Jedro

Pritožnik sicer pravilno izpostavlja določbo 1013. člena OZ, vendar je namen te določbe v varstvu poroka, saj ga poroštvena izjava pogodbeno zavezuje in obremenjuje. Porok je zakoniti zastopnik dolžnika, ki je bil dolžan izpolniti obveznost in ki se je s pogodbo to tudi zavezal, zato je kot zakoniti zastopnik kot tudi osebni zavezanec vedel, kaj je njegova dolžnost iz pogodbe, zato tudi ni nobene potrebe, da se ga varuje pred nepremišljenostjo ali nevednostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 21.472,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2008 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.500,00 EUR za čas od 27. 5. 2008 do 21. 7. 2008 ter plačati izvršilne stroške v znesku 216,20 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2009 dalje pa do prenehanja obveznosti. V presežku za znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 3.391,61 EUR v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaključilo je, da je bila med naročnikom S. d.o.o. iz C., ki ga je zastopal direktor S. Z. in izvajalcem T. d.o.o., C. …, V., ki ga je zastopal prokurist J. T. sklenjena pogodba o delu, s katero se je izvajalec zavezal opraviti za naročnika delo, le-ta pa se je zavezal delo plačati. V 8. členu pogodbe se je direktor S. Z. osebno zavezal, da bo poravnal finančne obveznosti skladno s 3. točko te pogodbe, v kolikor naročnik le-teh ne bi poravnal, ter da bo za plačilo teh obveznosti jamčil z vsem svojim premoženjem. Sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevim navedbam o tem, da poroštvene izjave ni podpisal in da mu je tožnik le-to podtaknil, saj je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je bila zaveza toženca pristna. Ker je ugotovilo, da je toženec poravnal znesek 2.500,00 EUR, je za ta del sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, v preostalem delu pa je zahtevku tožeče stranke ugodilo. Ker je tožeča stranka z zahtevkom uspela v pretežnem delu, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške postopka.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Sodišču očita tudi bistveno kršitev materialnega prava, ko je v nasprotju z določilom 1013. člena OZ odločilo, da je poroštvena izjava takšna kot je to navedla tožeča stranka in da je pravno veljavna. Meni, da bi bila pravno veljavna le pisna izjava. Pogodbo, ki jo je sklenil direktor družbe v imenu družbe S. d.o.o., toženec ni podpisal kot fizična oseba, pač pa jo je podpisal le kot direktor družbe. Zato toženec ni bil stranka pogodbe. Pri tem se sklicuje na teorijo o poroštveni pogodbi in na Komentar Obligacijskega zakonika (OZ). Navaja, da poroštvena izjava ne more biti pravno veljavna in zavezujoča, ker ne ustreza pogojem oblike in se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 232/2055. Sklicuje se tudi na določbo 998. člena ZOR. Sodišču očita tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v delu, ko je navedlo, da je dela s podpisom prevzel brez pripomb, kar naj bi pomenilo, da je dela prevzel kljub napakam, za katere je vedel. Priča K. A. je povedal, da ga je poklical T. kakšen mesec po otvoritvi in mu povedal, da ga je klical toženec, da tlaki niso v redu. Ta priča je tudi izpovedala, da sta si šla skupaj s T. tlake pogledat. Torej so bile napake grajane in niso bile odpravljene. Napake so bile grajane tudi potem, ko je bil sestavljen prevzemni zapisnik. Sodišče neutemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke ki ga je predlagal. Ni strokovnjak, ki bi lahko ugotavljal manj vrednost izvedenega dela in glede tega postavil denarni zahtevek, zato je predlagal izvedenca. Ker sodišče tega ni storilo, je napačno ugotovljeno dejansko stanje o času, kdaj so bile napake grajane, zaradi česar je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pritožuje se tudi izrek o stroških postopka, ker bi moralo sodišče upoštevati uspeh tožene stranke. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroške. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik s pritožbo predvsem izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v delu, ko je navedlo, da se je toženec v primeru, če naročnik dela ne bo plačal računa, osebno z vsem svojim premoženjem zavezal, da bo poravnal račun (8. člen pogodbe z dne 10. 3. 2008). Izpodbija zaključke o tem, da je bila poroštvena izjava veljavna, sklicujoč se na 1013. člen OZ, Komentar OZ (1032. stran) ter na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 232/1055 (ki je ni predložil, pritožbeno sodišče pa jo ni našlo). Vendar nima prav. Na te pritožbene navedbe mu je sodišče prve stopnje odgovorilo v zadnjem odstavku na strani 4 sodbe in na 5. strani ter na prvih treh odstavkih na strani 6 sodbe. Sodišču tudi neutemeljeno očita bistveno kršitev materialnega prava, saj ZPP takšne kršitve ne pozna.

Pritožnik sicer pravilno izpostavlja določbo 1013. člena OZ, vendar je namen te določbe v varstvu poroka, saj ga poroštvena izjava pogodbeno zavezuje in obremenjuje. Vendar pa je že v komentarju k 1013. členu OZ navedeno, da ni potrebno v vsaki situaciji poroka varovati in za takšno situacijo gre tudi po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru. Porok je zakoniti zastopnik dolžnika, ki je bil dolžan izpolniti obveznost in ki se je s pogodbo to tudi zavezal, zato je kot zakoniti zastopnik kot tudi osebni zavezanec vedel, kaj je njegova dolžnost iz pogodbe, zato tudi ni nobene potrebe, da se ga varuje pred nepremišljenostjo ali nevednostjo (1). Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je v nasprotju z določili OZ, da je sodišče štelo, da je poroštvena izjava v takšni obliki kot je dana, pravno veljavna in zavezujoča. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tudi zaveza poroka veljavna in tudi jasno zapisana v pogodbi, kar potrjuje člen 8 pogodbe kot tudi, da je na koncu podpis iste osebe - direktorja družbe, istočasno pa tudi poroka, ki se je osebno zavezal plačati obveznost. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na izvedene dokaze, na izpovedbo zastopnika tožeče stranke J. T., ki je povedal, da je pred sklenitvijo pogodbe glede na to, da toženca ni poznal, želel od njega še osebno jamstvo, zato sta to tudi zapisala v pogodbo. Zato so razlogi sodišča v tem delu pravilni, kot takšne pa jih potrjuje tudi odločba Vrhovnega sodišča RS, sodba II Ips 260/2008 z dne 8. 9. 2011. Tu je Vrhovno sodišče zapisalo, da če izhajamo iz namena obličnosti pri poroštveni izjavi, ki je v varstvu poroka pred nepremišljenostjo, interes toženca kot poroka v konkretni zadevi ni bil v ničemer prizadet. Toženec je bil namreč seznanjen z vsebino glavne obveznosti, za katero se je zavezal kot porok. Če interes toženca ni bil v ničemer prizadet, ni razloga, da bi poroštveni izjavi, ki je sicer obličnostno pomanjkljiva, odrekli veljavnost. Zato ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke o ničnosti določila 8. člena pogodbe in njegove zaveze zapisane v tem členu.

V drugem delu pritožbe pa pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče zaključilo, da toženec ni grajal napak. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ima toženec v skladu z določbo 1024. člena OZ pravico uveljavljati enake ugovore kot glavni dolžnik. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na strani 6 ter na strani 7 -drugi, tretji ter četrti odstavek obširno obrazložilo svoje zaključke o tem, da tudi takšni ugovori toženca niso utemeljeni. Pravilno se je sklicevalo na določb 633 člena OZ. Toženec, za katerega je sodišče ugotovilo, da razen zneska 2.500,00 EUR ni ničesar plačal na račun izvršenega dela, je podpisal prevzemni zapisnik, ne da bi ugovarjal kvaliteti opravljenega dela. Sodišče je ugotovilo, da je bil prevzemni zapisnik zapisan in podpisan takrat, ko so si stranke delo ogledale in ko so bile že ugotovljene napake, ki jih sedaj izpostavlja toženec, znane in vidne. Zato so tudi pravilni zaključki o tem, da v skladu z tretjim odstavkom 633 člena OZ po podpisu prevzemnega zapisnika podjemnik ni več odgovoren za napake. Zato sodišče utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca gradbene stroke, saj toženec nikoli ni uveljavljal znižanja kupnine zaradi opravljenega dela z napakami, niti ni povedal, kako bistvene so bile te napake. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženec začel zatrjevati napake takrat, ko ga je začel tožnik terjati za plačilo opravljenega in prevzetega dela. Toženec ni imel opravičljivih razlogov, da kupnine ni poravnal niti delno (razen kasneje 2.500,00 EUR). Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, pravilno uporabilo materialno pravo, določila pogodbe, določbe 1012 do 1034 ter 633 člena OZ, ki urejajo pogodbo o delu, grajanja napak in poroštveno izjavo, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154/1).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, četrta knjiga, GV Založba Ljubljana 2004, stran 1034 in 1035.