Jedro

Za sklep, da je obdolženi utemeljeno sumljiv kaznivega dejanja zadošča, da sodišče obrazloži okoliščine, ki razumnega človeka vodijo v sklep, da je konkretna oseba sumljiva konkretnega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zoper obdolženega J.B je Okrožno sodišče v Celju s sklepom z dne 15.12.2007, v zvezi s s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 18.12.2007, odredilo pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. tč. 1. odst. 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik, odvetnik B.S. iz C., vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga, da se sklepa razveljavita, pripor odpravi, obdolženi pa izpusti na prostost. 3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odst. 423. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Zagovornik v zahtevi namreč uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Tudi navedbe, da sklepov ni mogoče preizkusiti, ne držijo, saj oba sklepa navajata ustrezne razloge. Iz sklepa zunajobravnavnega senata je razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti strank in ni treba, da razloge preiskovalnega sodnika ponavlja v obrazložitvi sklepa. Tudi glede ponovitvene nevarnosti sta oba sklepa obrazložena. Sodišče se je opredelilo do stopnje ogrožanja varnosti in premoženja drugih ljudi. Zgolj nestrinjanje s stališči sodišča pa predstavlja uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

B. - I 4. Uvodoma Vrhovno sodišče opozarja na nekatera stališča, ki jih je že sprejelo v svojih odločbah v zvezi s presojo utemeljenosti suma in obrazložitve sklepa o priporu. V sodbi opr. št. I Ips 409/2005 z dne 5.1.2006 je Vrhovno sodišče ponovno opozorilo, da se utemeljenost suma presoja z merili njegove predhodnosti, konkretnosti, specifičnosti in izrazljivosti. Pri utemeljenem sumu gre za določeno stopnjo verjetnosti, da je konkretna oseba storila kaznivo dejanje, ne pa za prepričanje oziroma gotovost, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Sklep o priporu mora vsebovati določno navedbo razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. V sodbi opr. št. I Ips 303/2007 z dne 23.8.2007 je Vrhovno sodišče zapisalo, da iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) izhaja dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Za pritožbeno sodišče izhaja ta obveznost tudi iz pravice do pritožbe. Pravici do pritožbe kot ustavni pravici tako ustreza obveznost pritožbenega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem pa ni nujno, da je odgovor na strankine navedbe vedno izrecen, ampak mora biti iz obrazložitve razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih strankinih navedb. Pritožbeno sodišče mora presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in o njem zavzeti svoja stališča ter jih ustrezno obrazložiti. Vendar to ne pomeni, da mora sodišče druge stopnje, če s presojo prvostopenjskega sodišča glede določenega, s pritožbo izpodbijanega vprašanja, v celoti soglaša, znova ponavljati razloge, navedene v prvostopenjski odločbi, ampak zadošča, da se nanje sklicuje. Prav tako je treba upoštevati, da v sklepu o odreditvi pripora podatke in dokaze ne presojamo z vidika kontradiktornosti, verodostojnosti, prepričljivosti in logičnosti. V tej fazi postopka ne gre za vsebinsko presojo, ampak za oceno ali argumentacija zadošča za sklep o utemeljenosti suma, da sta obdolženca storila očitana kazniva dejanja.

5. Glede na omenjena stališča je najprej treba pritrditi vložniku zahteve, ko navaja, da za zaključek o utemeljenosti sum ne zadošča pavšalno sklicevanje na izvedene prikrite preiskovalne ukrepe in na analizo telefonskih pogovorov, ne da bi bilo iz sklepa o odreditvi pripora razvidno, da se je sodišče do njih tudi vsebinsko opredelilo. Sklep o priporu je v tem delu (str. 5 izpodbijanega sklepa) pomanjkljiv, ker iz obrazložitve niso razvidni viri, iz katerih je sodišče črpalo posamezna dejstva, na podlagi katerih je glede dejanja, opisanega pod tč. I sklepa (str. 2-3 izpodbijanega sklepa), sklepalo na utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja po 2. odst. 196. člena KZ.

6. Drugače pa velja presojati obrazložitev sklepa o priporu v delu, ki se nanaša na dejanje po 1. odst. 196. člena KZ, opisano pod tč. II (str. 4 izpodbijanega sklepa). Opis dejanja obsega 22 ravnanj, ki jih je sodišče kvalificiralo kot dejanje neupravičenega prometa z mamili po 196. členu KZ. Utemeljenost suma za to kaznivo dejanje je obrazložilo na str. 5-7 izpodbijanega sklepa. Kot navaja tudi sam vložnik zahteve, je sodišče v tem delu svoje ugotovitve in oceno utemeljenosti suma tudi vsebinsko obrazložilo. Pri tem se je oprlo na izjave, ki so jih v predkazenskem postopku podali L.B., B.J. in A.J., in na dejstva, ki so izvirala iz postopkov ugotavljanja istovetnosti A.J. in B.J. ter iz zasegov pribora za uživanje mamil ter zavojčkov z neznano vsebino. Sodišče je svojo oceno utemeljenosti suma obrazložilo s povzetki izjav omenjenih oseb, v katerih so navedle, da so pri obdolženemu kupovale heroin. S tem je okrožno sodišče po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno določno konkretiziralo tako dejstva glede domnevnega storilca kot tudi dejstva glede kaznivega dejanja, ki ga je obdolženi osumljen. V tem primeru je sodišče ustrezno - drugače kot v primeru dejanja pod tč. I - povzelo tudi poročila o prikritih preiskovalnih ukrepih, ki dodatno utrjujejo oceno sodišča, saj iz njih izhaja, da je imel obdolženi z nekaterimi od omenjenih oseb (B.J. in A.J.) tudi osebne stike ob dnevih, ko naj bi te osebe od obdolženega pridobile heroin. Stališče vložnika, da je sodišče dolžno že v tej točki postopka opraviti dokazno oceno v smislu dokazne ocene po opravljeni glavni obravnavi, je zmotno. Za sklep, da je obdolženi utemeljeno sumljiv kaznivega dejanja zadošča, da sodišče obrazloži okoliščine, ki razumnega človeka vodijo v sklep, da je konkretna oseba sumljiva konkretnega kaznivega dejanja. Po oceni Vrhovnega sodišča je to sodišče v sklepu o priporu v delu, ki se nanaša na dejanje št. II, tudi storilo.

7. Zavrniti je treba tudi očitke v zvezi z ugotovitvami sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti. Vložnik pravilno navaja, da mora sklep o ponovitveni nevarnosti temeljiti na predhodni oceni utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja, glede katerega se sklepa na ponovitveno nevarnost. Četudi sta izpodbijana sklepa glede presoje utemeljenosti suma, kolikor se ta nanaša na dejanje pod tč. I, pomanjkljiva, je tej zahtevi sodišče v celoti zadostilo z ustrezno oceno in obrazložitvijo utemeljenosti suma za dejanje pod tč. II. Ocena ponovitvene nevarnosti mora temeljiti na okoliščinah, iz katerih je mogoče na podlagi življenjskih izkušenj sklepati, da obstaja realna nevarnost ponovitve določenega kaznivega dejanja. Sodišča pri tem upoštevajo težo, način storitve in druge okoliščine kaznivega dejanja ter osebne lastnosti, prejšnje življenje in življenjske razmere domnevnega storilca. Iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora (str. 7-8) je razvidno, da je sodišče skrbno pretehtalo tako okoliščine, na katere se tudi v zahtevi ponovno sklicuje obramba (redno delovno razmerje in urejeno življenje), kot tudi okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Iz obrazložitve je razvidno, da sta sodišči pri tem upoštevali, da se zoper obdolženega že vodi kazenski postopek zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, da je bil v teh postopkih kar 18 mesecev v priporu, in da kljub zaposlitvi in plači, ki jo prejema, išče dodatni zaslužek z dejanji, ki se mu očitajo, pri čemer gre za kontinuirano dejavnost. Sodišči sta torej upoštevali tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine in s tem sledili v sodni praksi sprejetim kriterijem ocene ponovitvene nevarnosti.

8. Podoben sklep velja sprejeti tudi glede presoje sorazmernosti odrejenega ukrepa. S tem, ko sta sodišči v izpodbijanih sklepih nujnost odvzema prostosti utemeljili z zagotavljanjem varnosti življenja potencialnih oškodovancev in naravo dejavnosti, ki se očita obdolženemu (ki zahteva njegovo izločitev iz okolja), sta po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno presodili primernost in nujnost ukrepa, hkrati pa pretehtali pomen dobrine, v katero se posega z ukrepom, in dobrine, katere poškodbo želimo preprečiti z priporom.

9. Iz sklepa zunajobravnavnega senata je nadalje razvidno, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi navedbami, pri čemer držijo navedbe vložnika, da se v sklepu obsežno sklicuje na obrazložitev sklepa preiskovalnega sodnika. Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku v delu, ko navaja, da je zaradi pomanjkljivosti obrazložitev sklepa prvostopenjskega sodišča pomanjkljiv tudi sklep zunajobravnavnega senata. Vendar pa to velja le za dejanja pod tč. I. Glede dejanja pod tč. II pa po presoji Vrhovnega sodišča, glede na izčrpnost obrazložitve preiskovalnega sodnika, zadošča sklicevanje na obrazložitev sklepa o priporu. Iz sklepa je namreč razvidno, da se je zunajobravnavni senat seznanil tako z argumenti pritožnika kot tudi z razlogi preiskovalnega sodišča, ter do njih zavzel stališče. B. - II 10. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da sta sodišči sklepa pravilno oprli na oceno utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odst. 196. člena KZ, iz tega izhajajoče ocene ponovitvene nevarnosti tega dejanja in presoje nujnosti ukrepa. Zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo.