni pomen. Hkrati sta zmotno ocenili pomen klavzule "stop loss" in toženčevo vlogo kot poslovodje v zvezi z njo. Izvajanje trgovanja namreč ne predstavljala vodenja poslov družbe v smislu prvega odstavka 263. in 265. čl. ZGD-1, temveč izvajanje pogodbenih zavez iz konkretne Pogodbe. Že zato ni odločilno dejstvo, da toženec ni trgoval. Revident pravilno opozarja, da je (bila) vloga toženca kot poslovodje zagotoviti izvajanje učinkovitega nadzora nad izvajanjem trgovanja oziroma, za to revizijsko zadevo pomembno, spoštovanje pogodbene klavzule "stop loss". Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč pomembna naslednja opredelitev pravne narave in učinkov dogovorjene klavzule "stop loss": i) klavzula ima zavezujočo pravno naravo, ii) njeno učinkovanje je samodejno. Pogodbena klavzula je namreč hkrati pravilo borznega poslovanja na LMAX (t. i. samodejna avtomatska funkcija). Za njen obid ("overrull") je bilo po izrecni določbi Pogodbe potrebno soglasje tožnika, ki ga ni bilo, kar je nesporno dejstvo.

19.Klavzula "stop loss" je v poslu valutnega trgovanja, kjer je šlo za visoko tvegane naložbe, zagotavljala omejitev bistvene izgube in nastop bistvenih odškodninskih terjatev proti družbi. Določala je maksimalno dopusten okvir trgovanja (gledano s strani trgovalca) oziroma maksimalno možno izgubo (gledano s strani vlagatelja, tožnika). Zato je od toženca kot zakonitega zastopnika treba zahtevati maksimalno intenziteto pozornosti, izvajanja nadzora in tudi ukrepanja (t. i. načelo pomembnosti). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo pri Pogodbi za tvegano naložbo, vendar še kako utemeljeno revident opozarja, da ne zahteva plačila več kot 70% izgubljenega vložka. Tu torej ne gre za očitek tožencu, da je odgovoren za izgubo naložbe vlagateljev, ker da je izguba posledica slabih razmer in trgovanja na valutnem trgu, kot to toženec neutemeljeno navaja v odgovoru na revizijo, temveč za očitek neizvajanja nadzora nad zakonitostjo in pravilnostjo poslovanja. Vrhovno sodišče je zgoraj že poudarilo, da sta stopnja in oblika dolžnega nadzora odvisna od različnih okoliščin (gl. 16. točko obrazložitve). Nadzor je lahko temu ustrezno bolj ali manj formaliziran, bistveno pa je, da obstoji in ga uprava učinkovito izvaja. To hkrati zarisuje polje sodne presoje v tovrstnih zadevah. Ker pa se toženec v konkretni zadevi v skladu z obrnjenim trditvenim in dokaznim bremenom po 2. odst. 263. čl. ZGD-1 niti ni skliceval na vzpostavljen nadzor nad trgovanjem temveč zgolj na de facto priznavan položaj trgovalcu, se toženec ni uspel razbremeniti očitka protipravnosti.

20.Vrhovno sodišče odgovarja še na toženčevo obrambo z uporabo pravila podjetniške presoje (t. i. bussines judgement rule).

21.V tem delu je bistveno opredeliti, kdaj se pravilo podjetniške presoje sploh uporablja. To pravilo se uporablja, ko gre za presojo podjetniških odločitev. Podjetniška odločitev pa je opredeljena kot odločitev, pri kateri gre za zavestno izbiro med dvema ali več alternativami, ki so dejansko mogoče in tudi pravno dopustne. Le pri takšnih se lahko poslovodja sklicuje na široko polje lastne svobodne presoje ob izbiri ene izmed takšnih možnosti Pri pravno vezanih odločitvah poslovodja nima polja proste presoje.

22.Po presoji Vrhovnega sodišča pri upoštevanju klavzule "stop loss" ni šlo za vprašanje, ki bi sodilo v t. i. poslovno odločitev, kar je ena od zahtev za uporabo pravila podjetniške presoje. Glede na njen pomen je šlo pri obveznosti ustavitve trgovanja za pravno regulirano (vezano) odločitev. Kolikor toženec uporabo tega pravila podpira z zatrjevanjem, da je bil C. C. takrat nesporna avtoriteta v tem poslu, čemur je pritrdilo celo sodišče prve stopnje, tudi v tem delu ne more prepričati Vrhovnega sodišča, saj v tej zadevi ne gre za vprašanje škode, ki jo je družba utrpela, ker trgovalec trgovanja ni izvajal z največjimi možnimi donosi. Zgolj v tem kontekstu bi bilo smiselno vprašanje njegove usposobljenosti v času trgovanja (ex ante presoja)."

18.Na tej podlagi je Vrhovno sodišče v konkretnem primeru in nasploh zaključilo, da direktorjeva opustitev vsakršnega nadzora in aktivnega ukrepanja v okoliščinah konkretnega primera (per se) pomeni protipravno opustitev dolžne skrbnosti. Pritožnik se moti, ko meni, da bo sedaj pritožbeno sodišče naredilo drugačno presojo in zaključek glede protipravnosti ravnanja in neuporabe pravila podjetniške presoje. Zakaj bi jo, tudi ne obrazloži, le ne strinja se z navedenimi stališči in trdi drugače, pri čemer se celo sklicuje na stališča iz razveljavljene sodbe v prejšnjem sojenju.

19.Edini "novi" argument toženca je bil, da je bil sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 12. 2021 potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani 13. 5. 2022. Na to mu je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (glej tč. 21. na str. 15), da sodišče v pravdnem postopku na tak sklep ni vezano in da je civilna odgovornost širša in drugačna od kazenske. Še manj je vezano pravdno sodišče na mnenje stečajnega upravitelja, dasi se ta, kot je citirano, niti ne izključuje s pritožbeno napadenim stališčem; odškodninska odgovornost direktorja do družbe za škodo (ki se v delu prekriva s tožnikovim zahtevkom) ni isto kot pogodbena zaveza.

20.Posledično je treba kvečjemu še eksplicitno zavrniti očitek, izvirajoč iz trditve, da bi lahko toženec odgovarjal samo za slabo izbiro trgovalca (culpa in eligendo), ki pa naj ne bi bila podana, saj je bil C. C. vrhunski strokovnjak z izjemnim slovesom in referencami. Toženec ne odgovarja (družbi, in posledično tožniku kot njenemu upniku), ker je izbral slabega strokovnjaka (trgovalca), pač pa, ker ga ni ustrezno nadziral (culpa in vigilando) in ni zagotovil mehanizmov v "svoji" družbi, ki bi zagotovila spoštovanje pogodbenih zavez, ki jih je družba prevzela (glej razloge, navedene zgoraj).

21.Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo tudi obstoj zadnjega pogoja iz 4. odst. 263. čl. ZGD-1, to je, da družba tožnika ni poplačala oz. da tega ne more. Prepričljivi so razlogi, navedeni v tč. 40 na str. 23, da zakonsko besedilo "če (terjatve) družba ne more poplačati" ne terja predhodne izpolnjenosti pogoja insolventnosti ali neuspešne pravde oz. izvršbe zoper družbo. V opombi 19 sodišče dodatno usmerja na razloge teorije za zavzeto stališče, da je možno dokazovati nemožnost družbe poravnati konkretno terjatev posamičnega upnika tudi na drug način in da bi bila zahteva neuspešne izvršbe pretirana (Mayr, Odškodninska odgovornost,.. Odvetnik 2015/2). Pritožnik zopet samo ponavlja, da ni tako, s pavšalnim in celo nesklepčnim zatrjevanjem, da družba "še obstaja in ima nekaj tisoč evrov premoženja". Dejstvu, da je tožnik družbo neuspešno pozival na plačilo, pa pritožnik ne nasprotuje, niti temu, da ga v vsem tem času družba ni niti deloma poplačala.

22.Pravilna in zakonita je tudi odločitev o stroških postopka, ki upošteva mediano uspeha po temelju in po višini. Odločitev ima podlago v 2. odst. 154. čl. ZPP, ki v primeru delnega uspeha v pravdi omogoča upoštevanje vseh okoliščin primera. V predmetnem odškodninskem primeru je bila večina obravnavanja usmerjena ravno v temelj tožbenega zahtevka, zato je porazdelitev plačila pravdnih stroškov sodišča prve stopnje primerna in razumna.

O pritožba tožnika

23.Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku prisodi zakonske zamudne obresti po splošni določbi 299. čl. Obligacijskega zakonika, kar pomeni, da je dolžnik prišel v zamudo z začetkom izvršilnega postopka zoper njega, in ne s pozivom tožnika družbi, naj plača sporno terjatev, je pravilna. Podlaga tožnikove terjatve je v 4. odst. 263. čl. ZGD-1, kar pomeni, da tožnik kot upnik družbe uveljavlja njeno odškodninsko terjatev, ki jo ima slednja do toženca. Zahtevka se torej prekrivata in bi lahko vsebovala tudi obresti, ki bi jih družba lahko terjala od toženca. Procesne obresti tožnika do družbe pa niso terjatev, ki bi jo imela družba do toženca. Razlogi sodišča prve stopnje, navedeni v tč. 43., so zato pravilni.

24.Pritožbeni očitki se tako vsi izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

25.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške vsak svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Odgovora na pritožbo sta oba argumentacijsko brez dodane vrednosti glede na vse že prej podane argumente strank in sodišča prve stopnje, zato kljub temu, da imata stranki do te vloge formalno pravico, ju pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristni in tedaj nepotrebni vlogi, zato strošek zanju trpita vlagatelja odgovorov sama (155. čl. ZPP).

Zveza:

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 263/4 Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1999) - ZMZPP - člen 30, 30/1, 30/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 302