Jedro

Začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok v sporih iz razmerij med starši in otroki so oblika začasne pravne zaščite otrok oziroma zavarovanja njihovih koristi med pravdnim postopkom, katerih namen je v olajšanju položaja otroka, ko je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe.

Vsebinski kriterij za višino preživnine v začasnih odredbah ni enak tistemu v sodbi. Vsebinski kriterij za višino preživnine v začasni odredbi ni ustrezen življenjski standard, tako kot v sodbi, pač pa nujno preživljanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se tožencu naloži, da za plačilo preživninske obveznosti za mladoletno hčerko prispeva mesečno preživnino v višini 8.000,00 EUR.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku določene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Meni, da je izpodbijani sklep v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, ki jih predvidevata 54. in 56. člen Ustave Republike Slovenije. Razlog, da je tožnica skupaj s hčerko odšla v London, je bil v prvi vrsti v psihičnem in fizičnem toženčevem nasilju, v drugi vrsti pa v dejstvu, da si je mladoletna hči želela nadaljevati študij v tujini, kar je v družini pravdnih strank pričakovana in načrtovana študijska pot otroka, saj so se v Londonu šolale tudi vse tri starejše hčere pravdnih strank. Izobraževanju v Londonu toženec tekom postopka ni nasprotoval. Presoja preživninskih potreb mladoletnih otrok se ne priznava le v mejah splošno znanih in statistično ugotovljenih potreb otrok določene starosti, upošteva se tudi večje potrebe ob individualno drugače izraženih otrokovih nagnjenjih in lastnostih, predvsem pa ob boljših premoženjskih zmožnostih staršev. Otrok ne sme izgubiti opaznega dela življenjskega standarda, ki ga je bil deležen do razdora oziroma razpada skupnosti med staršema. Poudarja, da preživninske potrebe posameznika lahko presegajo statistično ugotovljene podatke, če so ugotovljene v dosedanjem načinu življenja otroka, v povezavi s premoženjskim položajem staršev. Pravdni stranki sta za šolanje hčera namenili veliko sredstev, prav tako za šolanje mladoletne preživninske upravičenke, ki sta ji omogočili tudi privatno glasbeno izobraževanje pri znanem pianistu. Sodišče se ne bi smelo spuščati v sfero odločitve staršev glede načrtovane poti izobraževanja njunega otroka. Nepravilni so tudi zaključki sodišča, da bi tožnica morala iskati pomoč pri institucijah v Sloveniji zaradi tožnikovega nasilja. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča, da naj bi imela tožnica na svojih transakcijskih računih 5.230.000,00 EUR v A. in preko 170.000,00 EUR pri slovenskih bankah. Takšno sklepanje sodišča je neobrazloženo in neutemeljeno. Navaja še, da od nikogar ni mogoče zahtevati, da bo zato, ker se toženec namerno izogiba plačevanju preživninskih obveznosti, moral prodajati svoje premoženje zaradi preživljanja otroka. Tožnica sama nosi breme preživljanja mladoletnega otroka že dve leti. V prihodnosti zaradi popolne ignorance toženca v finančnem smislu ne bo mogla več financirati šolanja mladoletne hčerke. Če sodišče v tem ne vidi koristi za otroka, tožnici ni znano na katero inštitucijo v pravni državi, kot naj bi bila Republika Slovenija, naj se obrne. Tožnica je verjetno izkazala obstoj terjatve, prav tako pa je uspela izkazati tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe in sicer, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Plačevanje preživnine je starševska dolžnost, ki ji toženec ne more uiti. Toženec se tudi v celoti strinja s tem, da se otrok dodeli v vzgojo in varstvo tožnici, zato tudi obstoj terjatve tožnice ni sporen. Edina ovira pri tem, zaradi katere pa je ravno izdaja začasne odredbe nujna, je dolgotrajnost sodnega postopka, ki se vleče že skoraj dve leti. Zaradi toženčevega izmikanja prisostvovanju na glavnih obravnavah in glede na dolgotrajnost pravde bi moralo sodišče izdati začasno odredbo že po uradni dolžnosti. Navaja, da se je finančno stanje poslabšalo, saj je kljub velikim prizadevanjem, da si najde zaposlitev, še vedno brezposelna.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sklepa o izvršbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča o namenu oziroma cilju začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroki (411. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok v sporih iz razmerij med starši in otroki so oblika začasne pravne zaščite otrok oziroma zavarovanja njihovih koristi med pravdnim postopkom, katerih namen je v olajšanju položaja otroka, ko je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno opozorilo na izjemnost tega pravnega sredstva, ki naj ga sodišče uporabi le, kadar dejanske okoliščine kažejo, da brez tega pravnega sredstva nastaja oziroma bi lahko nastala za otroka nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. V obravnavani zadevi je nedvomno izkazana verjetnost, da toženec krši svojo preživninsko obveznost, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nujno preživljanje mld. D., ni tako ogroženo, da bi bil zaradi tega dopusten predčasen (pred pravnomočno sodbo) poseg sodišča. Tožeča stranka je jasno izrazila namen predlagane začasne odredbe, ki ni v zagotovitvi nujnega preživljanja, ampak preživljanja, ki bi mladoletni hčerki pravdnih strank omogočilo šolsko in glasbeno izobraževanje v Londonu. To pa ni takšna akutna dejanska situacija, ki bi zaradi varstva koristi otrok nalagala popolno realizacijo preživninskega upravičenja mladoletnega otroka že pred pravnomočnim dokončanjem spora o tem upravičenju. V zvezi s tem je treba nedvomno pritrditi stališču tožeče stranke, da so višje preživninske potrebe otroka lahko pogojene z dosedanjim načinom njegovega življenja, ki je imel podlago v višjem premoženjskem standardu njegovih staršev. Takšno stališče ima nedvomno oporo v dolžnosti staršev, da preživljajo svoje otroke v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi za zagotovitev življenjskih razmer, ki so potrebne za otrokov razvoj (1. odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), kot tudi z dolžnostjo sodišča, da preživnino določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Navedeno stališče bo moralo biti materialnopravno izhodišče pri končnem odločanju pri preživnini za mld. D. v tej zadevi. Vendar pa vsebinski kriterij za višino preživnine v začasnih odredbah ni enak tistemu v sodbi. Vsebinski kriterij za višino preživnine v začasni odredbi ni ustrezen življenjski standard, tako kot v sodbi, pač pa nujno preživljanje (prim. dr. Aleš Galič, Začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij, Pravosodni bilten, št. 4/2000, str. 80). V obravnavani zadevi zato ni bilo pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Ta tudi ne more biti pogojena z (res nepotrebno) dolgotrajnostjo sodnega postopka. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).