Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da sta toženki dolžni plačati tožniku odškodnino v višini 4,695.358,50 SIT (sedaj 19.593,38 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ter odločilo, da sta toženki dolžni povrniti tožniku stroške sodnega izvedenca in da ostale stroške krijejo stranke same.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožnika in pritožbi drugotoženke ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da sta toženki dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 26.738,68 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, prvotoženka pa še dodatnih 1.251,88 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodbo prvostopenjskega sodišča je spremenilo še v izreku o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem, a še izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da sta toženki dolžni povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka.

3. Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Trdi, da sta sodišči ugotovljena dejstva premalo vrednotili in mu za telesne bolečine in neugodnosti pri zdravljenju ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodili prenizko odškodnino. V reviziji ponavlja ugotovitve izvedencev medicinske stroke in okoliščine, ki jih je sam izpovedal o svoji škodi. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč tako spremeni, da obsodi toženki na plačilo še nadaljnje odškodnine v višini 7.010,52 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in na plačilo vseh zaznamovanih pravdnih stroškov.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve nižjih sodišč o obstoju, trajanju in stopnji tožnikovih telesnih in duševnih bolečin. Zato ni upoštevalo revizijskih trditev, ki od teh dejanskih ugotovitev nižjih sodišč odstopajo.

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. čl ena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

8. Tožnik je 18. 1. 2000 na delovnem mestu padel pod demper, ki je zapeljal čez njegovo nogo. Utrpel je stisnjenje desnega stegna, desnega kolena in desne goleni, globoko odrgnino na notranji strani desnega stegna, krvni podliv v zakolenski loži desnega kolena in številne odrgnine po notranji strani desne goleni. Podrobnejši dejanski obseg vseh oblik njegove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na dvanajsti do šestnajsti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na šesti in sedmi strani sodbe pritožbenega sodišča, zato revizijsko sodišče teh ugotovitev ne bo ponavljalo. Za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju mu je prvostopenjsko sodišče odmerilo odškodnino v znesku 2,500.000 SIT (sedaj 10.432,32 EUR), za strah v znesku 800.000 SIT (sedaj 3.338,34 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3,000.000 SIT (sedaj 12.518,78 EUR) ter za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 300.000 SIT (sedaj 1.251,88 EUR). Ob upoštevanju tožnikove soodgovornosti v deležu 30 % je od odškodnine, odmerjene v skupnem znesku 6,600.000 SIT (sedaj 27.541,31 EUR), tožniku prisodilo le 4,260.000 SIT (sedaj 17.776,66 EUR). Pritožbeno sodišče je spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede temelja zahtevka, tako da je ugotovilo 100 % odgovornost toženk za nastalo poškodbo ter prvotoženko, ki se ni pritožila, obsodilo na plačilo vse po prvostopenjskemu sodišču odmerjene odškodnine v znesku 6,600.000 SIT (sedaj 27.541,31 EUR). Pritožbi drugotoženke pa je delno ugodilo in odškodnino za strah znižalo za 300.000 SIT (sedaj 1.251,88 EUR), tako da je slednjo obsodilo le na plačilo 6,300.000 SIT (sedaj 26.289,43 EUR). Odškodnina, ki jo je za tožnikovo nepremoženjsko škodo odmerilo pritožbeno sodišče, pomeni upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 34 takratnih povprečnih neto plač in sodi v okvir odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode. Tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja znesek 6,300.000 SIT (sedaj 26.289 EUR) pravično zadoščenje za tožnikovo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

9. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.