Jedro

Tožena stranka ni dolžna tožniku plačati odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne gre za terjatev, ki bi nastala do datuma prenosa podjetja, niti za terjatev, ki bi nastala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, ker bi se mu zaradi objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme, da se je tožena stranka zavezala k solidarni odgovornosti za plačilo odpravnin prevzetim delavcem v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani prevzemnika, je bilo na tožniku. Ker je tožnik trdil, da je tožena stranka ustno jamčila tudi za plačila, ki niso zajeta v 73. členu ZDR, bi moral on dokazati obstoj take ustne zaveze. Tega tožnik ni uspel dokazati, zato njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Ker je po ZDR odškodnina oziroma denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, pri spremembi delodajalca pa ne gre za prenehanje delovnega razmerja, spremembe delodajalca ni mogoče šteti za nepredvidljiv razlog, zaradi katerega bi tožniku pripadalo nadomestilo zaradi neizrabljenega dopusta. Tožnik bi namreč lahko skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR izkoristil preostali letni dopust pri delodajalki prevzemnici vse do prenehanja delovnega razmerja pri njej.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se: - sodba v izpodbijani I. točki spremeni tako, da se zavrne še zahtevek za obračun nadomestila za neizkoriščeni letni dopust v bruto višini 1.066,82 EUR, odvod akontacije dohodnine in prispevkov ter izplačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2013 dalje, ter - sklep v izpodbijani II. točki spremeni tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

IV. Tožnik je v roku 15 dni dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbe v višini 84,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v bruto višini 1.066,82 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter nato tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2013 dalje (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je za 9.741,12 EUR višji zahtevek, in sicer za 8.597,81 EUR iz naslova odpravnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2013, presežek zahtevanega zneska iz naslova plačila odškodnine za neizkoriščen letni dopust v bruto višini 666,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2013 dalje ter znesek 476,56 EUR iz naslova neizplačanih potnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se zaradi delnega umika tožbe delno ustavi postopek za plačilo obveznih prispevkov za socialno varnost iz delovnega razmerja v znesku 1.597,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka sklepa). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 135,26 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper prvo alinejo II. točke sodbe in II. točko sklepa pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe, tako da je dolžna tožena stranka dolžna plačati tožniku še 8.597,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ustrezno spremembo odločitve o stroških ter povračilo stroškov pritožbe oziroma podredno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine zgolj z uporabo določbe ZDR-1, ni pa upoštevalo dejanskega stanja ter uporabilo določb ZPP glede obrnjenega dokaznega bremena. Navaja, da so z njegove strani predlagane priče potrdile, da je bilo delavcem pred prejemom odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri toženi stranki s strani predstavnikov tožene stranke ustno na sestankih zagotovljeno, da jim tožena stranka še eno leto po prenosu pogodbe o zaposlitvi jamči za kakršnekoli pravice iz delovnega razmerja, v kolikor bi jim bile te pri novi delodajalki A. d. d. kršene ali pa če bi bili odpuščeni. Navaja, da B.B., ki je bil zaslišan kot priča, sodišču ni posredoval sporazuma, temveč je zgolj izpovedal o njem. Glede na to trdi, da je prišlo do situacije, ko tožnik tega sporazuma ni mogel predložiti sodišču zaradi razlogov na strani tožene stranke. Meni, da bi glede na obrnjeno dokazno breme tožena stranka morala dokazati neobstoj takega dogovora, česar ni storila. Navaja, da se je tožena stranka pred prenosom zavedala, da bo delo nekaterih delavcev postalo nepotrebno, kar navaja kot razlog za zavezo tožene stranke, da mu bo plačala odpravnino, če bi ga A. d. d. odpustila. Po njegovem mnenju v konkretnem delovnopravnem sporu ni uporaben zgolj četrti odstavek 73. člena ZDR, pač pa tudi ostala zakonodaja, ki govori o solidarni odgovornosti tožene stranke tožniku za plačilo odpravnine v takem primeru. Navaja, da je prišlo do stanja, da se je tožena stranka v celoti razbremenila plačila odpravnine, A. d. d. pa zaradi svojih gospodarskih težav ni zmožna tožniku izpolniti obveznosti iz tega naslova. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Kot bistveno navaja, da je priča B.B. izpovedoval o dogovoru za plačilo sredstev, ki je vsebovan v pogodbi o prevzemu dejavnosti in sodelovanju z dne 2. 8. 2012, s katero je sodišče že razpolagalo. Navaja, da je tožena stranka na poziv sodišča prve stopnje predložila sporazum o prenosu dejavnosti in prenosu pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja z dne 4. 10. 2012, kar pomeni, da je sodišče razpolagalo z vso relevantno dokumentacijo, ki je urejala razmerje med toženo stranko kot delodajalcem prenosnikom in družbo A. d. d. kot delodajalcem prevzemnikom.

4. Zoper ugodilni del sodbe pravočasno vlaga pritožbo tožena stranka. Zatrjuje zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede nadomestila za neizkoriščen letni dopust oprlo zgolj na izpoved tožnika, ki mu je verjelo, da med 1. 1. 2012 in 2. 11. 2012 pri toženi strani objektivno ni mogel izrabiti preostalih 8 dni letnega dopusta. Sklicuje se na njegovo izpoved, da se je o prenosu govorilo že od pomladi 2012, za to, da bo prevzet, pa je izvedel nekaj dni pred tem. Navaja, da sta primopredaja osnovnih sredstev in popis inventarja v C. potekala dan ali dva pred prenosom dejavnosti na A. d. d. Meni, da je imel tožnik v obdobju od 1. 1. do 2. 11. 2012 dovolj časa in možnosti za izrabo preostanka letnega dopusta, česar po lastni volji ni storil, saj mu je po njegovi lastni izpovedi vsako leto ostal neizkoriščeni dopust, ki ga je nato izkoristil v prihodnjem letu. Navaja še, da tožnik ni trdil, da bi ustno ali pisno zaprosil za koriščenje letnega dopusta, niti da bi mu to tožena stranka odrekla, prav tako tudi ne zatrjuje obstoja nepredvidljivega vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki ali nato pri delodajalcu prevzemniku. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba glede nadomestila za neizkoriščen letni dopust nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri mora za pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust delavec izkazati obstoj nepredvidljivega vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti dopusta. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne ter se mu naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglaša strošek sodne takse.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso v medsebojnem nasprotju, niti v nasprotju z izrekom, tako da je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnika:

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) o spremembi delodajalca odločilo, da tožena stranka ni dolžna tožniku plačati odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavzelo je stališče, da ne gre za terjatev, ki bi nastala do datuma prenosa podjetja, niti za terjatev, ki bi nastala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, ker bi se mu zaradi objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je namreč podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga delodajalka prevzemnica A. d. d. (v nadaljevanju: prevzemnik). Ugotovilo je še, da tožnik zatrjevane ustne zaveze tožene stranke o solidarni odgovornosti za terjatve po datumu prenosa ni dokazal. 8. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot delodajalka prenosnica tožniku ni dolžna plačati odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani delodajalca prevzemnika, je pravilna. V pritožbi se tožnik sklicuje na to, da se je tožena stranka ustno zavezala, da po prenosu podjetja in delavcev jamči glede pravic tožnika iz delovnega razmerja tudi v primeru, če bi bil tožnik odpuščen. Pritožbena navedba, da so z njegove strani predlagane priče potrdile tako ustno zavezo tožene stranke, ni utemeljena. Le priči D.D. in E.E. sta smiselno potrdili obstoj take ustne zaveze, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi drugih izvedenih dokazov in tudi vsebine njunih zaslišanj ugotovilo, da sta si navedeni priči enako kot tožnik napačno interpretirali zavezo tožene stranke. Na podlagi izvedenih listinskih dokazov in zaslišanja drugih prič (B.B., F.F. in G.G.) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med toženo stranko in prevzemnikom obstajal dogovor, da se v primeru, da delodajalec prevzemnik v roku šestih mesecev od dneva prevzema iz poslovnih razlogov odpusti katerega izmed prevzetih delavcev, strošek odpravnine razdeli med delodajalcem prevzemnikom in H. v razmerju 50:50, ter da bo presežnim delavcem odpravnino izplačal prevzemnik, ki bo H. za največ 21 delavcev izstavil fakturo v ustrezni višini.

9. Pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved zaslišanih prič in listinske dokaze. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb ZPP glede obrnjenega dokaznega bremena. Dokazno breme, da se je tožena stranka zavezala k solidarni odgovornosti za plačilo odpravnin prevzetim delavcem v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani prevzemnika, je bilo na tožniku. Skladno s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena mora vsaka stranka dokazati svoje trditve. Ker je tožnik trdil, da je tožena stranka ustno jamčila tudi za plačila, ki niso zajeta v 73. členu ZDR, bi moral on dokazati obstoj take ustne zaveze. Tega tožnik ni uspel dokazati. Tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravila o obrnjenem dokaznem bremenu glede domnevno nepredloženega dogovora, ki naj bi ga bil dolžan predložiti kot priča zaslišani B.B.. Iz njegove izpovedi izhaja, da je bilo v eni izmed pogodb med toženo stranko kot prenosnikom in prevzemnikom dogovorjeno, da tožena stranka prevzame nadomestilo polovice odpravnine za 20 zaposlenih, zavezal pa se je to pogodbo predložiti, kar je 2. 3. 2015 s predložitvijo Pogodbe o prevzemu dejavnosti in sodelovanju z dne 2. 8. 2012 (C 1) tudi storil. Tožnik je sicer v nadaljevanju postopka zahteval predložitev druge pogodbe, ki bi potrjevala izpoved priče B.B. o zavezi tožene stranke za plačilo odpravnin prevzetim delavcem, kar je sodišče prve stopnje sicer naložilo toženi stranki. Tožena stranka je na ta poziv odgovorila, da je dogovor o plačilu sredstev vsebovan v tej predloženi pogodbi (ki je bila z njene strani že prej predložena – listina B 2). Da je priča B.B. izpovedoval prav o pogodbi z dne 2. 8. 2012, izhaja tudi iz njegove izpovedi, da je bil po pogodbi prvi plačnik odpravnine prevzemnik kot neposredni delodajalec, obveza tožene stranke, da prevzame del odpravnine pa je bila, da po plačilu odpravnin s strani prevzemnika njihov del prevzemniku refundira. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi poleg tega dogovora obstajala še kakšna druga zaveza tožene stranke, ki bi ga upravičevala zahtevati odpravnino neposredno od nje. Dogovor o povračilu dela izplačanih odpravnin delavcem prevzemnika pa ne more biti podlaga za ugoditev zahtevku za plačilo odpravnine tožniku neposredno od tožene stranke.

11. Tožnik se v pritožbi sicer zavzema za solidarno odgovornost za plačilo odpravnine s strani tožene stranke na drugih pravnih podlagah. Ker teh ni navedel, se pritožbeno sodišče do te pritožbene navedbe dalje ne opredeljuje. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu ter izpodbijani del sklepa (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

13. Utemeljeno pa tožena stranka vlaga pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožniku dolžna plačati nadomestilo za neizkoriščen dopust. Skladno z ustaljeno sodno prakso na podlagi ZDR in Direktive 2003/88/ES velja, da je pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011 in opr. št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011 ter odločbama Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 217/2013 z dne 11. 4. 2013 in opr. št. Pdp 779/2014 z dne 14. 1. 2015 idr.).

14. Tožnik je kot nepredvidljive dogodke, zaradi katerih v letu 2012 ni mogel izkoristiti preostanka letnega dopusta (14 dni je izkoristil), smiselno navedel dejstvo, da je za datum spremembe delodajalca izvedel le nekaj dni prej, da je v vmesnem času moral poskrbeti za primopredajo osnovnih sredstev in popis inventarja za C., zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da ga je tožena stranka poleti leta 2012, ko je bil na dopustu, pozvala, naj dopust prekine in pride v službo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je navedene razloge štelo kot take nepredvidljive razloge, zaradi katerih tožnik dejansko ni mogel izkoristiti 8 dni letnega dopusta za leto 2012 pri toženi stranki.

15. Prvi odstavek 73. člena ZDR določa, da v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Drugi odstavek 162. člena ZDR pa določa, da v primeru, če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. 16. Spremembe delodajalca (prehod tožnika od tožene stranke kot delodajalca prenosnika na delodajalko prevzemnico, do katerega je prišlo 2. 11. 2012) ni mogoče šteti za prenehanje delovnega razmerja. V zadevi VIII Ips 559/2007 z dne 17. 6. 2008 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitev nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Delavec vse pravice, ki jih je imel pri delodajalcu prenosniku, ohrani pri delodajalcu prevzemniku. Spremeni se le delodajalec, kar ima na videz podobne posledice kot prenehanje delovnega razmerja ob takojšnji sklenitvi novega delovnega razmerja. Ker je po ZDR odškodnina oziroma denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, pri spremembi delodajalca pa ne gre za prenehanje delovnega razmerja, spremembe delodajalca ni mogoče šteti kot nepredvidljivega razloga, zaradi katerega bi tožniku pripadalo nadomestilo zaradi neizrabljenega dopusta. Tožnik bi namreč lahko skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR izkoristil preostali letni dopust pri delodajalki prevzemnici vse do prenehanja delovnega razmerja pri njej.

17. Skladno z določbo četrtega odstavka 73. člena ZDR je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku. Da bi tožena stranka tožniku zavrnila oziroma preprečila izrabo dopusta in bi mu bila na tej pravni podlagi dolžna izplačati odškodnino za dneve dopusta, ki jih zaradi razlogov na njeni strani ni mogel izrabiti, tožnik niti ni izrecno zatrjeval. Tožnik je sicer, zaslišan kot stranka, izpovedal, da ga je tožena stranka poleti 2012, ko je bil na dopustu, pozvala, naj dopust prekine in pride v službo, vendar izpovedbe (vsebina izvedenih dokazov) ne morejo nadomeščati trditvene podlage, poleg tega pa iz izpovedi ne izhaja, koliko dni letnega dopusta je tožniku zaradi poziva nazaj na delo ostalo neizrabljenih. Glede na to, tožnik od tožene stranke ne more zahtevati odškodnine zaradi neizrabljenih 8 dni dopusta za leto 2012, zato je bilo treba sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremeniti tako, da se tudi zahtevek za obračun odškodnine za neizkoriščen letni dopust v višini 1.066,82 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne (5. alineja 358. člena ZPP).

O stroških:

18. Ker je tožena stranka v predmetnem individualnem delovnem sporu v celoti uspela, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških v II. točki izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP v povezavi s 358. členom ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje tožnik sam. Tožena stranka stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni priglasila.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka pa je glede na to, da je s pritožbo uspela, upravičena do povrnitve priglašenega stroška sodne takse v višini 84,00 EUR. Tožnik ji mora ta strošek povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.