Jedro

Predlog z novim izvedencem gradbene stroke ni nov dokazni predlog, temveč je le predlog za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil že (v pretežnem delu oziroma delno) izveden. Če stranka glede iste dokazne teme predlaga dodatno zaslišanje izvedenca ali novega izvedenca, potem to ni dokazni predlog (dokazni predlog identificirata dokazna tema in dokazno sredstvo - če je oboje isto, ne more iti za nov dokazni predlog). Predlagane dokaze, ki jih sodišče oceni kot nepomembne za odločbo, lahko zavrne z zavrnilnim sklepom, ki mora biti obrazložen. Pri tem pa lahko sodišče izbere, ali bo razloge za zavrnitev navedlo v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu, ali pa v sodni odločbi o glavni stvari.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v z njo izpodbijanem delu, to je v ugotovitvenih izrekih pod II. ter IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, v ugoditvenih izrekih pod V. in VII. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje ter v izreku o pravdnih stroških pod IX. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, kolikor toženi stranki niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški, potrdi sodba prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke pa se ugodi in se sodba prve stopnje v z njo izpodbijanem izreku o pravdnih stroških pod IX. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ta izrek poslej glasi: “Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 920,77 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 183,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila. Tožena stranka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom I Pg 81/2004 z dne 20. 5. 2014 (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) odločilo: “I. Delni umik tožbe se vzame na znanje, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. In 182/2002 z dne 13. 5. 2013 se razveljavi v točki I. A. izreka, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 21.092,32 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2002 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 213,31 € ter se postopek v navedenem obsegu ustavi. II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 129.102,73 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2003 dalje. III. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 3.048,08 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2002 (prav: 16. 5. 2003) dalje in zakonskih zamudnih obresti od zneska 64.230,38 € za čas od 13. 12. 2002 do 15. 5. 2003. IV. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 41.381,57 €. V. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. In 182/2002 z dne 13. 5. 2003, se vzdrži v veljavi v točki I. A. izreka, kjer je toženi stranki naloženo plačilo zneska 64.230,38 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2003 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 639,92 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2003 dalje do plačila, vse v v 15. dneh. VI. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. In 182/2002 z dne 13. 5. 2003, se razveljavi v točki I. A. izreka, kjer je toženi stranki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 64.230,38 € za čas od 13. 12. 2002 do 15. 5. 2003 dalje do plačila ter se tožbeni zahtevek v navedenem obsegu zavrne. VII. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. Ig 574/2003 z dne 20. (prav: 22.) 10. 2003, se vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka, kjer je toženi stranki naloženo plačilo zneska 64.872,35 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2003 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 652,03 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2003 dalje do plačila, vse v v 15. dneh. VIII. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. Ig 574/2003 z dne 20. (prav: 22.) 10. 2003, se razveljavi v 1. in 3. točki izreka, kjer je toženi stranki naloženo plačilo zneska 3.048,08 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2003 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 27,17 € in se tožbeni zahtevek v navedenem obsegu zavrne. IX. Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh plačati toženi stranki 235,74 € pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

2. Pritožb zoper sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje ) ni bilo.

3. Tožena stranka z 1. 9. 2014 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje (II.-IX. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) v ugotovitvenih izrekih pod II. in IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, v ugoditvenih izrekih pod V. in VII. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje ter v izreku o pravdnih stroških pod IX. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, kolikor ji niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški, iz pritožbenih razlogov “- zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, - relativno in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka in - zmotne uporabe materialnega prava - odločitve o stroških postopka” (1. do 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen in ugotovi, da obstoji njena nasprotna terjatev do tožeče stranke v znesku 41.381,57 EUR ter odloči o stroških postopka, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno oziroma novo sojenje pred drugim sodnikom “… zaradi varstva določil 22. in 23. člena Ustave RS o zagotavljanju pravnega varstva strankam in sojenja pred neodvisnim sodnikom … .”

4. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

5. Tožeča stranka odgovora na pritožbo tožene stranke ni vložila.

6. S 3. 9. 2014 pravočasno vloženo pritožbo pa tožeča stranka izpodbija sodbo prve stopnje v izreku o pravdnih stroških pod IX. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje (“sklep o stroških, ki je vsebovan v sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Pg 81/2004, z dne 20. 5. 2014” (peti odstavek 128. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP)) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. ter 2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in “… izpodbijani sklep o stroških, vsebovan v sodbi o glavni stvari pod točko IX., spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 920,77 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma da sodbo v točki IX. razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, stroški te pritožbe pa so nadaljnji pravdni stroški.”

7. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

8. Sodišče prve stopnje je izvod pritožbe tožeče stranke vročilo toženi stranki v vednost (366. člen ZPP).

9. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo prve stopnje v s pritožbo tožene stranke izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

11. Ker so v odločbi sodišča prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se v cit. izpodbijanem delu ne bi mogla preizkusiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana; na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je še spornima deloma tožbenih zahtevkov tožeče stranke ugodilo.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja sodišče prve stopnje, da je njegovo “… postopanje … tekom postopka bilo izredno subjektivno ter žal v vsem ugodilno tožeči stranki …”, in neutemeljeno meni, da “… je tudi takšna sodba: subjektivna, saj je preprosto spregledala lastno sprejet sklep, katerega sprememba v neizvedbo ni z ničemer obrazložena in pritožbeno preverljiva, saj je sodišče svoj dokazni sklep po letu dni preprosto umaknilo. To pa je nedopustno. Tako je kršil vsa temeljna določila in načela ZPP.” (peti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe).

13. Dokazni sklep je po svoji pravni naravi sklep procesnega vodstva, zato sodišče v nadaljnjem teku pravde nanj ni vezano. Če bi bilo, bi bila to ovira pri njegovem prizadevanju, da čim hitreje in pravilneje ugotovi odločilna dejstva. Ker sodišče tehtnost argumentov strank za oziroma proti obstoju določenega dejstva ocenjuje v skladu s spoznavnimi in intelektualnimi sposobnostmi sodnika posameznika ali članov senata, je upravičeno, da preizkuša svoja stališča, ocenjuje na novo nastalo procesno situacijo in ugotavlja, katera dokazna sredstva so še potrebna, da se ustvari prepričanje o odločilnih dejstvih. Možnost spremembe in dopolnitve dokaznega sklepa je potrebna tudi zato, ker stranke v teku pravde spreminjajo in dopolnjuje svoje navedbe, predlagajo nove dokaze, že postavljene dokazne predloge pa lahko umaknejo. Sodnik mora imeti možnost, da dokazni sklep prilagodi spremenjenim navedbam in da upošteva rezultate delno izvedenega dokaznega postopka. Če je npr. sodišče najprej izdalo dokazni sklep, s katerim je ugodilo dokaznima predlogoma strank, da se izvedeta dokaz in nasprotni dokaz glede iste dokazne teme, pa se glavni dokaz ne posreči, je logično, da bo sprejelo nov dokazni sklep, s katerim bo spremenilo prejšnjega in izvedbo nasprotnega dokaza zavrnilo. Nesmiselno je tudi izvajanje nadaljnjih dokazov z isto dokazno temo, če je neko dejstvo že dokazano. Načeloma sodišče izvedbo dokazov najprej utrdi z glavnim dokaznim sklepom, ki obsega vsa za odločbo pomembna dejstva. V teku pravde pa po potrebi izdaja dodatne dokazne sklepe, ki so pravzaprav dopolnitev oziroma sprememba glavnega dokaznega sklepa.(1) Sodišče prve stopnje je zato lahko svoj, na glavni obravnavi z dne 10. 2. 2009 sprejet in na glavni obravnavi z dne 23. 4. 2013 ponovljen, dokazni sklep o določitvi novega izvedenca gradbene stroke na glavni obravnavi z dne 20. 5. 2014 spremenilo. To svojo odločitev pa je tudi jasno in določno obrazložilo: “Sodnik seznani pravdni stranki s tem, da je sodišče sicer na prejšnjem naroku sprejelo sklep o postavitvi izvedenca gradbene stroke, vendar je po ponovni proučitvi spisa ugotovilo, da za angažiranje novega izvedenca gradbene stroke ni potrebe. Glede na to, da gre za sklep procesnega vodstva, sodišče na takšne sklepe ni vezano in jih lahko vedno spremeni.” (druga stran zapisnika o cit. naroku za glavno obravnavo). Ker takšna obrazložitev povsem zadostuje, sodišču prve stopnje v odločbi niti ni bilo treba navesti kakšnih nadaljnjih razlogov za to svojo odločitev. Sicer pa se je tožena stranka na navedeni glavni obravnavi načelno strinjala s sodiščem prve stopnje, da “… gre za procesni sklep, na katerega sodišče normalno ni vezano … .” (druga stran zapisnika o cit. naroku za glavno obravnavo).

14. Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: “V utemeljitev nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni obrazloženo in dejansko predstavlja pritožbeni razlog se tožena stranka sklicuje na zgoraj in uvodoma predstavljeno dejansko stanje, ki ga sodišče ni dokazno presodilo niti utemeljeno obrazložilo zakaj dokazov v tej smeri ni sprejelo, tako da ni niti mogoče učinkovito pritožbeno preizkusiti sodbe v tem delu, zato jo je potrebno v skladu z določili 40. člena ZPP razveljaviti.”; “Na podlagi navedenega tožena stranka s to pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog absolutne (14. … točka 2. odst. 339. člena ZPP …), saj sodišče bodisi sploh ni dokazno opredelilo oziroma ocenilo bodisi povsem prezrlo razloge s katerimi je z dne 23. 4. 2013 določilo nov dokaz z angažiranjem izvedenca nato pa z dne 20. 5. 2014 povsem neobrazloženo in neprepričljivo neizvedbo tega dokaza in postopek zaključilo … saj sodbe v tem delu in v delu zatrjevane nesklepčnosti ni mogoče preizkusiti in pritožbeno učinkovito izpodbijati … .”; “S tem, ko se sodišče v svoji obrazložitvi ni opredelilo in dokazno ocenilo vseh predlogov tožeče stranke, predvsem dejstev, ki nasprotujejo navedbam v obrazložitvi sodbe in ker na podlagi določil 214., 215. in 216. člena ZPP glede na nedvomno nepodanost določljivosti in določnosti zahtevka niti njegove dokazne izkazanosti ugotovljen obstoj in temelj tožbenega zahtevka, zahtevka ni zavrglo ali vsaj zavrnilo, je storilo že navedeno kršitev.”; ter “Takšno postopanje sodišča, ki je sprejelo izpodbijano sodbo je v popolnem nasprotju in protislovju z izvedenimi dokazi na glavni obravnavi predstavlja absolutno bistveno kršitev določil 14. … točke 2. odst. 339. člena ZPP … .” (sedmi odstavek na tretji strani, tretji do četrti odstavek na peti strani in prvi odstavek na sedmi strani obrazložitve pritožbe). Toda ti pritožbeni očitki tožene stranke sodišču prve stopnje temeljijo na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje drugače ugotoviti dejansko stanje in da v zvezi s tem, neugotovljenim dejanskim stanjem, sodba prve stopnje nima razlogov. V resnici pa želi tožena stranka razloge o tistem, česar sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov ter dokazne ocene ni moglo ugotoviti in je zato lahko navedlo le razloge o tistem, kar je lahko dokazno ocenjevalo. Te razloge pa sodba prve stopnje ima. Sicer pa so cit. pritožbene navedbe tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zgolj pavšalne in jih zato kot takih ni mogoče preizkusiti. Obravnavana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

15. Podana tudi ni uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (uveljavljena že na glavni obravnavi z dne 20. 5. 2014): “… kar pomeni, da je storilo relativno bistveno kršitev določil 339. člena ZPP … kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.”; “S tem, ko se sodišče v svoji obrazložitvi ni opredelilo in dokazno ocenilo vseh predlogov tožeče stranke, predvsem dejstev, ki nasprotujejo navedbam v obrazložitvi sodbe in ker na podlagi določil 214., 215. in 216. člena ZPP glede na nedvomno nepodanost določljivosti in določnosti zahtevka niti njegove dokazne izkazanosti ugotovljen obstoj in temelj tožbenega zahtevka, zahtevka ni zavrglo ali vsaj zavrnilo, je storilo že navedeno kršitev.”; “Sodišče mora v okviru določil 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, natančno in konkretno obrazložiti zakaj kakšnega dokaza ne bo izvedlo, toliko bolj, če ena od strank vztraja (ali ga predlaga) pri izvedbi dokaza, za katerega smatra, da je ključni oziroma eden od najpomembnejših dokazov za utemeljevanje svojih trditev in posledično ugotovitev pravilnega in popolnega dejanskega stanja v konkretnem postopku. Sodišče je res samostojno pri presojanju katera dejstva šteje za dokazana in kateri dokazi naj se izvedejo (8. in 213. člen ZPP), vendar iz temeljnih določb Obligacijskega zakonika in temeljnih načel civilnega prava, kakor tudi iz sodne prakse izhaja, da je sodišče dolžno popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje, kar posredno kaže na potrebo po ugotavljanju materialne resnice, kot morda sicer ne de iure postavljene zakonske maksime, a de facto nujnosti ugotovitve pravilnega dejanskega stanja - materialne resnice, ki edino omogoča sprejetje pravilne odločitve v konkretnih zadevah.”; “Ob upoštevanju tega dejstva mora sodišče toliko bolj utemeljeno obrazložiti zakaj kakšnega dokaza ne bo izvedlo oziroma zakaj je nekaj sprejelo kot je in odločilo.”; “Sodišče pa tega ne obrazloži in tega dela, poleg vsega že in v nadaljevanju navedenega, sploh ni mogoče konkretno preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določil 1. odst. 339. člena ZPP.”; ter “Sodišče se do vseh teh navedb prav z ničemer ni opredelilo in jih konkretno dokazno ocenilo, s čimer je podana relativna bistvena kršitev določil ZPP, saj je tako sodišče v celoti zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno razpravljalo o (ne)obstoju aktivne legitimacije, kar vse je v nasprotju z na glavni obravnavi sprejetimi in izvedenimi dokazi.” (tretji do peti odstavek na peti strani in nadaljevanje ter drugi do tretji in sedmi odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe).

Pritožbeno sodišče naprej pojasnjuje toženi stranki, da njen predlog z novim izvedencem gradbene stroke ni njen nov dokazni predlog, temveč je le njen predlog za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil že (v pretežnem delu oziroma delno) izveden. Če stranka glede iste dokazne teme predlaga dodatno zaslišanje izvedenca ali novega izvedenca, potem to ni dokazni predlog (dokazni predlog identificirata dokazna tema in dokazno sredstvo - če je oboje isto, ne more iti za nov dokazni predlog).(2) Obravnavana zadeva pa je tak primer.

17. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje v tem gospodarskem sporu ni razpolagalo s potrebnim strokovnim znanjem za ugotovitev oziroma za razjasnitev za odločitev odločilnih dejstev, je na predlog pravdnih strank določilo izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je moralo njegova izvid in mnenje (ter njuni dopolnitvi) samo dokazno oceniti. Tako je tudi ravnalo. Za dokazno oceno pa je brez dvoma imelo ustrezno strokovno izobrazbo. Morebitne nejasnosti v izvidu in mnenju (ter njunih dopolnitvah), bi ob upoštevanju 254. člena ZPP lahko odpravilo z dodatnim zaslišanjem izvedenca gradbene stroke, oziroma z določitvijo novega izvedenca gradbene stroke. Toda ker je menilo, da so ugovori pravdnih strank neutemeljeni in da sta izvid in mnenje (ter njuni dopolnitvi) pravilna, strokovna, jasna in popolna, pravilno ni izvedlo postopka, ki ga določata drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP, oziroma ni določilo novega izvedenca gradbene stroke. To svojo odločitev je primerno obrazložilo v 6. in 23. točki obrazložitve odločbe (“Sodišče je presojalo le dokaze, ki so glede na relevantno materialno podlago, potrebni za dokazovanje pravno-relevantnih zatrjevanih dejstev. Z ostalimi dokazi, s katerimi stranke ne dokazujejo odločilnih dejstev za odločitev v tem postopku ali pa so ta nesporna, se sodišče ni ukvarjalo, oziroma jih je zavrnilo, saj ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo.” ter “Sodišče v pravilnost in strokovnost pisnega in ustnega izvedenskega mnenja ni podvomilo, prav tako pa v njih tudi ni ugotovilo nejasnosti, pomanjkljivosti ali protislovij. Sodišče še ugotavlja, da izvedensko mnenje kot celota (v pisni in ustni obliki), v bistvu daje enoznačen in jasen odgovor na ugotovitev v tem sporu pravno relevantnih dejstev, to je, kakšna je bila obračunana vrednost del, ki jih je izvedla tožeča stranka.”). Do ugovorov pravdnih strank pa se je opredelilo v nadaljnjih točkah obrazložitve odločbe (npr. 17, 21, 22 in 24). Pritožbeno sodišče cit. obrazložitvi sodišča prve stopnje še dodaja: Sodišče ima na podlagi 287. člena ZPP pooblastilo, da z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. Predlagane dokaze, ki jih sodišče oceni kot nepomembne za odločbo, lahko zavrne z zavrnilnim sklepom, ki mora biti obrazložen. Pri tem pa lahko sodišče izbere, ali bo razloge za zavrnitev navedlo v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu, ali pa v sodni odločbi o glavni stvari. Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni oziroma ustavno dopustni razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne (oziroma absolutne (bistvene)) kršitve določb pravdnega postopka.(3) Glede na navedeno je nedvomno, da sodišče prve stopnje tudi očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni storilo.

18. Tožena stranka v pritožbi prav tako očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Čeprav se na navedeno kršitev sklicuje šele v pritožbi, jo je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožena stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP)): “Celotna obrazložitev sodišča je pavšalna, dejansko protislovna listinsko predloženim dokazom - z odtegnitvijo angažiranja izvedenca gradbene stroke in je tako sodba dejansko nasprotje izvedenim dokazom na glavni obravnavi. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je sodišče v večini sledilo tožnikovim navedbam, ki pa niso imele dokazne podlage in mu v celoti poklonilo vero in verodostojnost, kot navaja in sprejelo izpodbijano sodbo.”; “Na podlagi navedenega tožena stranka s to pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog absolutne (… 15. točka 2. odst. 339. člena ZPP - sodba je v nasprotju z na glavni obravnavi izvedenimi dokazi - listinsko priloženimi dokazi vsem vlogam tožene stranke … .”; ter “Takšno postopanje sodišča, ki je sprejelo izpodbijano sodbo je v popolnem nasprotju in protislovju z izvedenimi dokazi na glavni obravnavi predstavlja absolutno bistveno kršitev določil … 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP … .” (četrti odstavek na tretji strani, tretji odstavek na peti strani in prvi odstavek na sedmi strani obrazložitve pritožbe). Toda tudi ti pritožbeni očitki tožene stranke sodišču prve stopnje niso utemeljeni. O odločilnih dejstvih namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih odločbe sodišča prve stopnje o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sicer pa so tudi te povzete pritožbene navedbe tožene stranke zgolj pavšalne in jih zato kot takih ni mogoče preizkusiti. Pravdna stranka v pritožbi ni dolžna le navesti razlogov, zaradi katerih jo vlaga (335. člen ZPP), temveč mora te razloge tudi ustrezno obrazložiti. Da bi se ta uveljavljena kršitev lahko preizkusila, bi morala tožena stranka v pritožbi konkretno navesti dokaze in opredeliti njihovo vsebino, ki je po njenem mnenju v nasprotju s tem, kar se navaja v (prav tako točno določenih) razlogih odločbe sodišča prve stopnje o njihovi vsebini.(4) Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da bi bila protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) podana takrat, če bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločbe navedlo o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ko bi šlo torej za napako v povzemanju listin oziroma zapisnikov; ne pa takrat, ko se očitek o napaki sodišča prve stopnje nanaša na sodniško presojo dokazov.(5) Omenjeni pritožbeni očitki tožene stranke sodišču prve stopnje so prav tak primer.

19. Pritožbeno sodišče pa ni moglo upoštevati pritožbenih navedb in očitka tožene stranke sodišču prve stopnje: “Sodišče je dejansko stanje ugotovilo na podlagi listin in ni dejansko prav nikogar zaslišalo, čeprav menim, da bi to moralo storiti, saj bi tako dodatno, vsekakor pa v celoti in popolno šele tako ugotovilo dejansko stanje stvari, ker pa tega ni storilo, je storilo relativno bistveno kršitev določil 339/1. člena ZPP, saj je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete sodbe.” (šesti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe). Tožena stranka bi morala cit. kršitev uveljavljati takoj, ko je to bilo mogoče. To pa je brez dvoma bilo po zaključku dokaznega postopka na glavni obravnavi z dne 20. 5. 2014. Vendar tako ni ravnala; v pritožbi pa tudi ne zatrjuje in ne izkazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Omenjena kršitev pa tudi sicer ni podana, saj je sodišče prve stopnje (v dokaznem postopku na glavni obravnavi z dne 10. 2. 2009) zaslišalo toženo stranko I. Š. ter priči pravdnih strank E. K. in B. R., torej vse osebe, ki sta jih predlagali pravdni stranki. Koga “ni dejansko zaslišalo”, pa naj bi ga moralo zaslišati, pa tožena stranka v pritožbi ni pojasnila.

20. Na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih, na to dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP), in ki jo po povedanem pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko, in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP), je ob pravilnih ugotovitvah: “Plačilna obveznost tožene stranke do tožeče stranke po Pogodbi št. I 2 A 2002 in obeh aneksih, tako znaša še 30,938.178,55 €, oziroma sedaj 129.102,73 €.” (24. točka obrazložitve odločbe); “Kar pa se tiče ugovorov tožene stranke iz druge alinee 25. točke obrazložitve, bi jih morala tožena stranka, kot prvo najprej procesno pravilno uveljavljati (glej obrazložitev v 28. točki), nadalje pa prav tako prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko, storila pa ni nič od navedenega. Tudi če bi se ti ugovori tožene stranke eventualno šteli za nedenarno terjatev, bi se na podlagi določbe 253. člena ZFPPIPP (Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), z začetkom stečajnega postopka pretvorili v denarno terjatev in bi jih tožena stranka morala prijaviti.” (33. točka obrazložitve odločbe); “Terjatve tožene stranke do tožeče stranke so torej zaradi njihove neprijave v stečajnem postopku nad tožečo stranko prenehale, zato je sodišče ugotovilo, da v pobot izrecno ugovarjane terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 41.381,57 € (prvotno: 9,916.678,59 SIT), ne obstojijo.” (34. točka obrazložitve odločbe); ter “Na podlagi gornjih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov je sodišče najprej ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 129.102,73 € s pp … in da ne obstoji nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 41.481,57 €.” (38. točka obrazložitve odločbe), tudi pravilno presodilo, da sta še sporna dela tožbenih zahtevkov tožeče stranke v celoti utemeljena.

21. Kolikor tožena stranka v pritožbi “… v zvezi s tožbenimi navedbami navaja, da se v celoti trditveno in dokazno v izogib ponavljanju (kar sodišče mora upoštevati in ne morebiti zahtevati na novo neposredno zapisanih navedb ki se v postopku pisanja pritožbe niso spremenile in z istimi navedbami sedaj pritožbeno izpodbija odločitev sodišča) sklicuje na vse navedbe podane v ugovoru zoper izvršbo, pripravljalnih vlogah, še posebej pa na glavni obravnavi.” (prvi odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe) ter z navedbami na četrti strani in v prvem do drugem odstavku na peti strani obrazložitve pritožbe (samo) ponavlja svoje že v postopku na prvi stopnji podane trditve, je njihovo neutemeljenost oziroma neupoštevnost natančno in nazorno ter pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje z v odločbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih za izpodbijane odločitve.

22. Sodišče prve stopnje je utemeljeno v celoti sprejelo kot pravilna, strokovna, jasna in popolna Izvid in mnenje sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke pri M. dr. D. Ž., univ. dipl. inž. grad. z dne 9. 6. 2006 ter njuni (ustni (z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi z dne 23. 11. 2006)) dopolnitvi. Tudi pritožbeno sodišče misli, da sta cit. izvid in mnenje z dopolnitvama jasna, razumljiva in logična. Izvedenec ima glede na strokovno izobrazbo in (dolgoletne) delovne izkušnje nedvomno potrebno strokovno znanje za opravo tovrstnega izvedenskega dela. Prav tako ni bilo nobenega razloga za dvom v pravilnost in popolnost podanih izvida in mnenja (ter njunih dopolnitev), oziroma da izvedenec ni podal svojih izvida in mnenja (ter njunih dopolnitev) vestno in v skladu s pravili znanosti ter stroke, še zlasti, ker je v svojih izvidu in mnenju (ter njunih dopolnitvah) odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih postavili sodišče prve stopnje v svojem sklepu in na omenjeni glavni obravnavi ter pravdni stranki v svojih pripravljalnih spisih oziroma vlogah in na omenjeni glavni obravnavi.

23. S trditvami: “Tožena stranka z namenom dosega pravične in pravilne odločitve v tem postopku ponovno poudarja, da v zvezi z vsemi navedbami tožeče stranke v tem pravdnem postopku ne obstojijo v skladu z določili ZPP vse potrebne trditvene in dokazne podlage, saj tako na podlagi določil 180. člena ZPP, kakor tudi sodne prakse ni podala vse potrebne trditve in pravne podlage za svoje tožbene navedbe.” (šesti odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe), pa tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva.

24. Toda po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oziroma predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku). Tožena stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (z dne 9. 6. 2005) oziroma do konca glavne obravnave (20. 5. 2014) v postopku na prvi stopnji. Prav tako je očitno, da bi to mogla storiti.

25. Pritožbeno sodišče zato uveljavljenih pritožbeno novih trditev tožene stranke ni moglo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP).

26. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo še spornima deloma tožbenih zahtevkov tožeče stranke, razen glede toženi stranki odmerjenih pravdnih stroškov, materialno pravo (cit. določbe Obligacijskega zakonika, ZFPPIPP, Gradbene pogodbe št. ... z dne 14. 5. 2002 in Posebnih gradbenih uzanc (11., 13., 26., 27., 31., 33., 36. in 37. točka obrazložitve odločbe) pravilno uporabilo.

27. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v z njo izpodbijanem delu potrditi sodbo prve stopnje (353. člen ZPP ter tudi prvi odstavek 337. člena ZPP).

28. Pritožba tožeče stranke pa je utemeljena.

29. Ker je sodišče prve stopnje glede izpodbijanega izreka o pravdnih stroških pod IX. točko izreka odločbe res zmotno (in nepopolno) ugotovilo dejansko stanje, se pritožbeno sodišče s preostalim uveljavljenim pritožbenim razlogom tožeče stranke (bistvena kršitev določb pravdnega postopka) ni (posebej) ukvarjalo.

30. V celoti so utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke: “Takšna odločitev sodišča je napačna. Sodišče je pod točko 39. obrazložitve zapisalo, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom v zvezi z zadevo opr. št. In 182/2002 uspela v višini 75 %, z zahtevkom v zvezi z zadevo opr. št. Ig 574/2003 pa je uspela v višini 96 %. Skupni uspeh tožeče stranke v pravdi je tako 85,5 % in ne 72 %, kot to napačno zaključi sodišče prve stopnje, prav tako je posledično uspeh tožene stranke le 14,5 % in ne 28 %.”; “Na podlagi navedenega je torej tožeči stranki glede na njen skupni uspeh v pravdi odmeriti pravdne stroške v znesku 1.849,31 EUR (kar je 85,5 % od 2.162,94 EUR), toženi strani pa v znesku 928,54 EUR (kar je 14,5 % od 6.403,77 EUR). Po medsebojnem pobotanju navedenih zneskov je torej tožena stranka dolžna plačati tožeči njene pravdne stroške, in sicer v znesku 920,77 EUR.”; ter “Na podlagi vsega navedenega je zaključiti, da je sodišče narobe izračunalo uspeh tožeče stranke v pravdi in tako napačno ugotovilo dejansko stanje … .” (tretji do peti odstavek na drugi strani obrazložitve pritožbe).

31. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v izvršilnih postopkih uspela s 75 % in 96 % (39. točka obrazložitve odločbe), zato njen (skupni) uspeh v pravdnem postopku res ni samo 72 % (tožene stranke pa 28 %), ampak, kot je v pritožbi pravilno navedla tožeča stranka, 85,5 % (in tožene stranke 14, 5%). Ob s pritožbo neizpodbijanih posameznih pravdnima strankama odmerjenih pravdnih stroškov so (ob upoštevanju % njunih uspehov) tako pravilno odmerjeni pravdni stroški tožeče stranke 1.849,31 EUR in tožene stranke 928,54 EUR. Po njihovem pobotanju mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 920,77 EUR.

32. Zato je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in v z njo izpodbijanem izreku o pravdnih stroških pod IX. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje ustrezno spremeniti sodbo prve stopnje (3. točka 365. člena in prva alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ter petim odstavkom 128. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji mora tožena stranka povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 183,92 EUR. Ti stroški obsegajo nagrado za postopek (v znesku 50,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo PTT storitev (20,00 EUR), povečano za 22 % DDV (v znesku 15,40 EUR), in sodno takso za pritožbo (v znesku 98,52 EUR). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT (Tar. št. 3222, 6002 in 6007), čeprav bi tožeča stranka sicer lahko (oziroma morala) priglasila(ti) nagrado in izdatke po doslej veljavni Odvetniški tarifi (OT (prvi odstavek 41. člena ZOdvT)). Sodna taksa za pritožbo pa je odmerjena po dotedanjem Zakonu o sodnih taksah (39. člen ZST-1). O zamudnih obrestih na prisojene stroške pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7). Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Prim.: komentar mag. Nine Betetto k 287. členu ZPP v: PRAVDNI postopek: zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.]; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana: Uradni list: GV Založba, 2005-, Knj. 2, str. 612 in 613, 6. točka.

Op. št. (2): Prim.: komentar Jana Zobca k 254. členu ZPP v: PRAVDNI postopek: zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.]; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana: Uradni list: GV Založba, 2005-, Knj. 2, str. 502, 3. točka; odločba Ustavnega sodišča RS Up-2443/08. Op. št. (3): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 25/2012-3 z dne 28. 1. 2014; odločba Ustavnega sodišča RS Up 77/01 z dne 4. 3. 2004. Op. št. (4): Prim.: npr. sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 110/2006 z dne 26. 9. 2006. Op. št. (5):Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 39/2010 z dne 17. 9. 2013.