Jedro

Zgolj dejstvo, da je oškodovanec sodnik enega izmed okrajnih sodišč z območja okrožnega sodišča, na katerem se bo opravljala preiskava, ne pomeni konkretne okoliščine, ki bi lahko vzbujala dvom o nepristranskosti sojenja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega M. S. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil M. S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in z dejanjem, opisanem v točki II. izreka sodbe, kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, obe v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Sodišče mu je za dejanji določilo kazni eno leto in en mesec zapora ter eno leto in šest mesecev zapora, preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. I K 31960/2011 z dne 23. 9. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 31960/2011 z dne 29. 2. 2012, v kateri mu je bila za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta upravlja naloge javne varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1, vse v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, določena kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let ter mu po določilih o steku izreklo enotno kazen štiri leta zapora. V izrečeno kazen mu je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas pripora in pridržanja od 26. 5. 2014 od 11.24 ure dalje. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo višje sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vlaga zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) menila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obširno je pojasnila zakaj meni, da zatrjevane kršitve procesnega ali materialnega zakona niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer uveljavlja vložnik razlog, iz katerega pravnomočnih sodnih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati. Prav tako sodišče z izrekom kazni obsojencu ni kršilo zakona. Storilci, ki so storili kaznivo dejanje v bistveno zmanjšanem prištevnem stanju pa tudi niso v neenakem položaju v primerjavi z neprištevnimi storilci, ker je le slednjim mogoče izreči ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, kot v zahtevi zatrjuje vložnik, saj je pri tem spregledal, da so določbe KZ-1 za neprištevne storilce oblikovane tako, da posebej določajo podlago za izrekanje varnostnih ukrepov prisilnega zdravljenja neprištevnih storilcev, ločeno od ugotavljanja krivde in izrekanje drugih sankcij po KZ-1. Takšna posebna obravnava pa ni predvidena za bistveno zmanjšano prištevne storilce, saj pri njih prištevnost in posledična krivda nista izključeni.

4. Sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku.

5. Uvodoma vložnik v zahtevi sodišču očita, da je bila obsojencu kršena pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena EKČP, ker je v obravnavani kazenski zadevi kot oškodovanec nastopal sodnik Okrajnega sodišča v Črnomlju, ki sodi pod okrožje Okrožnega sodišča v Novem mestu. Prav tako pa je oškodovanec določen čas reševal zadeve iz pristojnosti Okrajnega sodišča v Novem mestu, katerega prostori se nahajajo v isti stavbi kot prostori Okrožnega sodišča v Novem mestu. Zaradi osebnega poznanstva, kolegialnih stikov in vsakodnevnih srečanj oškodovanca s sodniki Okrožnega sodišča v Novem mestu po mnenju vložnika ni bil podan objektivni videz nepristranskosti.

6. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah(1) odločilo, da če stranka izločitve sodnika ne zahteva v zakonskem roku, pa bi to lahko storila, je prekludirana s pritožbo izpodbijati prvostopenjsko sodbo iz razloga, ker je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi zaradi obstoja izločitvenega razloga moral biti izločen (člen 384. ZKP). Še toliko bolj navedeno velja za izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po drugem odstavku 41. člena namreč sme stranka zahtevati izločitev sodnika iz razloga 6. točke 39. člena tega zakona med glavno obravnavo, vendar samo tedaj, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan (v točkah 6, 7 in 8). V konkretni kazenski zadevi v spisu ni podatkov, da bi obsojenec oziroma obramba zahtevala izločitev sodnika na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi. Zagovornica, ki je tedaj zagovarjala obsojenca, je bila tako z uveljavitvijo izločitvenega razloga v pritožbi prekludirana, vendar pa ji je pritožbeno sodišče kljub temu odgovorilo, da samo dejstvo, da je oškodovanec sodnik Okrajnega sodišča v Črnomlju, ki spada pod okrožje Okrožnega sodišča v Novem mestu, še ne pomeni okoliščine, ki bi vplivala na njegovo nepristranskost, saj so očitki pritožnice na tako visoki abstraktni ravni, da bi v primeru če bi sledili pritožničini logiki, prišli do tega, da v takšnih zadevah slovensko sodišče sploh ne bi moglo več soditi. Logično je, da stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitev sodnika prve stopnje, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ni dovoljeno uveljavljati kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom.

7. Dejstvo, da je oškodovanec sodnik Okrajnega sodišča v Črnomlju, pa tudi ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti po prvem odstavku 34. člena ZKP. Za prenos iz tega območja bi namreč morali biti izločeni vsi sodniki. Res je sicer, kot navaja vložnik v zahtevi, da je preiskovalna sodnica v tej zadevi podala na Višje sodišče v Ljubljani predlog na podlagi prvega odstavka 35. člena ZKP, naj za postopek določi drugo stvarno pristojno sodišče z območja Višjega sodišča v Ljubljani, vendar pa ji je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da zgolj dejstvo, da je oškodovanec sodnik enega izmed okrajnih sodišč z območja okrožnega sodišča, na katerem se bo opravljala preiskava, ne pomeni konkretne okoliščine, ki bi lahko vzbujala dvom o nepristranskosti sojenja. Če pa so podane konkretne subjektivne ali objektivne okoliščine, zaradi katerih posamezni sodnik, ki opravlja sodniško dolžnost, ne bi mogel imeti nevtralnega odnosa do obeh strank v postopku, je to razlog za izločitev sodnika (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP). Kot je bilo pa že pojasnjeno, pa obsojenec izločitve sodnika ni zahteval v predpisanem roku. Sicer pa tudi iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi obsojenec predlagal prenos krajevne pristojnosti do pravnomočnosti obtožnice. Po njeni pravnomočnosti mu namreč pravica predlagati prenos krajevne pristojnosti ugasne.

8. Kršitev kazenskega zakona pa vidi vložnik v tem, da v opisu kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ni dovolj konkretiziran zakonski znak spravljanja v podrejeni položaj, saj se obsojencu znotraj tega kaznivega dejanja očitata le dva dogodka, pri tem dejanju pa mora iti za daljše oziroma trajnejše ravnanje storilca, ki poruši normalne odnose v družini.

9. Očitek vložnika zahteve ni utemeljen.

10. Kot je razvidno iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe, je obsojenec dejanje izvrševal najmanj od februarja 2014 pa do 25. 5. 2014. Navedeno pomeni, da se mu ne očitata zgolj dva dogodka, čeprav sta ta posebej konkretizirana. Res je tudi, da zgolj kričanje in razbijanje storilca, še ne more imeti za posledico, da bi bil drugi zaradi tega v podrejenem položaju, vendar pa je vložnik spregledal celoten očitek obsojenčevega ravnanja, in sicer da je šlo za obdobje daljše od enega leta, v katerem je obsojenec grobo fizično napadel oškodovanko, jo žalil, razbijal po vratih, jo prebujal, metal po tleh hrano, mobilni telefon, jo vlekel iz postelje, premetaval pohištvo, jo za lase vlekel na balkon, ji preprečeval beg, kar vse predstavlja, kot izhaja tudi iz izreka, različne oblike poniževanja, žaljenja in kratenja materinega mirnega življenja, predvsem pa občutek strahu, zaradi česar je bila v skupnosti z njim spravljena v podrejen položaj. Navedeno, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ustreza konkretizaciji zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

11. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek vložnika, da se višje sodišče glede tega očitka kršitve materialnega zakona v pritožbi ni opredelilo. V točki 6 sodbe pritožbenega sodišča je namreč jasno navedeno, da je opis kaznivega dejanja v obtožnici, ki je povzet v izreku izpodbijane sodbe in tudi dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, docela omogočil aktivno in učinkovito obrambo ter da pomanjkljivosti, kot jih vidi pritožnik, niso podane. Nadaljnji očitki vložnika v zahtevi v zvezi s tem kaznivim dejanjem pomenijo le nestrinjanje z dokazno oceno, torej uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to je razloga, iz katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče izpodbijati.

12. Dovolj konkretiziran pa je tudi opis kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. V izreku je jasno naveden čas, kraj, izvršitveni način: „...ko je zagledal sodnika Okrajnega sodišča v Črnomlju, A. A., je zavpil za njim: „Gamad, pička ti materina, jebali te bomo, vse vas bomo pobili tam dol” in z roko kazal na stavbo sodišča...”, kakor tudi posledice ravnanja „...s čimer je ogrozil občutek osebne varnosti sodnika A. A.”, prav tako pa je navedena tudi zveza med grožnjami in sodnikovim delom, to je, da je: „M. S. sodil v več kazenskih zadevah.” Ali gre za dve kazenski zadevi ali več, oziroma opravilne številke teh zadev, pa za opis obravnavanega kaznivega dejanja niso pomembne. Že tak očitek namreč zadošča obdolžencu aktivno obrambo (npr. da ni bil nikdar v kazenskem postopku, ali pa, da je bil, vendar ga je sodil nekdo drug). Z navedenim pa Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča v zvezi z identičnim očitkom v pritožbi, navedenih v točki 10 sodbe pritožbenega sodišča. Tako tudi ni podana procesna kršitev, ki jo nadalje uveljavlja vložnik v zahtevi, da se pritožbeno sodišče o teh očitkih v sodbi ni opredelilo. Prav tako tudi ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ker je v izreku sodbe navedeno, da naj bi bile obsojenčeve grožnje povezane z delom oškodovanca v več kazenskih zadevah, obsojenec pa je izrecno pojasnil, da ga moti le vodenje postopka opr. št. I K 20837/2010, v katerem sam nastopa kot oškodovanec, saj to ne predstavlja nasprotja glede odločilnih dejstev. Kot je bilo že pojasnjeno, število postopkov, ki jih je vodil sodnik A. in v katerih je nastopal obsojenec, ni odločilno dejstvo, kakor tudi ni odločilno dejstvo ali je nastopal v vlogi obdolženca ali v vlogi oškodovanca.

13. Z očitkom, da je sodišče premalo upoštevalo dejstvo ugotovitev, da je bila obsojenčeva sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi posttravmatskega psihoorganskega sindroma, bistveno zmanjšana, pa zagovorniki ne uveljavljajo kršitve materialnega zakona, temveč izpodbijajo le primernost izrečene kazenske sankcije, kar pa je lahko le razlog za pritožbo, ne pa za očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti. Neutemeljene pa so tudi navedbe vložnika, da so storilci, ki so storili kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, v neenakem položaju v primerjavi z neprištevnimi storilci, saj je le slednjim mogoče izreči ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Varnostni ukrep obveznega zdravljenja, pa naj bo na prostosti ali v zdravstvenem zavodu, je mogoče izreči le ob pogoju, da gre za takšno motno oziroma stanje, ki jo je mogoče zdraviti ter če obstoji prognoza, da bo z zdravljenjem nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj odpravljena. Sodišče se za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v konkretni kazenski zadevi ni odločilo. Sicer pa je enako odvzeta prostost storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju in mu je izrečen ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po členu 70. a KZ-1, kakor tudi storilcu kaznivega dejanja, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in mu je bila, kot je bilo to v obravnavanem primeru, izrečena zaporna kazen. Če bi se sodišče odločilo za ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, bi se zoper obsojenca začel najprej izvrševati varnostni ukrep, pri čemer bi se mu čas, ki ga je preživel v zdravstvenem zavodu, vštel v čas prestajanja kazni. Glede na navedeno ni podlage za ugotovitev kakršnekoli neenakosti obsojenca s storilci, ki so bili ob storitvi kaznivih dejanj neprištevni.

14. Ker uveljavljane kršitve ustave procesnega in materialnega zakona niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po določbi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

(1) I Ips 255/2000 z dne 7. 11. 2002, I Ips 172/2005 z dne 18. 5. 2006, I Ips 313/2006 z dne 7. 12. 2006, idr.