Jedro

Pravdno sodišče ni pristojno odrejati vsebine odločitve, ki naj jo upravna enota sprejme v denacionalizacijskem postopku, za katerega je le-ta pristojna v skladu s 1. točko prvega odstavka 54. člena ZDen. Zato bi bilo potrebno drugi odstavek tožbe, da se namreč sodba predloži upravni enoti, ki naj v skladu z ZDen izda odločbo o denacionalizaciji, s katero bo toženka prejela nadomestno nepremičnino, v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZPP že med postopkom na prvi stopnji zavreči. Vprašanje, ali sta stranki dosegli soglasje volj, potrebno za sklenitev sporazuma o nadomestni nepremičnini pa je civilnopravno vprašanje, od njegove razrešitve ima tožnica tudi pravno korist, zato je v tej smeri v skladu s prvim in drugim odstavkom 181. člena ZPP utemeljeno vložila ugotovitveno tožbo, o kateri je sodišče prve stopnje pristojno odločati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka razveljavi ter se v tem obsegu tožba zavrže, v prvem in tretjem odstavku izreka pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki na podlagi akcepta z dne 23.1.2006 sklenili sporazum, po katerem je tožnica namesto odškodnine sprejela nadomestno nepremičnino, to je 18.530 m? solastninske pravice na parc. št. ... travnik 2 v izmeri 25.304 m?, vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o. ... (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da se sodba predloži UE, ki naj v skladu z ZDen izda odločbo o denacionalizaciji, s katero bo tožeča stranka prejela nadomestno nepremičnino, to je 18.530 m? solastninske pravice na parc. št. ... travnik 2 v izmeri 25.304 m?, vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o. ... (drugi odstavek izreka). Tožencu je naložilo še povrnitev nastalih pravdnih stroškov tožnice, odmerjenih na 2.094,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (tretji odstavek izreka).

Zoper tako odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Izpostavlja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Prvostopno sodišče se tudi ni opredelilo do med postopkom podanega ugovora aktivne legitimacije, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Po prepričanju toženca bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tožbo zavreči, saj odločanje o odškodnini v obliki nadomestnega zemljišča po določilih Zakona o denacionalizaciji – ZDen ne spada v sodno pristojnost, ampak o tem odloči pristojna upravna enota z denacionalizacijsko odločbo. Vsaj del tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe, je po mnenju toženca nesklepčen, saj sodišče upravni enoti ne more odrediti izdaje in vsebine odločbe o denacionalizaciji, kot je to storilo v obravnavani zadevi z ugoditvijo temu delu tožbenega zahtevka. Sicer pa zaradi pomanjkanja obrazložitve tega dela odločitve le-te ni mogoče preizkusiti, izrek v prvi točki pa je nerazumljiv, saj se ne ve, kdo je akcept dal. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker o nadomestnem zemljišču odloči upravna enota z odločbo, vendar le v primeru, če je med zavezancem in upravičencem sklenjen sporazum o nadomestnem zemljišču. Sporazum postane izvršljiv šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, v izrek katere upravni organ povzame ta sporazum. Sodišče prve stopnje je po prepričanju toženca nepravilno uporabilo določila Obligacijskega zakonika, namesto da bi se oprlo na določila ZDen. Sicer pa je med pravdnima strankama potekalo samo dogovarjanje glede sklenitve sporazuma o nadomestnem zemljišču, kar potrjujejo listine, ki so bile v tej zvezi napisane oz. izdane. Vse izjave tožnice glede nadomestnih zemljišč, ki jih je pooblaščenec podpisal in predložil lokalni izpostavi toženca in se nahajajo v spisu, so v desnem zgornjem kotu označene z besedo „predlog“ in so bile tožencu predložene kot predlog za sklenitev sporazuma in ne kot akcept ponudbe, ki je toženec tožnici nikoli ni dal. Sicer pa izjava tožnice z dne 23.1.2006 vsebuje pogoje in predloge za spremembo, kar pomeni, da tožnica ni sprejela predloga toženca in izjava ni bila dana nepogojno. Opisana dejstva in dokaze je sodišče prve stopnje zmotno presodilo in tako odločilo na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Graja tudi stroškovno odločitev in priglaša pritožbene stroške.

Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Izpostavlja, da je vprašanje sklenitve sporazuma med strankama povsem civilnopravno vprašanje, ki se presoja po določilih OZ. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v drugem odstavku izreka zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ne spada v sodno pristojnost. Navedeno pa ne velja za del zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v prvem odstavku izreka. Vendar pa je pri odločanju o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka (na ugotovitev sklenitve sporazuma, na podlagi katerega je tožnica namesto odškodnine sprejela nadomestno nepremičnino) ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Utemeljena je pritožbena graja, da pravdno sodišče ni pristojno odrejati vsebine odločitve, ki naj jo upravna enota sprejme v denacionalizacijskem postopku, za katerega je le-ta pristojna v skladu s 1. točko prvega odstavka 54. člena ZDen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje drugi odstavek tožbe, da se namreč sodba predloži upravni enoti, ki naj v skladu z ZDen izda odločbo o denacionalizaciji, s katero bo toženka prejela nadomestno nepremičnino, v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZPP že med postopkom na prvi stopnji zavreči. Sodišče prve stopnje je z ugoditvijo tudi temu delu tožbenega zahtevka zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je v skladu z drugim odstavkom 354. člena ZPP narekovalo razveljavitev tega dela prvostopne sodbe in zavrženje drugega odstavka tožbe. Po prepričanju sodišča druge stopnje pa velja drugače za prvi del tožbe, s katerim je tožnica terjala ugotovitev, da sta pravdni stranki na podlagi akcepta z dne 23.1.2006 sklenili sporazum, po katerem je tožnica namesto odškodnine sprejela nadomestno nepremičnino. Čeprav je za izdajo denacionalizacijske odločbe v skladu z zgoraj omenjenim zakonskim določilom pristojna upravna enota, pa odločitev o obliki denacionalizacije vendarle ni popolnoma neodvisna od volje denacionalizacijskega upravičenca. V primeru, če vrnitev podržavljenega premoženja v naravi ni mogoča, obsega v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZDen sekundarna oblika denacionalizacije odškodnino v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Pogoj za denacionalizacijo v obliki nadomestnega premoženja je v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZDen sporazum med zavezancem in upravičencem o vrnitvi nadomestnega premoženja. Brez sklenjenega sporazuma oz. soglasja strank torej upravni organ o vrnitvi nadomestnih nepremičnin ni pooblaščen odločati, v primeru sklenjenega sporazuma pa tega pri odločitvi o obliki denacionalizacije očitno mora upoštevati. V primeru spora med upravičencem in zavezancem za denacionalizacijo (slednji je v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZDen v primeru vračila podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, torej toženec), ali je do sklenitve takega sporazuma o nadomestni nepremičnini prišlo, to sporno vprašanje v denacionalizacijskem postopku predstavlja predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna izbira načina denacionalizacije, v primeru, ko vrnitev premoženja v naravi ni mogoča. Vprašanje, ali sta stranki dosegli soglasje volj, potrebno za sklenitev takega sporazuma, je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje civilnopravno vprašanje, od njegove razrešitve ima v obravnavani zadevi tožnica tudi pravno korist, zato je v tej smeri v skladu s prvim in drugim odstavkom 181. člena ZPP utemeljeno vložila ugotovitveno tožbo, o kateri je bilo sodišče prve stopnje pristojno odločati. V kolikor bi tožnica v obravnavani zadevi dosegla pozitivno ugotovitveno sodbo, bi bil sicer njen praktični učinek v tem, da bi z njo dokazovala zahtevano soglasje o nadomestni nepremičnini in bi jo upravni organ v skladu tretjim odstavkom 42. člena ZDen pri izdaji denacionalizacijske odločbe moral upoštevati. Vendar taka praktična posledica zahtevane ugotovitvene sodbe še ne dopušča odrejanja vsebine odločitve upravnemu organu po pravdnem sodišču, kar je tožnica zahtevala v drugem odstavku svoje tožbe. Upravni organ bi namreč lahko odločil tudi drugače in ignoriral v pravdnem postopku ugotovljeni med strankama sklenjeni sporazum, kar bi tožnica lahko sanirala le s pravnimi sredstvi v upravnem – denacionalizacijskem postopku. V kolikor bi ostal v veljavi drugi odstavek izpodbijane sodbe, pa bi tožnica zase ugodno denacionalizacijsko odločbo lahko dosegla kar v pravdnemu postopku sledečem izvršilnem postopku, v katerem bi se upravnemu organu odredila oprava nenadomestnega dejanja – izdaja denacionalizacijske odločbe ustrezne vsebine. Navedeno pa zaradi načela prirejenosti civilnega in upravnega postopka ni dopustno, kar je narekovalo že zgoraj opisano odločitev o razveljavitvi tega dela prvostopne sodbe in zavrženju tega dela tožbe.

Pri odločanju o utemeljenosti prvega dela (prvega odstavka) tožbenega zahtevka pa je po prepričanju sodišča druge stopnje ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem, da je toženec tožnici dne 13.1.2006 podal drugi predlog nadomestnega zemljišča, ter da je dne 23.1.2006 tožnica podala izjavo, da sprejema ponudbo za dodelitev nadomestnega zemljišča - dela parc. št. ... travnik vl. št. ... k.o. ... , zaključilo, da je dne 23.1.2006 prišlo do sporazuma med pravdnima strankama, po katerem je tožnica namesto odškodnine prejela nadomestno zemljišče, to je 18.530 m? solastninske pravice na parc. št. ... travnik v izmeri 25.304 m? (zaključek sodišča prve stopnje na strani 12). Prvostopno sodišče je navedene pisne izjave pravdnih strank tudi po prepričanju sodišča druge stopnje preuranjeno štelo za ponudbo in sprejem ponudbe in tako prehitro zaključilo, da je dne 23.1.2006 prišlo do sklenitve sporazuma. Kot v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja toženec, se namreč sodišče prve stopnje pri opisanem zaključku ni dovolj poglobljeno ukvarjalo z vsebino navedenih izjav pravdnih strank, čeprav tudi samo ni spregledalo, da je tožnica svojo izjavo podala s pripombo, da naj se toženec v sporazumu zaveže prodati (preostali) del zemljišča po ceni, ki ne bo višja od vrednosti, ki je bila uporabljena za kulturo in boniteto parcele, naj toženec še pred sklenitvijo sporazuma pokaže vsa mejna znamenja ter naj prevzame jamstvo za vse morebitne pravne napake na teh nepremičninah. Tožnica je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi predlagala, da toženec pripravi predlog sporazuma v smislu teh pogojev in ga dostavi tožnici (zaključki sodišča prve stopnje na strani 8 obrazložitve). Že navedene prvostopne ugotovitve vzbujajo dvom v pravilnost zaključka, da je bil na podlagi izjave z dne 23.1.2006 sporazum o nadomestni nepremičnini že sklenjen. Upoštevaje v pritožbi izpostavljeno, da je navedena izjava označena kot drugi predlog, ter glede na njeno zgoraj povzeto vsebino, po prepričanju sodišča druge stopnje navedeno zaenkrat še ne zadošča za zaključek, da gre pri opisani izjavi tožnice za akcept s strani toženca dane ponudbe za dodelitev konkretnega nadomestnega zemljišča. Pretehtati bo namreč potrebno tudi v toženčevi pritožbi izpostavljeno možnost, da je tožničino izjavo z dne 23.1.2006 mogoče šteti kot sprejem ponudbe s predlogom, naj se spremeni v smislu prvega odstavka 29. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Vse navedeno je v skladu s 355. členom ZPP narekovalo razveljavitev tega dela prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje podrobneje preučiti vsebino izjav pravdnih strank in upoštevaje že ugotovljene in v novem sojenju morebiti še dopolnjene okoliščine pogajanj med pravdnima strankama ponovno odločiti, ali je na podlagi tožničine izjave z dne 23.1.2006 že prišlo do sklenitve sporazuma o nadomestnem zemljišču. Sodišče prve stopnje naj izhaja iz vsebine izjave z dne 23.1.2006, ki naj bi v skladu z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka predstavljala akcept ponudbe in s tem povzročila sklenitev sporazuma. Prvenstveno na podlagi njenega besedila naj presodi, ali je bil z njo sporazum o nadomestnem zemljišču že sklenjen, ali pa ta izjava sklenitev sporazuma o nadomestnem zemljišču šele predvideva in tako predstavlja le eno izmed faz v pogajanju med upravičencem in zavezancem za denacionalizacijo. Sodišče druge stopnje le še dodaja, da je v skladu s stališčem pravne teorije zahtevo za denacionalizacijo v obliki nadomestne nepremičnine iz tretjega odstavka 42. člena ZDen treba obravnavati kot predlog upravičenca zavezancu za sklenitev sporazuma, ki je v skladu s tem zakonskim določilom pogoj za vrnitev premoženja v taki obliki. Tudi navedeno materialnopravno izhodišče naj sodišče prve stopnje v novem sojenju upošteva.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve odgovori tudi na ugovor aktivne legitimacije, ki ga je sodišče prve stopnje sicer smiselno zavrnilo kar na naroku pri ugotavljanju pravnega nasledstva tožnice po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da je predmet obravnavanega spora vprašanje sklenitve sporazuma o nadomestnem zemljišču, medtem ko se bo vprašanje, ali je tožnica sploh denacionalizacijska upravičenka, reševalo v denacionalizacijskem postopku.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi prvostopno stroškovno odločitev (tretji odstavek izreka). O pravdnih stroških bo ponovno odločeno v novem sojenju upoštevaje tam dosežen pravdni uspeh. Pri ponovnem odločanju o pravdnih stroških pa naj sodišče prve stopnje pazljivo presodi tudi v obravnavani pritožbi podane pritožbene navedbe v zvezi z odmero pravdnih stroškov, na katere sodišče druge stopnje zaradi razveljavitve prvostopne odločitve ni odgovarjalo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.