Jedro

Zdravniški pregledi, opravljeni po datumu izpodbijane odločbe, predstavljajo novoto, na katero se tožnik ne more uspešno sklicevati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je tožnik od 1.10.1993 zmožen za delo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je po pregledu zdravstvene dokumentacije ugotovila, da sta mnenji o začasni nezmožnosti za delo podala pristojna izvedenska organa, to sta zdravniški komisiji I. in II. stopnje, s čimer je bil 81. člen zakona upoštevan. Obe komisiji sta podali enaki mnenji, da ni medicinskih razlogov, ki bi utemeljevali tožnikovo začasno nezmožnost za delo tudi od 1.10.1993 dalje. Tudi tožena stranka po pregledu dokumentacije v spisu ni našla razlogov za drugačno odločitev in zato ni mogla slediti subjektivnim navedbam tožnika, da ni sposoben za delo, temveč je upoštevala podano mnenje zdravnika fiziatra in zdravniške komisije, ki je še dodala, da mora fizikalno terapijo opraviti zavarovanec izven delovnega časa podjetja, v katerem je zaposlen, v delovnem času tega podjetja ima pravico opraviti to terapijo le v primeru, če mu pristojni zdravstveni zavod izven tega časa ne more zagotoviti te fizikalne terapije.

V tožbi tožnik navaja, da je bil na ponovnih pregledih dne 25.1., 1.2. in 15.2.1994. Iz izvidov teh zdravnikov - specialistov izhaja, da se je zdravstveno stanje leve roke poslabšalo. Dela ne more opravljati niti v polovičnem delovnem času. Zato meni, da je tudi od 1.10.1993 dalje upravičen do priznanja staleža bolnih za polni delovni čas.

V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je izpodbijano odločbo izdala 21.1.1994 in da so bili zdravniški pregledi, na katere se sklicuje, tožnik opravljeni po izdaji izpodbijane odločbe. Zato jih tožena stranka ni mogla upoštevati. Ti izvidi bi se lahko obravnavali v novem postopku, če bi se tožnik zglasil pri svojem osebnem zdravniku, ki je pristojen za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo do trideset dni. Ta bi lahko, če bi ugotovil, da zdravstveno stanje to utemeljuje, tožniku odobril nov bolniški stalež za čas do tridesetih dni.

Tožba ni utemeljena.

Prav ima tožena stranka, ko trdi, da se tožnik ne more sklicevati na zdravniške preglede, ki so bili opravljeni po izdaji njene odločbe. Te okoliščine toženi stranki v času odločanja niso bile znane, saj jih še ni bilo in zato o njih tudi ni mogla odločati. Na te okoliščine se tožnik tudi v upravnem sporu ne more uspešno sklicevati. Sodišče namreč v upravnem sporu praviloma sodi na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena ZUS). Zato navedena dejstva, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi predstavljajo tožbeno novoto, ki jo sodišče v upravnem sporu ne more presojati. Sicer pa sodišče na podlagi spisnih podatkov, predvsem medicinske dokumentacije, izključno z mnenjem fiziatra z dne 28.9.1993 in ocen zdravniške komisije, o tožnikovi bolezni in začasni nezmožnosti za delo, ne dvomi, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla razloge za svojo odločitev in tudi pravilno uporabila materialno pravo.

Na podlagi povedanega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).