Jedro

Delodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito, če je zaposlil novega delavca, ki opravlja delo, ki je le deloma enako delu, ki ga je opravljal delavec, kateremu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če je to posledica spremembe v poslovanju delodajalca in racionalizacije stroškov, vendar navedeno velja pod pogojem, da prejšnji delavec ne bi mogel opravljati dela novo zaposlenega delavca, upoštevaje tretji odstavek 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi (I., II. III., prvi odstavek IV. in V. točka izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 12. 3. 2013, nezakonita (I. točka izreka) in pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2011, sklenjeno med pravdnima strankama za nedoločen čas, razvezalo z odločitvijo sodišča prve stopnje dne 31. 12. 2013 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni za obdobje od 12. 11. 2013 do 31. 12. 2013 prizna delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2011, jo za ta čas prijavi v socialna zavarovanja, ji obračuna nadomestilo plače, izhajajoč iz plače v višini 2.559,44 EUR bruto mesečno, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožnici v roku 8 dni obračuna odškodnino v višini 20.475,52 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; presežek tožbenega zahtevka (10.237,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (IV. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti tudi njene pravdne stroške v višini 1.143,75 EUR, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper sodbo, smiselno zoper ugodilni del, se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja napačno zaključilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni uspelo jasno predočiti, kaj je bila vsebina tožničinega dela, je napačen že zato, ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica za toženo stranko predvsem prevajala, njeno delo pa je zajemalo tudi korespondenco s kupci in matično firmo v Avstriji, opravljanje nekaterih administrativnih del in pomoč v računovodstvu. Sodišče prve stopnje je popolnoma spregledalo trditveno podlago tožene stranke, da so številna prevajanja, ki so predstavljala glavnino tožničinega dela, zaradi reorganizacije in prerazporeditve del, kot posledica upada števila projektov, postopoma odpadla, postopek prenosa različnih funkcij na ostale zaposlene pa je potekal neformalno skozi celotno leto 2012, določene funkcije pa so se prenesle šele januarja 2013. Pri toženi stranki tako ni prišlo le do prerazporeditve tožničinih del na druge zaposlene, pač pa tudi do ukinitve oz. zmanjšanja potrebe po delovnih nalogah, ki jih je opravljala tožnica. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je potreba po opravljanju administrativnih del, ki jih je tožnica prej opravljala skupaj s A.A., okoliščina, ki kaže v smeri nezakonitosti izpodbijane odpovedi. Tožena stranka navaja še, da je B.B. angažirala v septembru 2012 po odhodu A.A. na bolniško, in sicer zaradi prevajanja in administrativnih del, ki so povezana s prevajanjem. Delo je sprva opravljala preko pogodbe o avtorskem delu, prevajanje pa je obsegalo polni delovni čas. V tem času je šlo za nadomeščanje delavke na bolniški, kar ne more kazati na nezakonitost odpovedi. Tožena stranka pa je B.B. zaposlila zaradi reorganizacije in prenosa računovodskih del iz zunanjega računovodstva na delovno mesto v okviru družbe, saj je prvotno delo, to je prevajanje, postopoma upadlo zaradi zmanjšanja prometa in tudi zaradi reorganizacije. C.C. je namreč v začetku leta 2013 prevzel sestavljanje ponudb za šprinkler sisteme za gašenje z vodo, ki predstavljajo 80 % vseh ponudb tožene stranke in ki jih je pred tem pripravljalo matično podjetje v Avstriji, zaradi česar je bilo prej treba popise del prevajati v nemščino, dano ponudbo pa iz nemščine v slovenščino. Sedaj ponudbe sestavlja sam C.C., v slovenščini, zaradi česar se je zmanjšalo delo, ki ga je pri toženi stranki opravljala tožnica. Tožnica slednjega niti ni prerekala. Tožena stranka je B.B. angažirala na področju računovodstva, zaposlila jo je na delovnem mestu poslovni sekretar, njeno delo obsega predvsem knjigovodska in računovodska opravila, s čimer so se zmanjšali stroški zunanjega računovodstva. Tudi slednjega tožnica ne zanika. B.B. je izpovedala, da je te naloge pričela opravljati s 1. 2. 2013, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar in ne šele avgusta 2013. Nekorekten je tudi očitek, da C.C. ni vedel izpovedati o nalogah, ki jih je prevzel od tožnice, saj je povedal, da nekaterih nalog tožnica ni opravljala, zato jih tudi sam ni. Izpodbijana sodba vsebuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj so iz razlogov sodbe izostala odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, oziroma so ugotovljena dejstva v nasprotju z izvedenimi dokazi (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za opravljanje istovrstnih nalog zaposlila novo delavko, čeprav je ugotovilo, da prevajanje obsega le 20 % nalog novo zaposlene delavke, angažirana pa je bila za nadomeščanje A.A.. Napačno je zaključilo tudi, da tožena stranka ni dokazala razporejanja tožničinih nalog med štiri sodelavce. Glede na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu od oktobra 2011, B.B. pa je delo prek avtorske pogodbe pričela opravljati septembra 2012, je izkazano, da so bila tožničina dela prerazporejena na njene dotedanje sodelavce. Tudi A.A. je izpovedala, da so se po tožničinem odhodu na bolniško povečale pristojnosti C.C., veliko del pa je prevzela tudi sama. Tožena stranka navaja, da je novo delavko zaposlila šele v začetku leta 2013 na popolnoma drugem delovnem mestu, s poudarkom na računovodskih delih (nova delavka je namreč diplomirana ekonomistka, tožnica pa nima niti srednješolske izobrazbe). Tožnica dejansko ni nikoli opravljala računovodskih del, njeno delo, povezano z računi, je predstavljalo zgolj administracijo, kar je izpovedala A.A.. Tudi elektronska sporočila se nanašajo na obdobje pred zaposlitvijo nove delavke in pred podajo odpovedi tožnici. Izpodbijana sodba je nezakonita tudi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče uveljavlja, da prvostopenjska sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, čeprav je bila izvedba dokazov pomanjkljiva, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako ni podanega nasprotja med ugotovljenimi dejstvi in vsebino izvedenih dokazov.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana tožnici s strani tožene stranke dne 27. 3. 2013, nezakonita. Pogodbo o zaposlitvi je sodišče prve stopnje sodno razvezalo, ugodilo tudi tožničinemu reparacijskemu zahtevku in ji priznalo denarno odškodnino v višini 20.475,52 EUR ter pravdne stroške. Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A4) izhaja, da je delodajalec, to je tožena stranka, zaradi splošnih ekonomskih razmer, zmanjšanja obsega poslovanja in posledično manjših prihodkov reorganiziral delo z namenom optimizacije poslovanja, ki se izkazuje v prerazporeditvi posameznih delovnih zadolžitev iz opisa del za delo vodja programa na ostale zaposlene, kar pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da formalna ali neformalna ukinitev delovnega mesta ni ključna okoliščina pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. utemeljenosti odpovednega razloga ter da je bistveno vprašanje, ali je prenehala potreba po opravljanju dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pravilno tudi ugotavlja, da je dokazno breme za dokaz utemeljenosti odpovednega razloga, v konkretnem primeru gre za ekonomski in organizacijski razlog, na toženi stranki.

Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja še, kot izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, da se lahko delodajalec samostojno in svobodno odloči za drugačno organizacijo oz. način dela in delovne naloge prerazporedi na druge zaposlene, s tem pa racionalizira svoje poslovanje. Vsak gospodarski subjekt ima namreč pravico, da organizira poslovni proces v skladu s svojimi poslovnimi potrebami, v te odločitve pa se sodišče ne sme spuščati. Sodišče ugotavlja le morebitno fiktivnost odpovednega razloga in posledično nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dodati je potrebno še, kar je relevantno tudi v predmetni zadevi, da bi pogodba o zaposlitvi in akt o sistemizaciji sicer morala pokrivati dejansko izvrševanje delovnega razmerja, vendar ga lahko tudi ne, v takšnih primerih je mogoče dokazovati in dokazati nasprotno. Kadar delodajalec naloge enega delavca razporedi na druge delavce, pisnost prerazporeditve del ni pogoj za zakonitost podane odpovedi. Pri presoji utemeljenosti posameznega odpovednega razloga je potrebno celovito presoditi nastalo situacijo pri delodajalcu, upoštevati, kako se je delo dejansko opravljalo in se ne osredotočati strogo le na listine, iz katerih izhajajo naloge posameznega delovnega mesta in prerazporeditev delovnih nalog na druge zaposlene.

V prvostopenjski sodbi sodišče zaključuje, da tožena stranka ni uspela dokazati zatrjevanega razporejanja tožničinih nalog med štiri zaposlene in zato ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Ob tem navaja še, da računovodska dela B.B. niso ključna za odločitev, da je bila predvidena le za prevajanje, kar se je potem tudi zgodilo, čeprav le v 20 % njenih nalog. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da se je zaradi zmanjšanega povpraševanja in prevzema sestave ponudb s strani C.C. zmanjšala potreba po prevajanju, hkrati pa so želeli zmanjšati tudi stroške računovodstva, ki ga je za toženo stranko opravljal zunanji izvajalec, zato so zaposlili B.B. in na ta način optimizirali poslovanje tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu vodja programa. Dne 5. 10. 2011 je nastopila bolniški stalež in se po tem datumu v službo ni več vrnila, nakar je dne 27. 3. 2013 prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. A.A. je bila zaposlena na delovnem mestu asistent programa in je tudi odšla na bolniški stalež v septembru 2012, kasneje pa je prav tako prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (katere zakonitost je bila sicer predmet postopka pred Delovnim in socialnim sodišče v Ljubljani, opr. št. I Pd 309/2013, in pritožbenim sodiščem, opr. št. Pdp 1000/2013, o navedenem kasneje). B.B. je sprva delala po avtorski pogodbi (B10) od 25. 9. 2012 dalje, kasneje, to je dne 1. 2. 2013 pa je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (B11) in nato še za nedoločen čas dne 1. 8. 2013 (B11) na delovnem mestu poslovni sekretar.

Ne glede na sklep tožene stranke z dne 21. 12. 2012 (B7), opisane naloge iz tožničine pogodbe o zaposlitvi (A1) in opis delovnega mesta vodja programa (B13), iz izpovedi zaslišanih prič in tožnice izhaja, da je tožnica v pretežni meri opravljala prevajanje različne dokumentacije in administrativna dela, povezana s prevajalskimi opravili, minimalno pa je bilo računovodskih del, ki pa so se nanašala predvsem na urejanje kilometrine, mesečne obračune porabe materiala in stroškov dela, torej na lažja, bolj administrativno naravnava računovodska opravila. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja tudi, da je večino njenega dela po nastopu bolniškega staleža prevzela A.A., del pa C.C., kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Ni pa se mogoče strinjati z navedbo sodišča prve stopnje, da tožena stranka s tem, ko je zaposlila B.B. predvsem za opravljanje računovodskih opravil, ob tem pa je še vedno imela tudi zunanjega računovodjo, ni izkazala zmanjšanja sredstev. Stroški zunanjega računovodje so namreč odvisni od obsega dela, ki ga slednji opravi za neko podjetje, v predmetni zadevi za toženo stranko. V primeru, da se podjetje odloči, da bo samo zaposlilo delavca za opravljanje takšnega dela in se posledično zmanjša obseg del zunanjega računovodje, se (ponavadi) zmanjšajo tudi stroški in se na ta način poslovanje (lahko) racionalizira. Zaključek sodišča prve stopnje, v nasprotju z navedenim, je tako vsaj preuranjen. Ni pravilen niti zaključek sodišča prve stopnje, da sklicevanje tožene stranke na ekonomske razloge (bistveno nižje prihodke) nasprotuje dejstvu, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaposlila novo delavko. Kot že omenjeno, je v takšnih primerih potrebno presoditi vse okoliščine posameznega primera, predvsem pa razloge za odpust prejšnje in zaposlitev nove delavke. Iz izpovedb zaslišanih prič namreč izhaja, da se je poslovanje pri toženi stranki bistveno spremenilo (zaslišanje prič C.C. in B.B.), saj je C.C. prevzel sestavo nekaterih ponudb, zmanjšalo pa se je tudi samo število ponudb. Na podlagi navedenega je mogoče sklepati, kar je nenazadnje izpovedala tudi sama tožnica in ostale priče, da se je potreba po prevajanju v letu 2012 zmanjšala, s tem pa se je (lahko) zmanjšala tudi potreba po opravljanju tožničinega dela, saj je, kot že pojasnjeno, njeno delo obsegalo v glavnem prevajanje dokumentacije. Glede na to, da je tožnica opravljala tudi določena računovodska opravila, je vsaj preuranjen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da računovodska opravila, ki jih je opravljala B.B. niso relevantna, ob tem pa ni nepomembno, da je bila B.B. diplomirana ekonomistka z znanjem računovodskih opravil in znanjem jezika, tožnica pa ni imela zaključene niti srednje šole.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da obdobje, ko je B.B. delala prek avtorske pogodbe (to je v času od 25. 9. 2012 do 1. 2. 2013) ni relevantno za presojo utemeljenosti odpovednega razloga odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi, do katere je prišlo šele 27. 3. 2013. Prav tako za presojo niso relevantna elektronska sporočila, ki se nanašajo na to obdobje (A5) in dejstvo, da naj bi določena prevajalska dela tožnica opravljala še med njenim bolniškim staležem, še posebej, ker je iz dokaznega postopka razvidno, da je obseg prevajalskih del kasneje upadel in ga tudi tožnica, če bi bila še zaposlena, ne bi opravljala več v takšnem obsegu, kot prej.

Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga je v predmetni zadevi potrebno ugotoviti, kakšni so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, na kakšen način se je spremenilo poslovanje tožene stranke (predvsem zaradi prenosa same sestave ponudb na toženo stranko), v kolikšni meri se je zmanjšalo poslovanje tožene stranke in kako je to vplivalo na potrebo po tožničinem delu. V povezavi s tem je potrebno presoditi tudi razloge za zaposlitev B.B., predvsem pa upoštevati, kakšno delo je ta delavka dejansko opravljala. Delodajalcu ni namreč mogoče očitati, da je ravnal nezakonito, če je zaposlil novega delavca, ki opravlja delo, ki je le deloma enako delu, ki ga je opravljal delavec, kateremu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, če je to posledica spremembe v poslovanju delodajalca in racionalizacije stroškov, vendar seveda pod pogojem, da prejšnji delavec ne bi mogel opravljati dela novo zaposlenega delavca, upoštevaje tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V zvezi z navedenim je zato v predmetni zadevi potrebno ugotoviti še, ali bi tožnica lahko opravljala delo B.B., česar sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotavljalo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odločitve sodišča prve stopnje o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe) razveljavilo. Ker je pritožbeno sodišče že iz teh razlogov razveljavilo odločitev, se do preostalih pritožbenih navedb (glede dosojene denarne odškodnine po 118. členu ZDR in v zvezi s tem zatrjevanimi absolutnimi kršitvami določb pravdnega postopka) ni opredeljevalo. Posledično je bilo potrebno razveljaviti še odločitev o reparacijskem zahtevku (III. točka izreka izpodbijane sodbe), odločitev o odškodnini po 118. členu ZDR (prvi odstavek IV. točke izreka izpodbijane sodbe) in odločitev o pravdnih stroških (V. točka izreka izpodbijane sodbe) ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati navedena pravna stališča pritožbenega sodišča in ponoviti dokazni postopek (predvsem ponovno zaslišati pričo C.C.) ter ugotoviti dejstva, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v prejšnji točki obrazložitve tega sklepa. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da odpovedni razlog ni podan in je posledično odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice nezakonita, bo moralo znova odločati o predlogu tožnice, da sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, o njenem reparacijskem zahtevku, o višini denarne odškodnine (v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) in o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju v predmetni zadevi vpogledalo tudi v zadevo, opr. št. Pdp 1000/2013, v kateri je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi iste tožene stranka zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 309/2013, v kateri je sodišče odločalo o zadevi tožnice A.A. in se je prav tako nanašala na presojo zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V navedeni zadevi je pritožbeno sodišče prav tako izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, vendar kršitve, ki jih je prvostopenjsko sodišče storilo, niso povsem enake kršitvam sodišča prve stopnje v predmetni zadevi. Enako pa pritožbeno sodišče tudi v predmetni zadevi pravdnima strankama predlaga, da v izogib nastajanju dodatnih stroškov postopka rešita spor po mirni poti z medsebojnim popuščanjem ter s sodno ali izvensodno poravnavo.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.