Jedro

V kolikor je tožena stranka (pravna oseba) imela uporaben hišni predalčnik, bi moral vročevalec po preteku 15-dnevnega roka, v katerem bi lahko tožena stranka dvignila pisanje, pustiti tožbo s pozivom na odgovor v tem predalčniku. Pisanje se vrne sodišču le v primeru, če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba in izpodbijani del sklepa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in jo razveljavilo. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč da ji še traja, toženi stranki pa je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo ter ji vzpostavi delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ji zagotovi opravljanje dela in vpiše delovno dobo v evidenco delovne dobe. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračunati bruto plačo oziroma nadomestilo plače, odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsake mesečne plače oziroma nadomestila plače v plačilo (od 16. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati razliko v prenizko izplačani plači za obdobje od 4. 3. 2010 do 31. 5. 2011 v skupnem bruto znesku 849,62 EUR, od tega plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati mesečne neto zneske razlik v plači, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, da je dolžna tožnici obračunati plačo za obdobje junij in julij 2011, odvesti davke in prispevke in ji izplačati vtoževane neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izplačati povračilo stroškov prevoza in prehrane za junij 2011 v vtoževanem znesku in z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunati regres za leto 2010 in 2011, odvesti davek ter tožnici izplačati ustrezne vtoževane neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je dolžna tožnici obračunati del plače iz naslova nadurnega dela ter dodatka za nadurno delo in delo ob nedeljah za obdobje od 4. 3. 2010 do 26. 6. 2011 v skupnem znesku 4.210,00 EUR, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati vtoževane neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V I. točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, je zaradi umika tožbe ustavilo postopek glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2011, glede datuma prenehanja delovnega razmerja dne 25. 8. 2011 in za izplačilo nadomestila plače za čas od 1. 8. 2011 do 25. 8. 2011. V II. točki izreka sklepa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 969,00 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno zamudno sodbo, smiselno pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka (kršitev pravil vročanja) pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da tožena stranka po pošti ni prejela tožbe, temveč je vročevalec pisanje vrnil sodišču, ker predalčnik ni bil urejen. Meni, da je ta ugotovitev neutemeljena, saj je bil poštni predalčnik vseskozi primerno urejen, prav tako pa meni, da bi mu moralo biti obvestilo o poskusu prve vročitve puščeno v nabiralniku, ki je bil na voljo in ne na vhodu. Tožena stranka namreč ni prejela niti obvestila o poskusu vročitve. Meni, da bi morala dobiti vsaj eno od obeh pisanj, kar pa se ni zgodilo. Tožena stranka predlaga, da sodišče izvede dokaz z zaslišanjem vročevalca, saj meni, da so bile zaradi njegovega ravnanja kršene določbe pravdnega postopka glede pravil vročanja. Poleg tega dodaja, da je sicer podala tudi odgovor na tožbo, potem ko je prejela delni umik tožbe, vendar pa to v sodbi ni navedeno. Tožena stranka je imela interes sodelovati v postopku, kar pa ji je bilo že v samem začetku onemogočeno. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev v ponovno odločanje, s tem da se ji dopusti sodelovanje v postopku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo in posledično odločitev o stroških postopka v mejah smiselno uveljavljenih pritožbenih razlogov po 7. in 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 in nadalj.), pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je vročevalec ob vročanju tožbe ugotovil, da toženi stranki (ki je pravna oseba) tožbe ni mogel vročiti osebno in da tožena stranka ni imela ustreznega hišnega predalčnika, zato je na vratih stanovanja pustil obvestilo iz člena 142/3 ZPP. V tem obvestilu je bilo navedeno, kje je pisanje in rok, v katerem mora tožena stranka pisanje dvigniti. Vročanje tožbe toženi stranki je bilo opravljeno z ovojnico, ki je določena s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 93/2008 in nadalj.). Ker vročevalec pisma (tožbe s pozivom na odgovor) toženi stranki ni mogel vročiti upoštevaje člen 133 ZPP (glede na člen 146/2 ZPP), je ob ugotovitvi, da tožena stranka hišnega predalčnika nima oziroma je ta neustrezen (pisna pripomba vročevalca), na vratih naslova tožene stranke, vpisanega v register (A9), pustil obvestilo z vsebino, kot jo določa člen 142/3 ZPP. Po izteku zakonsko določenega roka iz člena 142/3 ZPP je bilo pisanje (tožba s pozivom na odgovor) vrnjeno sodišču, kot to določa člen 142/4 ZPP.

Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki vročalo tudi druga pisanja (razen tožbe s pozivom na odgovor). Pri tem pa je potrebno ugotoviti, da so bila druga pisanja toženi stranki vročena (sicer kasneje) bodisi osebno (vročitev izpodbijane zamudne sodbe in sklepa) bodisi z načinom vročanja v hišni predalčnik (poziv toženi stranki, da poda odgovor na spremembo tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka, list št. 23 – 25; vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, list. št. 37 – 39 in delni umik tožbe list št. 42). Ob upoštevanju navedenega in ker se tudi pripombi vročevalca, ki se v zvezi z vročanjem tožbe nanašata na hišni predalčnik tožene stranke, razlikujeta (na vročilnici je pripomba vročevalca, da tožena stranka nima ustreznega hišnega predalčnika, na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi pa, da tožena stranka nima hišnega predalčnika), se poraja upravičen dvom o tem, če je bila vročitev tožbe toženi stranki, skupaj s pozivom na odgovor, vročena skladno z določbo 142. člena ZPP. V kolikor je namreč tožena stranka imela uporaben hišni predalčnik, bi moral vročevalec po preteku 15-dnevnega roka, v katerem bi lahko tožena stranka dvignila pisanje, pustiti tožbo s pozivom na odgovor v tem predalčniku. Pisanje se namreč na podlagi 142. člena ZPP vrne sodišču (kar je bilo storjeno tudi v konkretnem primeru) le v primeru, če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben.

Za ugotovitev, če je bila tožba skupaj z pozivom na odgovor pravilno vročena toženi stranki, bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, če je tožena stranka v času vročanja tožbe imela hišni predalčnik oziroma če je bil ta uporaben. V cilju ugotavljanju tega dejstva bo moralo zaslišati vročevalca, kot je to predlagala tožena stranka v pritožbi. Kolikor bo ugotovilo, da tožena stranka hišnega predalčnika ni imela, oziroma da je bil ta neuporaben, bo moralo ponovno izdati zamudno sodbo (upoštevaje vse pogoje, ki jih določa 318. člen ZPP), saj je bila tožba v tem primeru toženi stranki pravilno vročena v odgovor. Če pa bo ugotovilo, da je tožena stranka v času vročanja tožbe imela hišni predalčnik in je bila ta uporaben, bo moralo zaradi nepravilne vročitve tožbe to tožbo ponovno vročiti toženi stranki, skupaj s pozivom na odgovor.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je neutemeljena smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni omenilo odgovora na tožbo. Tožena stranka je namreč odgovor na tožbo podala v zvezi s spremembo tožbe, v kateri je tožnica razširila tožbeni zahtevek. Ta, spremenjeni del tožbe je sicer tožnica kasneje umaknila, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo sklep o ustavitvi postopka. Ker je bil odgovor na razširitev tožbe vložen po izteku zakonsko določenega roka za odgovor na tožbo, poleg tega pa ga niti ni mogoče šteti za odgovor na tožbo, ni predstavljal odločilnega dejstva v zvezi z izdajo izpodbijane zamudne sodbe.

Ker je bila pritožba tožene stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo (posledično pa je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka 354. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.