Jedro

Brez pomena je dejstvo, da toženki zaradi kršitve kupčevih pogodbenih obveznosti ni nastala nobena škoda. Po 1. odstavku 253. člena OZ ima namreč upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženka plačati 1,756.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2008 dalje. Tožnici pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 125,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na „vse“ pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je toženka neupravičeno vnovčila bančne garancije, zato ji mora plačati, kar je prejela zanje. Sporna investicija (postavitev ponovčne metalurgije, ureditev sejanja proizvodov, razlivanje zlitin ter odstranitev in zamenjava kondenzatorjev) so bile izvedene, zato bi morala toženka bančne garancije vrniti. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da investicije niso bile izvedene v skladu s pogodbenimi določili. Pogodbo o prodaji in nakupu delnic T. d.d., je sestavila toženka. Posamezna določila te pogodbe so nična. Toženka bi morala delovati kot dober gospodar in kupcu delnic pomagati, da bi lahko izpolnil pogodbo. Namesto tega je s svojim ravnanjem pripomogla k stečaju navedene družbe. Poročilo KPMG izkazuje, da toženka ni nasprotovala spremenjenim investicijam in da ni ugovarjala zamudi pri posameznih investicijah, torej navedenega očitno ni štela kot bistveno kršitev pogodbenih določil. Tudi leasing je po pogodbi sprejemljiv način financiranja. V resnici je bila toženka zainteresirana za čim hitrejši konec T. d.d., ker je na prostem trgu prodajala elektriko za višjo ceno, poleg kupnine pa je prejela še denarna sredstva iz bančnih garancij. Dodatni razlog je bil postopek Evropske komisije zaradi kartelnega dogovarjanja o cenah karbida.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka je ostal v pritožbi povsem neobrazložen. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo samo glede tistih kršitev te vrste, na katere mora po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, vendar teh v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi materialnopravno pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do vračila zahtevanega zneska. Po tretjem odstavku 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice. Trditve, da je toženka neupravičeno vnovčila sporne bančne garancije, tožnici tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati.

7. Pogodba o prodaji in nakupu delnic T. d.d., z dne 18. 10. 2006, pri kateri je tožničina pravna prednica (W. d.o.o.) nastopala v vlogi kupca, toženka pa v vlogi prodajalca, je glede pogojev za vnovčenje bančnih garancij povsem jasna. Tožnica v pritožbi brez potrebe znova načenja vprašanje ničnosti posameznih določb pogodbe, čeprav je med postopkom tožbeni zahtevek iz tega naslova umaknila. Ničesar nemoralnega namreč ni v pogodbenem dogovoru, da mora kupec za zavarovanje morebitnih terjatev prodajalca iz naslova pogodbenih kazni izročiti prodajalcu bančno garancijo. Trditev, da pogodba ne sledi namenu prodaje državnega premoženja, ker je bila do izplačila garancij upravičena toženka, je očitno neutemeljena. Toženka v zvezi s tem upravičeno izpostavlja dejstvo, da je v 100 % državni lasti, zato so pomisleki o njenem okoriščenju odveč. Če bi kupec izpolnil svoje pogodbene obveznosti, kot je bilo dogovorjeno, potem toženka ne bi pridobila pravice do pogodbene kazni in s tem do vnovčenja bančnih garancij, zato ni sprejemljiv očitek, da je toženka na ta način dosegla zvišanje kupnine. Brez pomena je tudi dejstvo, da toženki zaradi kršitve kupčevih pogodbenih obveznosti ni nastala nobena škoda. Po prvem odstavku 253. člena OZ ima namreč upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda. Tožnica zato ne bi mogla doseči niti znižanja pogodbene kazni, sicer pa tega ugovora v postopku ni ustrezno substancirala. Navsezadnje je kupec v pogodbi (točka 9.16) izrecno priznal, da so dogovorjene pogodbene kazni primerne glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti ter glede na pomen privatizacije družbe.

8. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da naj bi toženka pripomogla k stečaju družbe T. d.d., ker se ni ali vsaj ne dovolj hitro odzvala na predloge kupca za spremembo pogodbe. S spremembo pogodbenih določil morata namreč soglašati obe pogodbeni stranki. Tudi za pritožbeno tezo, da bi morala toženka kot dober gospodar pomagati kupcu delnic, da bi lahko izpolnil svoje pogodbene obveznosti, ni opore ne v pogodbi in ne v zakonu. Pritožbeno razlogovanje o tem, da je bila toženka v resnici zainteresirana za prenehanje poslovanja družbe T. d.d., pa je nerelevantno. Jasno je namreč, da je toženka pridobila pravico do vnovčenja bančnih garancij šele, ko so bili za to izpolnjeni pogodbeni in zakonski pogoji.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da sporne investicije (postavitev ponovčne metalurgije, ureditev sejanja proizvodov, razlivanje zlitin ter odstranitev in zamenjava kondenzatorjev) niso bile izvedene v skladu s pogodbo. Kupec je namreč zamujal z izvedbo investicije, za podaljšanje roka pa ni zaprosil; tudi o tehnološki spremembi investicije prodajalca ni obvestil in s pogodbo predvideni aneks ni bil sklenjen, poleg tega pa ni sam financiral opreme za investicijo. Zaradi naštetih kršitev pogodbe je bila toženka upravičena do pogodbene kazni oziroma do vnovčenja bančnih garancij. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je toženka pri drugih investicijah tolerirala spremembe in zamude, saj je nekatere bančne garancije vrnila. Zgolj dejstvo, da je vedela, da kupec krši pogodbo s spremembo investicij in z zamudo pri investicijah, ne pomeni, da se je s kršitvijo pogodbe strinjala, še manj pa, da se je na ta način odrekla svoji pravici do uveljavljanja pogodbene kazni.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo vsebino izvedenih listinskih dokazov, tudi poročila KPMG, ki ga pritožba posebej izpostavlja. Poročilo v resnici ne potrjuje tožničine teze, da so bile sporne investicije izvedene v skladu s pogodbo. Res so v poročilu navedene tudi različne možnosti sanacije kršitve pogodbe, s čimer bi se bilo mogoče izogniti vnovčenju bančnih garancij, vendar tožnica ni dokazala, da je njeni pravni prednici uspelo izpolniti v ta namen predvidene pogoje. Sicer pa, kot že obrazloženo, brez toženkinega soglasja ne bi mogla doseči spremembe pogodbe, niti preprečiti nastopa pravnih posledic kršitve pogodbe.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

12. Tožnica je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).