Jedro

Izvedenec je zato pri oceni zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice upošteval tri nivoje, in sicer bolezenske spremembe vratne hrbtenice, stanje po (predhodni) poškodbi levega podlahtičnega živca v področju komolca ter bolezenske spremembe na tetivah v predelu zapestja. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova v posledici obravnavane poškodbe utrpelih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti s prisojo 2.800,00 EUR prisodilo pravično denarno odškodnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v odločitvi o pravdnih stroških.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v 15 dneh plačati znesek 8.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku do vtoževanega zneska glavnice (18.500,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 978,25 EUR skupaj s pripadki v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del take prvostopne odločitve v višini 3.700,00 EUR (in ne zoper celotni zavrnilni del, ki znaša 10.200,00 EUR) se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa zmotno uporabo materialnega prava. Prvostopno sodišče je po mnenju pritožnice v razlogih izpodbijane sodbe povsem pravilno povzelo tako ugotovitve izvedenca medicinske stroke kot tudi navedbe tožnice, vendar bi glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnici ob pravilni uporabi materialnega prava ob upoštevanju dosedanje sodne prakse po vsaki odškodninski postavki pripadala nekoliko višja odškodnina. Tako naj bi bila tožnica iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevaje prvostopne ugotovitve glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin ter številnih nevšečnosti (pregledov, fizikalnih terapij, dolžine bolniškega staleža), predvsem pa glede na dejstvo, da bodo bolečine iz tega naslova trajne, upravičena do celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova (6.000,00 EUR), torej do 1.000,00 EUR več od na prvi stopnji prisojenega. Pritožbeno zavzemanje po prisoji dodatnih 500,00 EUR iz naslova prestanega strahu (skupaj torej 1.000,00 EUR) pritožnica utemeljuje predvsem z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, da je sekundarni strah trajal kar nekaj časa. Graja stališče prvostopnega sodišča, da je tožnica celotno zadevo dojemala preveč subjektivno, saj je ravno načelo subjektivizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo eno od temeljnih načel. To načelo tožnica izpostavlja tudi pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, za kar naj bi bila upravičena najmanj do 5.000,00 EUR odškodnine, upoštevaje na prvi stopnji že prisojeno pa še dodatno do 2.200,00 EUR odškodnine. Poudarja, da do sedaj ni imela nobenih težav s poškodovanim zapestjem. Tudi neposredno zaslišani izvedenec je kljub svojim drugačnim teorijam in zaključkom moral priznati, da iz tožničine zdravstvene dokumentacije težave z zapestjem niso razvidne in so le-te v celoti posledica obravnavane poškodbe. V kolikor je poškodba sprožilni mehanizem za bolečine, ki so sedaj intenzivnejše zaradi prejšnjih degenerativnih sprememb, tega ni mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine in posledično odmeriti odškodnine v nižjem znesku zaradi prej prisotnih degenerativnih sprememb. V primeru ugoditve pritožbi bo potrebno ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških glede na (spremenjeni) odstotek uspeha v pravdi. Pritožnica primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, nanj pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Čeprav je pritožnica v obravnavani pritožbi uvodoma uveljavljala vse pritožbene razloge, se je v nadaljevanju pritožbe pretežno omejila na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katerega je izpostavljala prenizko odmero odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode, medtem ko je na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje (povzete ugotovitve izvedenca medicinske stroke in navedbe tožnice) izrecno v celoti sprejela, kar velja tudi za odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Zato je moralo sodišče druge stopnje v okviru presoje utemeljenosti pritožbene graje le še oceniti, ali je bila tožnici glede na na prvi stopnji pravilno ugotovljeni obseg nepremoženjske škode (glede telesnih bolečin in strahu) po 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 182. členom istega zakona odmerjena pravična denarna odškodnina oz. ali je ta prenizka, kot v svoji pritožbi izpostavlja tožnica. Z vsebino pritožbene graje prisojene odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti pa pritožnica delno (vendar neutemeljeno) posega tudi na področje dejanskega stanja, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju.

7. Iz naslova v posledici zvina levega zapestja prestanih telesnih bolečin (srednje hude trajne 1 teden, srednje hude občasne 1 teden, lahke trajne v skupnem trajanju 4 tedne in lahke občasne 6 tednov), kakor tudi pretrpljenih nevšečnosti (zdravniški pregledi, fizioterapije, rentgensko slikanje, nošnja mavca 20 dni, protibolečinske blokade, jemanje tablet, bolniški stalež v trajanju 2 mesecev) je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje tožnici utemeljeno odmerilo 5.000,00 EUR denarne odškodnine. Prisojena denarna odškodnina v skladu s 179. členom v zvezi s 182. členom OZ predstavlja pravično denarno odškodnino, v okviru katere je sodišče prve stopnje ustrezno težo pripisalo tako načelu objektivizacije odškodnine (primerljivost z drugimi primeri iz sodne prakse(1)), kakor tudi načelu individualizacije odškodnine glede na konkretnega oškodovanca. Zaključka o primernosti iz tega naslova prisojene denarne satisfakcije ne more omajati v pritožbi izpostavljena okoliščina, da bodo tožničine bolečine iz tega naslova trajne. V okviru za odločitev pomembnega dejanskega stanja je prvostopno sodišče pravilno povzelo ugotovitve izvedenca, da bo tožnica (ob upoštevanju drugih bolezenskih in predhodnih popoškodbenih razlogov za bolečine v levi zgornji okončini) tudi zaradi obravnavane poškodbe trpela občasne lahke bolečine še v bodoče, zlasti pri največjih obremenitvah leve roke, kar pa je bilo pri višini odmerjene odškodnine iz tega naslova po presoji sodišča druge stopnje že ustrezno upoštevano.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje po prisoji dodatnih 500,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu (skupno torej 1.000,00 EUR). Po izvedencu medicinske stroke ugotovljeni čas trajanja sekundarnega strah (v srednje hudi obliki 1 teden, v lahki tri tedne, kot strah oz. bojazen za izid zdravljenja 12 tednov), na katerem tožnica v prvi vrsti utemeljuje svoje zavzemanje za prisojo višje odškodnine, je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine iz tega naslova, skupaj z ugotovljenim srednje hudim primarnim strahom ob padcu pa do pregleda pri zdravniku še istega dne. Prvostopno sodišče tudi ni spregledalo tožničinega subjektivnega doživljanja strahu, kot ga je razbralo iz njene izpovedbe, torej daljšega obdobja doživljanja zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Z zaključkom, da v tem obdobju vendarle ni bilo porušeno tožničino duševno ravnovesje, temelječem tudi na ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, pa je sodišče prve stopnje zgolj opravilo pravilno pravno kvalifikacijo ugotovljenega strahu različne intenzitete glede na pravno priznane oblike nepremoženjske škode(2) (179. člen OZ). Ni pa prvostopno sodišče zanemarilo načela individualizacije oz. subjektivne pogojenosti odškodnine za strah, kot v svoji pritožbi neutemeljeno izpostavlja pritožnica, saj je subjektivno doživljanje tožnice upoštevalo. Po vsem obrazloženem je bila po presoji sodišča druge stopnje tožnici iz tega naslova prisojena pravična denarna odškodnina.

9. V okviru pritožbenega zavzemanja za prisojo višje denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti tožnica neutemeljeno izpostavlja, da do sedaj (torej najverjetneje do obravnavane poškodbe) ni imela nobenih težav s poškodovanim zapestjem. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca, ki je na podlagi podatkov v tožničini medicinski dokumentaciji ugotovil, da je bilo pri tožnici kronično degenerativno obolenje vratne hrbtenice (na podlagi izraženih težav tožnice) verificirano že leta 2003, torej 5 let pred obravnavanim škodnim dogodkom. Tako ne gre za primer, ko bi škodni dogodek povzročil nastanek degenerativnih sprememb oz. bil njihov sprožilec, saj so se pri tožnici bolezenske spremembe razvile že pred padcem in so bile tudi medicinsko dokumentirane (kot je na podlagi zaključkov izvedenca pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 25). Pritožbene navedbe, da iz medicinske dokumentacije tožnice niso razvidne njene predhodne težave z levim zapestjem, kar naj bi priznal tudi zaslišani izvedenec, so v nasprotju s podatki v spisu. Izvedenec namreč v medicinski dokumentaciji zgolj ni našel podatkov o morebitni predhodni poškodbi zapestja, izrecno pa je poudaril, da težav tožnice, kot so drevenenje in spanje rok, atrofija mišic rok ter bolečine, ki se širijo do komolca, pomenijo, da ni mogoče izključiti področja zapestja iz teh (predhodnih) kliničnih slik. Izvedenec je zato pri oceni zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice upošteval tri nivoje, in sicer bolezenske spremembe vratne hrbtenice, stanje po (predhodni) poškodbi levega podlahtičnega živca v področju komolca ter bolezenske spremembe na tetivah v predelu zapestja (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 24). Obseg omejitev življenjske aktivnosti tako pri profesionalnem delu učiteljice v podaljšanem bivanju kot pri delu doma in pri občasnih športnih aktivnostih, ki jih je pripisati zvinu levega zapestja v obravnavanem škodnem dogodku, pa je izvedenec ocenil na 1 - 2 %. Vsemu opisanemu je ob odsotnosti drugih dokazov povsem utemeljeno sledilo sodišče prve stopnje in tožnici iz naslova v posledici obravnavane poškodbe utrpelih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti s prisojo 2.800,00 EUR prisodilo pravično denarno odškodnino (179. člen OZ) v primerni višini.

10. Skupni odmerjeni znesek odškodnine v višini 8.300,00 EUR predstavlja upoštevaje razmere v času izdaje prvostopne sodbe 8,4 takratne povprečne neto plače v Republiki Sloveniji. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z v sodni praksi prisojenimi odškodninami za podobno škodo (podobne poškodbe zapestja s podobnimi posledicami)(3), hkrati pa upoštevaje načelo individualizacije odškodnine v ustrezni meri upošteva individualne značilnosti nepremoženjske škode konkretne oškodovanke. Tudi prisojeni zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

11. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Npr. sodba II Ips 10/2006, sodba II Ips 172/2007, sodba in sklep II Ips 729/2005. Op. št. (2):Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev v točki 21), je strah je pravno priznana oblika nepremoženjske škode in je zanj mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

Op. št. (3):Kot v opombi 1.