Jedro

Po 147. členu zakona o podjetjih lahko podjetje svojo dejavnost opravlja le v prostorih, glede katerih je izdana upravna odločba, ki jo zahteva za opravljanje dejavnosti ta zakon, ne pa tudi v prostorih, glede katerih takšna odločba za opravljanje dejavnosti podjetja ni bila izdana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi tržnega inšpektorja medobčinskega inšpektorata občin z dne 17.7.1992, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora takoj po prejemu odločbe prenehati z opravljanjem špediterske dejavnosti v kontejnerju ob obmejnem prehodu. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bilo dejansko stanje v odločbi organa prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik za opravljanje dejavnosti v trenutku izdaje prvostopne inšpekcijske odločbe ni imel odločbe pristojnega organa, da za opravljanje dejavnosti izpolnjuje pogoje glede tehnične opremljenosti in varstva pri delu ter glede varstva in izboljševanja človekovega okolja, ki jo za začetek opravljanja dejavnosti zahteva 147. člen zakona o podjetjih, niti za sedež podjetja niti za kontejner na mejnem prehodu. Taka odločba mu je bila izdana dne 21.7.1992, vendar samo za opravljanje dejavnosti na sedežu podjetja. Ne drži tožnikova trditev, da na podlagi te odločbe lahko opravlja svojo dejavnost na celotnem območju Republike Slovenije. Inšpekcijski organ prve stopnje je torej ravnal v skladu s 4. členom zakona o tržni inšpekciji, ko je tožniku prepovedal opravljanje dejavnosti v kontejnerju na mejnem prehodu.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je izdana ustrezna odločba za dejavnost podjetja v skladu s 147. členom zakona o podjetjih. Svojo dejavnost lahko tožnik na podlagi te odločbe opravlja na celotnem območju Republike Slovenije, zato tudi na mejnem prehodu. Tržni inšpektor mu opravljanja dejavnosti na mejnem prehodu ne more prepovedati. Če gre za vprašanje ustreznosti lokacije kontejnerja, zanj ni pristojen tržni inšpektorat, temveč upravni organ, pristojen za gradbene zadeve. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o podjetjih (ZTI - Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90), ki se je v času spornega upravnega odločanja uporabljal na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) kot republiški predpis, je v 147. členu določal, da podjetje ne more niti začeti niti opravljati dejavnosti niti spremeniti pogojev za njeno opravljanje, če pristojni organ ni izdal določbe, da so izpolnjeni pogoji glede tehnične opremljenosti in varstva pri delu ter glede varstva in izboljševanja človekovega okolja in da so izpolnjeni tudi drugi pogoji, predpisani v skladu z zakonom. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je Sekretariat za gospodarstvo občine izdal dne 21.7.1992 odločbo, v kateri ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje svoje registrirane dejavnosti. Vendar tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da se ta odločba nanaša samo na opravljanje dejavnosti na sedežu tožnika, ne pa tudi v kontejnerju na mejnem prehodu, saj ta poslovni prostor v odločbi sploh ni omenjen. Neutemeljena je tožnikova tožbena trditev, da lahko na podlagi navedene odločbe opravlja svojo dejavnost kjerkoli na območju Republike Slovenije. Po navedeni določbi zakona o podjetjih lahko tožnik svojo dejavnost opravlja le v prostorih, glede katerih je izdana upravna odločba, ki jo zahteva za opravljanje dejavnosti ta zakon, ne pa tudi v prostorih, glede katerih takšna upravna odločba za opravljanje dejavnosti podjetja ni bila izdana. Za izrekanje inšpekcijskih ukrepov v primerih opravljanja gospodarske dejavnosti v nasprotju s 147. členom zakona o podjetjih, je po zakonu o tržni inšpekciji (ZTI - Uradni list SRS, št. 27/74) v obravnavanem primeru pristojen organ tržne inšpekcije, saj se neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti nanaša na poslovni prostor (4. člen citiranega zakona). Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, zato je moralo sodišče tožbo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z zgoraj navedenim ustavnim zakonom smiselno uporabilo kot republiški predpis.