Jedro

Tožnica, ki je bila zaradi invalidnosti upokojena za štiri ure, je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti upravičena do odpravnine, pri izračunu katere se kot osnova upošteva dvojni znesek dejansko prejete plače kot plača, ki bi jo prejela, če bi delala polni delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki neto znesek 2.368,80 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2007 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (1. odstavek izreka) ter ji povrniti stroške postopka v znesku 744,40 EUR v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti do plačala, na TRR pooblaščenca tožeče stranke, pod izvršbo (2. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati v skladu z 17. členom Zakona o sodnih taksah takso za tožbo in sodbo v skupnem znesku 129,12 EUR (3. odstavek izreka) ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (4. odstavek izreka).

Zoper sodbo se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala tožeči stranki izplačati odpravnino v višini dvakratnika dejansko izplačane plače v obdobju od junija do avgusta 2006. Poudarja, da je v skladu z 1. odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Glede na navedeno je tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevala plačo, ki jo je tožnica dejansko prejela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni za 4 ure dnevno in ne za 8 ur. V primeru, če delavec dela krajši delovni čas, mu za ta čas pripada plačilo za delo, ki je odvisno od njegove dejanske delovne obveznosti, ki v konkretnem primeru znaša 20 ur tedensko, za 20 ur pa je tožnik prejemal delno pokojnino. ZDR v 2. odstavku 66. člena določa, da ima delavec druge pravice in obveznosti (razen plačila za delo) enake kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker 1. odstavek 109. člena ZDDR jasno določa, kaj je osnova za izračun odpravnine (torej zakon izrecno določa osnovo), zato po mnenju tožene stranke ni mogoče kot osnove upoštevati plače za 8 ur, tj. polni delovni čas. Tudi 3. odstavek 64. člena ZDR določa, da ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja enake kot delavec, ki dela polni delovni čas in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače. Opozarja na določbo 4. člena ZDR, po kateri je mogoče kot plačo upoštevati le plačilo, ki ga delavec prejme za opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, v konkretnem primeru pa je tožnik opravljal delo le 4 ure dnevno, zato glede na samo definicijo delovnega razmerja ni mogoče kot osnove za odpravnino upoštevati dvakratnika dejansko izplačane plače. Sodišče prve stopnje je v zadevi Pd 152/207 odločilo drugače, neupravičeno pa se sklicuje na zadeve Pd 203/2007, Pd 204/2007, Pd 210/2007 in Pd 2/2008, saj gre v teh zadevah za drugačno dejansko stanje in drugo pravno podlago, ker se nanašajo na izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu in ne na izplačevanje delne pokojnine, ki ni plačilo za delo. Po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se je nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačevalo v odvisnosti od plače delavca na drugem ustreznem delu, zato ga je odmerjal in izplačeval delodajalec, po novem ZPIZ-1 pa se odmerja neodvisno od plače, izplačuje pa ga neposredno Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 1. odstavka 66. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas, po 2. odstavku 66. člena ZDR pa ima delavec iz prejšnjega odstavka, ki dela krajši delovni čas, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pri krajšem delovnem času torej ZDR posebej izenačuje pravice invalidov s pravicami delavcev, ki delajo polni delovni čas. Gre torej za posebni primer krajšega delovnega časa, ki ga predvideva 3. odstavek 64. člena ZDR, po katerem imajo sicer delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, enake pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavci, ki delajo polni delovni čas in jih uveljavljajo sorazmerno času, za katerega so sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače. Ker torej ZDR pravice delavcev invalidov, ki v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju delajo krajši delovni čas, izenačuje z delavci, ki delajo polni delovni čas, je v obravnavani zadevi podan pravni položaj, ko tožnici, ki je invalid III. kategorije na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. 6015050 z dne 17. 10. 2005 (priloga A6) ter je bila pri toženi stranki zaposlena za polovični delovni čas, pripada odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. odstavku 109. členu ZDR v višini, kot če bi delala polni delovni čas. To pomeni, da je potrebno pri višini odpravnine upoštevati dvojni znesek mesečne plače, ki jo je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Zaradi navedenega ni mogoče interpretirati določb ZDR in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS; št. 106/99, s spremembami; ZPIZ-1) tako, kot se za to zavzema tožena stranka v pritožbi. Drugačno razlogovanje bi namreč pripeljalo do situacije, ko bi bili invalidi neupravičeno prikrajšani za odpravnino; bili bi torej v slabšem položaju kot pred nastankom invalidnosti, bistvo posebnih določb, ki se nanašajo na invalide, pa je ravno v tem, da se delavcu zagotovi enak položaj, kot ga je imel pred invalidnostjo.

Ker gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do izplačila prisojene razlike v odpravnini. Po določbi 1. odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, s spremembami; v nadaljevanju: ZPSV), plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, če ni z zakoni drugače določeno, po 3. odstavku 3. člena ZPSV pa ne glede na 1. in 2. odstavek tega člena in ne glede na to, če je to z zakoni drugače določeno, plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi iz vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov, po predpisih o delovnih razmerjih in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, od katerih se po 2. odstavku 368. člena ZPIZ-1 ne plačujejo prispevki za socialno varnost. ZPSV, ki je bil sprejet leta 1996, ter v 3. odstavku 3. člena noveliran z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 3/98; v nadaljevanju: ZPSV-B), glede izvzetja plačevanja prispevkov uporablja terminologijo starega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju: ZDR/90), saj določa, da se prispevki ne plačujejo od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) ne pozna več prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov, vendar se oprostitve plačevanja prispevkov pri operativnih razlogih lahko nanašajo na nov institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poslovni razlog je namreč v skladu s 1. alineo 1. odstavka člena 88. člena ZDR podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tako prenehanje delovnega razmerja iz operativnih razlogov po ZDR/90, kot tudi odpoved iz poslovnega razloga, predpostavljata utemeljen in resen razlog za prenehanje delovnega razmerja na strani delodajalca.

Glede na vse navedeno je tožnica upravičena do odpravnine v skupnem znesku 4.774,84 EUR, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju dvojnega zneska mesečne plače, ki jo je tožnica prejela, oziroma ki bi jo prejemala, če bi delala polni delovni čas, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (1. odstavek 109. člena ZDR). Ker je tožena stranka tožnici že obračunala in izplačala odpravnino v znesku 2.406,04 EUR (priloga A3), je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževano razliko v znesku 2.368,80 EUR. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da sklicevanje pritožbe na odločitev v zadevi Pd 152/2007 ni odločilno, saj je bila odločitev sodišča prve stopnje po pritožbi spremenjena in tožnici priznana odpravnina v dvojnem znesku plače, praksa odločanja pritožbenega sodišča pa je smiselno identična v primerih, če tožniki niso bili delno upokojeni (za 4 ure), temveč so prejemali nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu. Tudi v tem primeru se pri osnovi ni upoštevala le plača, ki so jo tožniki prejeli za dejansko opravljeno delo, temveč tudi nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem delu.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.

Ker prisojeni znesek ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 - ZPP-D) odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.