Jedro

Tožnik je bil zaradi izkazanega prevzema na delo k toženi stranki v l. 1991 v smislu določb 15. čl. ZTPDR ob prenehanju delovnega razmerja v posledici trajnega presežka v letu 1994 upravičen do odpravnine, upoštevaje obdobje zaposlitve pri toženi stranki in pri bivšem delodajalcu, od katerega je bil prevzet na delo.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo zahtevkoma tožnikov B. R. in M. P. in jima iz naslova razlike odpravnine v posledici prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega presežka dosodilo 436.090,00 SIT in 139.486,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.1994 dalje do plačila, višja zahtevka pa zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tema tožnikoma povrne 73.205,00 SIT stroškov postopka, zaradi umika tožbe tožnika A. V. pa glede le-tega s sklepom postopek ustavilo. Pri tem je sodišče kot osnovo za določitev višine odpravnine upoštevalo tudi delovno dobo tožnikov, doseženo pri podjetju Xy in njegovih pravnih prednikih, saj sta iz tega podjetja prešla na delo k toženki mimo svoje volje, ob istočasnem prenosu na toženko celotne dejavnosti, v kateri sta bila zaposlena pri prejšnjem podjetju.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev, oziroma spremembo in zavrnitev zahtevka. Pri tem poudarja, da ob ugotovitvi, da ni pravnega nasledstva med toženko in Xy, sodišče ni imelo pravnega temelja za svojo odločitev in se je pri tem zmotno sklicevalo na določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki v času prevzema tožnikov v delovno razmerje k toženki še sploh niso veljale.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje v tej zadevi ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka in je dovolj razčistilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Ob analizi sporazuma o prevzemu delavcev na delo, ki sta ga dne 23.12.1991 sklenili tožena stranka in podjetje Xy, na podlagi katerega sta prešla v delovno razmerje k toženki tudi pritožnika, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je šlo po svoji vsebini za prevzem delavcev v delovno razmerje k toženki v smislu določb 15. člena ZTPDR. Ob tem prevzemu je navedeni sporazum delavcem načelno zagotavljal nekatere enake pravice, ki so jih uživali pri dotedanjem delodajalcu, med drugimi tudi pravice, ki so bile vezane na prejšnjo zaposlitev (pravice v postopku lastninjenja bivšega delodajalca, koriščenje počitniških kapacitet). Hkrati je sodišče ugotavljalo, da so bile pri tem prevzemu delavcev na delo dejansko podane razmere, ki jih je kasneje kot pogoj za zakonitost takšnega prevzema opredelila v 11. členu Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93). Pri tem pa je določbo 3. alineje 1. odstavka tega člena SKP razumeti tudi v tem smislu, da se v primeru takšnega prevzema delavcev k drugemu delodajalcu po 15. členu ZTPDR delovna doba delavca, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, v vsakem primeru upošteva, kot da delavec zaposlitve ni spremenil. Ne gre za uporabo te določbe splošne kolektivne pogodbe za nazaj, če je bil delavec prevzet na delo k drugemu delodajalcu v smislu določb 15. člena ZTPDR pred uveljavitvijo navedene SKP, če je delavec uveljavljal pravice iz delovnega razmerja na podlagi nespremenjene zaposlitve (delovne dobe pri prejšnjem in sedanjem delodajalcu) po uveljavitvi navedene SKP, oziroma če je razlog za priznanje takšne pravice nastopil po uveljavitvi te kolektivne pogodbe.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta pritožnika na podlagi izkazanega prevzema na delo k toženi stranki v letu 1991 v smislu določb 15. člena ZTPDR bila v letu 1994, ob prenehanju delovnega razmerja v posledici trajnega presežka opravičena do odpravnine, upoštevaje obdobje (nespremenjene) zaposlitve pri toženi stranki in bivšem delodajalcu ter njegovih pravnih prednikih. Zato tožena stranka s pritožbo ni mogla uspeti.