Jedro

Tožeča stranka je na naroku dne 16.11.2022 podala utemeljitev v zvezi s pravočasnostjo podaje dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje se do te utemeljitve ni opredelilo in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe navedlo zgolj, da je bil ta dokazni predlog podan prepozno in sicer šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, izvedba tega dokaza pa bi podaljšala postopek. Tretji odstavek 286. člena ZPP določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Če ni podana krivda stranke, lahko le ta navede novo dejstvo in predlaga nov dokaz tudi v primeru, če bi njegova dopustitev zavlekla reševanje spora. Ker se sodišče ni opredelilo do trditev tožeče stranke o njeni nekrivdi za podajo dokaznega predloga po prvem naroku za glavno obravnavo, ji je odvzelo možnost obravnavanja v postopku. Že na prvi pogled pa je tudi očitno, da če stranka za nek dokaz zve šele iz zaslišanja neke priče, takšnega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogla podati prej.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala: - da se ugotovi, da je darilna pogodba in služnostna pogodba, ki sta jo dne 8.3.2013 sklenila pokojni A. A. in tožena stranka in na podlagi katere je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. *148 in 356/2, obe k.o. X do deleža ½, nična; - da se ugotovi, da sta vknjižba (pod Dn. št. 001/2013) lastninske pravice za nepremičnino z ID znakom parc. št. *148 k.o. X za solastninski delež do ½ in vknjižba (pod Dn. št. 002/2013) lastninske pravice za nepremičnino z ID znakom parc. št. 356/2 k.o. X za solastninski delež do ½, obe na ime tožene stranke, na podlagi darilne pogodbe in služnostne pogodbe z dne 8.3.2013 in v njej vsebovanega zemljiškoknjižnega dovolila (št. OV 476/2013), neveljavni; - da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča ... odredi, da na podlagi te sodbe pri nepremičninah z ID znakom parc. št. *148 in 356/2 obe k.o. X pri solastninskem deležu tožene stranke do ½ vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov oziroma da se vknjiži lastninska pravica na navedeni nepremičnini do deleža ½ na ime A. A. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške tega pravdnega postopka v višini 3.093,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče B. B. in za postavitev izvedenca psihiatra. Tožeča stranka je zaslišanje priče B. B. predlagala takoj po zaslišanju C. B., ko je izvedela za dejstvo, da je B. B. skrbela za A. A. v kritičnem obdobju in bi posledično vedela izpovedati tudi o morebitni skrbi tožene stranke v obsegu, s katerim je tožena stranka utemeljevala daritveni nagib A. A. Sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, čeprav tožeča stranka za dejstva, ki jih je izpovedal C. B., ni vedela in ni mogla vedeti. Tožeča stranka je na naroku dne 16.11.2022 podala ustrezno utemeljitev v zvezi s pravočasnostjo podaje dokaznega predloga. Sodišče se do te utemeljitve ni opredelilo. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 1. odst. 339. člena ZPP in po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Tožeča stranka vse do vpogleda v zdravstveni karton A. A. ni vedela, da so bile pri njem v relevantnem obdobju diagnosticirane duševne bolezni (mešana demenca, znaki ekstrapiramidnega sindroma, parkinsonizem plus oziroma PSP glede na demenco) in je bilo njegovo zdravstveno stanje zaradi prisotnih duševnih bolezni oziroma posledic le teh tako kritično, da je bila vprašljiva tudi njegova razsodnost in s tem njegova opravilna sposobnost v času sklepanja sporne pogodbe. Tožeča stranka je takoj po seznanitvi z zdravstvenim kartonom dopolnila svojo trditveno podlago tudi v smeri ničnosti pravnega posla zaradi nerazsodnosti pokojnega A. A. v posledici njegovih konkretnih duševnih bolezni in predlagala dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. V drugi pripravljalni vlogi z dne 12.9.2022 je tožeča stranka podala izčrpne navedbe glede pravočasnosti in relevantnosti dodatnih navedb in predlaganega dokaza z izvedencem psihiatrom. Sodišče se do vsega navedenega sploh ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče ni zagotovilo kontradiktornosti postopka, saj se sploh ni opredelilo do nobene izpovedbe tožeče stranke kot tudi ne prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, in jih tudi ni presojalo v smislu kontradiktornosti z navedbami tožene stranke in njenih prič. Izostalo je tehtanje dokazov. Ne gre slediti navedbam in izpovedbi tožene stranke, da so šele v letu 2014, to je po sklenitvi pogodbe, nastopile nemogoče razmere za življenje A. A. v hiši in njegovo slabo zdravstveno stanje, zaradi česar ta ni zmogel več živeti sam. Tožena stranka je imela že od vsega začetka stanovanje v velikosti 60 m2 in je morala vedeti, k čemu se zavezuje z določbo, da bo darovalcu nudila služnost stanovanja v hiši na naslovu ..., W. v času gradnje oziroma da ima do takrat A. A. služnost stanovanja v podarjeni nepremičnini, kar pomeni ureditev le-te tako, da bi A. A. v njej lahko dostojno živel, česar tožena stranka ni izpolnila. Sodišče je spregledalo, da je bil v ozadju zgolj lastni interes tožene stranke po pridobitvi predmetne nepremičnine, kar je ta dosegel z manipulacijo A. A. oziroma je izkoristil njegovo zdravstveno stanje (duševne bolezni). Sodišče nekritično zaključi, da je v primeru sklenitve darilne pogodbe in služnostne pogodbe šlo za neodplačno pogodbo in brez dvoma za darilno pogodbo, ker se ta tako imenuje in imenu ustreza tudi njena vsebina. Sodišče ne prepozna protidajatve, ni pravilno naziranje sodišča, da služnost stanovanja v obravnavanem primeru pomeni zgolj začasno omejitev lastninske pravice. V zameno za služnost bodočega novega, ustrezno urejenega stanovanja, je A. A. toženi stranki naklonil svojo nepremičnino, v kateri je stanoval, zaradi česar ni mogoče govoriti o neodplačnem pravnem poslu. Tožeča stranka tudi vztraja pri argumentaciji, da gre pri zadevnem pravnem poslu za navidezno darilno pogodbo, s katero sta pogodbeni stranki dejansko prikrili drugo, odplačno dvostransko pogodbo, za katero je predpisan pogoj obličnosti. Sodišče v 19. in 21. točki sodbe napačno povzema in razlaga tožbene navedbe tožeče stranke glede nedopustne podlage in nedopustnega nagiba pri sklenitvi pogodbe in iz tega izvaja napačne materialno pravne zaključke. Odločilni nagib A. A. na sklenitev zadevne darilne pogodbe je bilo njegovo pričakovanje, da bo v zameno prejel dosmrtno brezplačno služnost stanovanja v novo zgrajeni bivalni enoti, ki naj bi jo tožena stranka zgradila po pridobitvi lastninske pravice na celotni nepremičnini. Ta je bil tako pomemben, da brez njega do sklenitve darilne pogodbe zagotovo ne bi prišlo, zato je postal del pravne podlage pogodbe, ki je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla. Tožena stranka že od samega začetka sploh ni imela namena izpolniti svoje obveznosti, na kar kaže dejstvo, da je A. A. „oddala“ v dom, čeprav mu je pogodbeno zagotovila, da mu bo nudila stanovanje v lastnem stanovanju do izgradnje novega objekta. S tem je dejansko odpadla podlaga sklenjenega pravnega posla, pogodba, ki je brez pravne podlage, pa je skladno z določbo 4. odst. 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ2), nična. Sodišče tudi ni pravilno razumelo tožbenih navedb glede goljufivega namena tožene stranke. Ta je bil v tem, da je ta prepričal A. A., da mu je nepremičnino podaril in ne prodal, saj bi v primeru prodaje polovičnega solastniškega deleža A. A. toženi stranki obstajala predkupna pravica solastnic. Zato je tožena stranka A. A. zmanipulirala za sklenitev darilne pogodbe, s čimer je toženec izigral tretje, kar je v nasprotju z moralnimi načeli, hkrati je bil to tudi nedopustni nagib tožene stranke pridobiti solastni delež na nepremičnini mimo predkupnih upravičencev, ki je bistveno vplival na sklenitev pogodbe, zaradi česar je pogodba nična. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče B. B. in za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Drži navedba tožeče stranke, da je zaslišanje priče B. B. predlagala takoj po zaslišanju priče C. B., ko je izvedela za dejstvo, da je B. B. skrbela za A. A. v kritičnem obdobju in bi posledično vedela izpovedati tudi o morebitni skrbi tožene stranke v obsegu, s katerim je tožena stranka utemeljevala daritveni nagib A. A. Tožeča stranka je na naroku dne 16.11.2022 podala utemeljitev v zvezi s pravočasnostjo podaje dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje se do te utemeljitve ni opredelilo in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe navedlo zgolj, da je bil ta dokazni predlog podan prepozno in sicer šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, izvedba tega dokaza pa bi podaljšala postopek. 3. odst. 286. člena ZPP določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Če ni podana krivda stranke, lahko le ta navede novo dejstvo in predlaga nov dokaz tudi v primeru, če bi njegova dopustitev zavlekla reševanje spora. Ker se sodišče ni opredelilo do trditev tožeče stranke o njeni nekrivdi za podajo dokaznega predloga po prvem naroku za glavno obravnavo, ji je odvzelo možnost obravnavanja v postopku. Že na prvi pogled pa je tudi očitno, da če stranka za nek dokaz zve šele iz zaslišanja neke priče, takšnega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogla podati prej.

6. Sodišče prve stopnje je v 6. in 24. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je bil tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra podan po prvem naroku za glavno obravnavo in s tem prepozen, prav tako so bile prepozne trditve, ki so jih tožniki želeli dokazati s tem dokaznim predlogom. Tudi v zvezi s tem dokaznim predlogom se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, zakaj je trditve štelo za prepozne. Tožeča stranka je navajala, da vse do vpogleda v zdravstveni karton A. A. ni vedela, da so bile pri njem v relevantnem obdobju diagnosticirane duševne bolezni (mešana demenca, znaki ekstrapiramidnega sindroma, parkinsonizem plus oziroma PSP glede na demenco) in je bilo njegovo zdravstveno stanje zaradi prisotnih duševnih bolezni oziroma posledic le teh tako kritično, da je bila vprašljiva tudi njegova razsodnost in s tem njegova opravilna sposobnost v času sklepanja sporne pogodbe ter da je tožeča stranka takoj po seznanitvi z zdravstvenim kartonom dopolnila svojo trditveno podlago tudi v smeri ničnosti pravnega posla zaradi nerazsodnosti pokojnega A. A. v posledici njegovih konkretnih duševnih bolezni in predlagala dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Ker je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi z dne 12.9.2022 podala navedbe glede pravočasnosti in relevantnosti dodatnih navedb in predlaganega dokaza z izvedencem psihiatrom, bi se sodišče do njih moralo opredeliti v smislu, ali so bile trditve in dokaz brez njene krivde podani po prvem naroku. Sodišče se do navedenega ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko na vprašanje o sposobnosti za razsojanje pokojnega v času sklenitve sporne pogodbe odgovori le izvedenec psihiater. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo, da je tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi podala nove trditve o duševnih boleznih pokojnega (za katere prej po njenih trditvah ni vedela) in dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatra ni postavila zgolj zaradi trditev o alkoholizmu pokojnega A. A. Zato bi se sodišče do pravočasnosti teh trditev moralo opredeliti z vidika njihove zatrjevane nekrivdne podaje šele v drugi pripravljalni vlogi.

7. Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti kršitve, saj se bo sodišče prve stopnje v novem sojenju prvič opredelilo do zatrjevanih dejstev tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi, strankama pa bi bila v primeru odločitve na drugi stopnji odvzeta možnost pritožbe. Vrnitev zadeve v ponovno sojenje ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje izvede še dokaza z zaslišanjem priče B. B. in postavitvijo izvedenca psihiatra. Nato naj o zadevi ponovno odloči. 8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami