Jedro

Zgolj dejstvo, da je tožena stranka delavcu sofinancirala izobraževanje, ne pomeni, da je šlo za izobraževanje v njenem interesu in zlasti ne, da bi bila dolžna delavca razporediti v skladu s tako pridobljeno izobrazbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerimi je bila tožnica razporejena na delovno mesto inšpektor III. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo razlike v plači med koeficientom 3 in 3,60. Ugotovilo je, da se je tožnica izobraževala v lastnem interesu, čeprav s sofinanciranjem delodajalca, in tožena stranka ni bila dolžna razporediti tožnice na drugo (zahtevnejše) delovno mesto po pridobitvi višje stopnje strokovne izobrazbe. Tožnica je dejansko opravljala delo na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena in ne dela, ki ga opravlja inšpektor I. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Kot nepomembne je zavrnilo pritožbene navedbe o zmotni uporabi kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Višje sodišče pri sklicevanju na odločanje v podobnih primerih prezrlo, da so se ti primeri nanašali na razporejanje davčnih inšpektorjev v letu 1996 na podlagi uveljavitve Zakona o davčni službi. Razporeditev tožnice pa je bila opravljena v letu 1999 na podlagi novega Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest. Obe sodišči sta ugotavljali dejansko stanje, ki za odločitev o zadevi sploh ni pomembno. Pomembno je le, ali je bila tožnica na podlagi Zakona o delavcih v državnih organih in Pravilnika pravilno razporejena na delovno mesto inšpektor III. Teh pa tožnica ni izpolnjevala. Za delovno mesto inšpektor III je bila predpisana višja strokovna izobrazba in 10 let delovnih izkušenj, tožnica pa je v letu 1999 imela le 8 let delovnih izkušenj. Izpolnjevala pa je pogoje za delovno mesto inšpektor I, saj je imela univerzitetno oziroma visoko strokovno izobrazbo in 5 let delovnih izkušenj.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, to je relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, vendar je ne obrazloži. Ne navede, katere določbe ZPP sodišče druge stopnje ni uporabilo ali jo je uporabilo nepravilno ter kako bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Kolikor se navedbe v reviziji nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja in dokazno oceno pritožbenega sodišča, gre za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje.

Tožnica je s tožbo zahtevala razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bila razporejena na delovno mesto inšpektor III. Z isto odločbo je bila razporejena tudi v plačilni razred in določeni so bili količnik ter dodatki. V tem delu (določitev količnika osnovne plače za delovno mesto inšpektor III in dodatki) odločba ni bila sporna. Tožnica je zahtevala le razveljavitev razporeditve z utemeljitvijo, da je pridobila višjo stopnjo strokovne izobrazbe, ki se zahteva za delovno mesto inšpektor I in da tako delo tudi dejansko opravlja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je tako dejansko stanje v celoti upoštevalo, da se tožnica ni izobraževala v interesu tožene stranke, temveč v svojem lastnem interesu, in da tožnica ves čas dejansko opravlja delo inšpektorja III, ne pa delo inšpektorja I. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je odločitev nižjih sodišč pravilna.

Tožnica je opravljala delo inšpektorja III, na to delovno mesto je bila razporejena in za to delovno mesto je prejemala plačo, obračunano z upoštevanjem zanj predpisanega količnika. Zato ni ne pravne ne dejanske podlage za zahtevek tožnice, da se ji plača obračuna z upoštevanjem višjega količnika. Zahtevek bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da tožnica kljub razporeditvi na določeno delovno mesto dejansko opravlja delo drugega, zahtevnejšega delovnega mesta, ki je tudi višje vrednoteno.

Revizijsko sodišče se strinja tudi s stališčem nižjih sodišč, da tožena stranka ni bila dolžna tožnice razporediti na drugo, zahtevnejše delovno mesto zaradi pridobljene višje stopnje strokovne izobrazbe. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka sofinancirala tako izobraževanje ne pomeni, da je šlo za izobraževanje v njenem interesu in zlasti ne, da bi bila tožnico dolžna razporediti v skladu s tako pridobljeno izobrazbo. Pogodba o izobraževanju, sklenjena 2. 10. 1995 (priloga B3), kot pravno podlago izrecno navaja "predzadnji odstavek 32. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91, 53/92 in 24/93)", torej določbo, da delodajalec omogoča delavcem tako izobraževanje v skladu s svojimi možnostmi. Ni pa šlo za napotitev na izobraževanje ali za izobraževanje v interesu tožene stranke, kjer bi bila tožena stranka tožnico dolžna ustrezno razporediti po uspešno končanem šolanju (deseti odstavek 32. člena Kolektivne pogodbe).

Tožena stranka je zato pri razporeditvi tožnice pravilno štela, da ima zahtevano višjo stopnjo strokovne izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto inšpektor III. Glede delovnih izkušenj pa je treba upoštevati, da je bila razporeditev tožnice na delovno mesto inšpektor III, z manj delovnimi izkušnjami, kot se je zahtevalo, v njeno korist. Sodišče zato ni moglo odločiti v njeno škodo in razveljaviti razporeditve. Tožnica bi s tem namreč ostala sploh brez razporeditve: razporeditev na delovno mesto inšpektor III bi bila razveljavljena kot nezakonita, na delovno mesto inšpektorja I pa je tožena stranka ni bila dolžna razporediti.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje je odločitev nižjih sodišč pravilna, zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).