Jedro

Ker tožnik z vlogo ponovno zahteva izplačilo invalidske pokojnine po ZPIZVZ za sporno obdobje, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno, je morala tožena stranka postopati po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a. Zahtevo za izplačilo invalidske dajatve za zahtevano obdobje je zakonito zavrgla, saj se v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje in pravna podlaga nista v ničemer spremenila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu izreka, ki se nanaša na priznanje in izplačilo invalidske pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev od 1. 1. 1992 do 18. 7. 1998 razveljavi in tožba v tem obsegu zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo na odpravo odločbe št. ... z dne 26. 10. 2016 in sklepa iste št. z dne 16. 9. 2016, priznanje pravice do invalidske pokojnine po Zakonu o invalidskem in pokojninskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev od 1. 1. 1992 do 18. 7. 1998 ter izplačilo zapadlih zneskov. Presodilo je, da je bila zahteva v predsodnem postopku zakonito zavržena.

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščencu, ker je sodišče kršilo ustavno procesna jamstva, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga prekinitev postopka, vložitev zahteve za ustavno sodno presojo 1. in 2. odst. 15. člena v zvezi s četrto alinejo 1. odst. 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev1 (ZPIZVZ) ter nato ugoditev tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Obširno opisuje, da mu je kot pripadniku bivše JLA tedanji zavod vojaških zavarovancev v Beogradu priznal invalidsko pokojnino od 1. 1. 1992 dalje. Ker je bil izbrisan iz registra prebivalstva Republike Slovenije, je bila zavrnjena zahteva za izplačevanje pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. Po pridobitvi slovenskega državljanstva mu je bila priznana pravica po ZPIZVZ, vendar od 18. 7. 1998 dalje. Zahtevo z dne 5. 12. 2006 za izplačilo pokojnine od 1. 1. 1992 dalje je zavod zavrnil in je bila takšna odločitev potrjena tudi v socialnem sporu na prvi, drugi in revizijski stopnji. Ustavno sodišče RS pritožbe ni sprejelo v obravnavo, pobudo za ustavno sodno presojo zakona pa je zavrglo - sklep št. U-I-3/12-5, Up-12/12-5 z dne 23. 10. 2013. Meni, da je protiustaven 15. člen ZPIZVZ-a, ker se pravice bivšim vojaškim zavarovancem priznavajo le za naprej, saj nedopustno posega v lastninsko pravico (33. člen Ustave RS). Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-155/00 z dne 22. 4. 2004 že ocenilo, da 15. člen ZPIZVZ ni skladen z Ustavo RS, ker položaja upravičencev do vojaške pokojnine ne ureja za nazaj. Zakonodajalec se je na navedeno odločitev odzval z novelo. Izjemo od pravila po katerem se pravice priznavajo za naprej, je priznal le ozkemu segmentu upravičencev iz 4. odst. 2. člena ZPIZVZ. Takšna ureditev pomeni kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena Ustave RS. Ker se sodišče prve stopnje do tovrstnih argumentov ni opredelilo, je kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije2 (Ustava RS) in 8. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP), saj mu je odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa naj iz odločbe z dne 4. 11. 2003 ne bi izhajalo, da mu je bila pravica do invalidske pokojnine od leta 1998 priznana po 4. alineji 1. odst. 2. člena in ne po 4. odst. 2. člena ZPIZVZ.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena le v toliko, v kolikor je zaradi procesne kršitve potrebno v prvostopenjsko sodbo poseči tudi po uradni dolžnosti. Torej sodbo delno razveljaviti in tožbo v obsegu, razvidnem iz izreka te sodne odločbe zavreči iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

V postopku pred sodiščem ni prišlo do zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic. Zgolj zato, ker se sodišče ni opredelilo do pravno irelevantnih tožbenih navedb o protiustavnosti nekaterih določb ZPIZVZ-a, ni kršitve iz 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, kot zmotno meni pritožba. Za absolutno bistveno kršitev po navedeni določbi ZPP bi šlo, če bi sodišče z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, tožniku odvzelo možnost obravnavanja, kar pa v predmetni zadevi zagotovo ni podano.

5. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper odločbo z dne 26. 10. 2016 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep z dne 16. 9. 2016 o zavrženju zahteve z dne 30. 6. 2016 za izplačilo invalidske pokojnine od 1. 1. 1992 do 18. 7. 1998, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Pravnomočnost odločitve o isti stvari pa je edino odločilna za razsojo predmetne zadeve, saj je odločanje omejeno na presojo formalnopravne pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov.

Formalni procesno pravni okvir za razsojo zadeve

6. Po 11. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2) se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku5 (ZUP), če ni v ZPIZ-2 določeno drugače. Kot nosilcu in izvajalcu obveznega zavarovanja je zavodu v 129. členu ZUP-a izrecno naloženo, da prejeto zahtevo najprej preizkusi in jo s sklepom zavrže tudi v primeru iz 4. točke 1. odstavka. Torej, če je v isti stvari bil že voden upravni ali sodni postopek, ali je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno in je stranka pridobila kakšne pravice. Enako ravna in iz procesnih razlogov zahtevo zavrže, če je bila izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Zakonska ureditev je logična izpeljava nespremenljivosti pravnomočno urejenih pravnih razmerij iz 158. člena Ustave RS.

Takšno dejansko procesno stanje, ki je edino bistveno za razsojo, je podano tudi v predmetni zadevi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka v predsodnem upravnem postopku.

7. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu določno izhaja, da je bila tožniku na podlagi ZPIZVZ pravnomočno priznana pravica do invalidske pokojnine od 18. 7. 1998 dalje. Nadalje ni dvoma, da je bila tožnikova zahteva na izplačilo invalidske pokojnine od 1. 1. 1992 do 18. 7. 1998 pravnomočno zavrnjena z odločbo z dne 20. 3. 2007, ker je bilo ugotovljeno, da ni pogojev po 4. odst. 2. člena temveč po 4. alineji 1. odst. 2. člena ZPIZVZ. Pritožba zoper navedeno odločbo je bila zavrnjena in zatem oba upravna akta pravnomočno potrjena s sodbami Ps 563/2008 z dne 27. 8. 2009, Psp 548/2009 z dne 9. 12. 2009 in VIII Ips 93/2009 z dne 3. 10. 2011. Zoper sodne odločbe vložena ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo, pobuda za oceno ustavnosti spornih določb ZPIZVZ pa je bila zavržena6. 8. Ker tožnik z vlogo 30. 6. 2016 ponovno zahteva izplačilo invalidske pokojnine po ZPIZVZ od 1. 1. 1992 do 18. 7. 1998, čeprav je bilo o tem brez slehernega dvoma že pravnomočno odločeno, je morala tožena stranka postopati po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a. Zahtevo za izplačilo invalidske dajatve za zahtevano obdobje je zakonito zavrgla, saj se v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje in pravna podlaga nista v ničemer spremenila.

9. Iz predhodno navedenih razlogov je sodišče prve stopnje v skladu s 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih aktov utemeljeno zavrnilo. Pritožba zoper ta del prvostopenjske sodbe zato ne more biti uspešna in jo je na podlagi 353. člena ZPP potrebno zavrniti, kot je razvidno iz II. tč. izreka te sodne odločbe.

Ker v predsodnem postopku o zahtevi ni bilo odločano po vsebini, saj je zakonito zavržena, ni predpostavke za vsebinsko sojenje o vtoževani invalidski pokojnini po ZPIZVZ od 1. 1. 1992 do 18. 7. 1998. Prvostopenjska sodba za ta del zavrnilnega izreka nima dejanskih ne pravnih razlogov, kar predstavlja kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodbe v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. Z delom zavrnilne sodbe je odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno s sodbama Ps 563/2008 in Psp 549/2009 z dne 9. 12. 2009, kar seveda hkrati predstavlja bistveno kršitev po 12. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, na katero je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Na temelju 3. odst. 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v navedenem obsegu razveljavilo, tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izplačila invalidske pokojnine od 1. 1. 1992 do 18. 7. 1998 pa zavrglo (I. točka izreka te sodne odločbe).

K zatrjevanim kršitvam ustavnih pravic in k predlogu za prekinitev postopka zaradi ustavno sodne presoje določb ZPIZVZ

10. Zatrjevanje kršitev 14., 33. in 155. člena Ustave RS zaradi domnevne protiustavnosti določb ZPIZVZ o izplačevanju pokojnin pri reševanju konkretne zadeve ne more biti upoštevno.

Ker ni bilo pogojev za vsebinsko upravno odločanje, niti vsebinsko sojenje o upravičenosti do invalidske pokojnine po ZPIZVZ od 1. 1. 1992 do 18. 7. 1998 tudi ni razloga za postopanje po 156. členu Ustave RS. Da bi torej sodišče prekinilo postopek in vložilo zahtevo za ustavno sodno presojo 15. člena v zvezi s 4. alinejo 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, kot si neutemeljeno prizadeva pritožba. Iz že navedenih razlogov namreč do uporabe ZPIZVZ-a v tem sodnem postopku ni prišlo, niti ne more priti. Do pritožnikovih izvajanj o protiustavnem izplačevanju pokojnin po ZPIZVZ le od 18. 7. 1998 dalje, razen upravičencem iz 4. odst. 2. člena, ki se jim lahko izplačujejo celo od 18. 10. 1991, se pritožbenemu sodišču v okoliščinah konkretnega primera posebej ni potrebno niti opredeljevati.

11. Zaradi predhodno obrazloženega je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz I. in II. točke izreka te sodne odločbe. Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 154. člena ZPP hkrati sklenilo, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe (III. točka izreka).

1 Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 1/1991 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 6 Sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-3/12-5; Up-12/12-5 z dne 23. 10. 2013. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004.