Jedro

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ne določajo, da je v primeru odobritve odhoda iz kraja bivanja osebni zdravnik zavarovanca vezan na navodila imenovanega zdravnika oziroma, da so ta navodila dejanska ovira za dovolitev odhoda izven kraja bivanja s strani osebnega zdravnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 23.6.2004, ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo, temveč mu traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da ga pozove nazaj na delo, mu od 24.6.2004 vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu od istega dne do vrnitve na delo obračuna nadomestilo plače kot če bi delal, plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto nadomestilo plače ter obračuna in plača regres za letni dopust za leti 2004 in 2005. S sklepom je zaradi umika tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2003 in 2004 postopek ustavilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun sodišča prve stopnje.

Ugotovilo je, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 5.5.2003 do vključno 21.6.2004. Tožena stranka mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 6. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ker naj ne bi spoštoval navodil imenovane zdravnice oziroma ni bil prisoten na svojem domu ter je brez odobritve odpotoval iz kraja bivanja v dneh 3.6., 4.6., 5.6. in 8.6.2004. Iz odločbe imenovane zdravnice z dne 12.5.2004 o začasni nezmožnosti za delo za čas od 11.5. do 21.6.2004 izhaja, da mora biti tožnik, ki se zdravi doma, na svojem domu in mirovati, odsotnost pa mu je dovoljena le ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo. Imenovana zdravnica je zaslišana kot priča izpovedala, da v nujnih primerih lahko osebni zdravnik spremeni navodila iz odločbe, o tem pa naknadno obvesti imenovanega zdravnika. Tožnikova osebna zdravnica je izpovedala, da je tožniku večkrat v naprej dovolila odhod domov v Bosno (Banja Luko), to pa je bilo zanj tudi ugodneje, saj v času bolezni ni bil sposoben sam skrbeti zase in tudi ni imel ustrezne nege v Ljubljani. Ker je tožnik odpotoval iz kraja svojega bivanja po odobritvi osebne zdravnice, v skladu z določbo 233. in 244. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 – prečiščeno besedilo in nadalj., v nadaljevanju Pravila), ni obstajal odpovedni razlog po 111. členu ZDR.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je po 81. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 20/2004 in nadalj.) pravica odločanja o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov zaradi daljše odsotnosti tožnika prešla na imenovano zdravnico. Če bi ta ocenila, da tožnikovo zdravje omogoča daljše potovanje oziroma mu takšna pot ne škodi, bi to že sama določila v odločbi o začasni nezmožnosti. Ker tega ni storila, bi moral tožnik strogo mirovati na domu, njegova pot v Banja Luko pa je predstavljala ravnanje v nasprotju z navodili. Tega ne more sanirati odobritev osebne zdravnice, saj za to ni bila pristojna (244. člen Pravil). Določbo 233. člena Pravil je mogoče uporabiti le v primerih, ko odsotnost z dela še ni dosegla 30 dni ali v primeru, ko odhod s kraja bivanja kot navodilo dopusti že imenovana zdravnica. Osebna zdravnica, ki je tožniku dovolila pot v Banja Luko, je ravnala nepravilno. Pristojni zdravnik v skladu s 6. alinejo 1. odstavka 111. člena ZDR je po 31. dnevu odsotnosti le imenovana zdravnica, ki pa odobritve tožniku ni dala.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožniku. Ta predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da tožena stranka nepravilno in po svoje razlaga določbo 2. odstavka 233. člena Pravil, sicer pa je v postopku zaslišana imenovana zdravnica dr. Z.Č.B. potrdila, da je bila odločitev tožnikove osebne zdravnice pravilna.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišča izpodbijano odločbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega ni moglo in smelo preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz določbe 1. alineje 81. člena ZZVZZ izhaja, da o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni odloča imenovani zdravnik. V skladu z 244. členom Pravil so sklepi, izdani s strani imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije za zavarovanca in njegove osebne zdravnike, obvezni. To na podlagi iste določbe pomeni, da osebni zdravnik ne more ugotoviti pri zavarovancu začasne zadržanosti z dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma komisija ugotovila, da ni več utemeljen, in od izdaje zadnjega sklepa še ni preteklo 30 dni. Izjema je določena v nadaljevanju istega člena.

Po 233. členu Pravil osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost z dela z datumom njenega začetka in zaključka. Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija morata zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi, itd.). V času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primeru, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V primeru kršenja navodil mora imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti, ali so še podani razlogi za začasno nezmožnost za delo.

Iz navedene določbe izhaja, da dejanje navodil o ravnanju v času zadržanosti spada v pristojnost tistega zdravnika ali komisije, ki ugotavlja oziroma odloča o začasni zadržanosti – če gre za zadržanost do 30 dni osebnega zdravnika, kasneje pa imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. To velja tudi za navodila v zvezi z odsotnostjo z doma oziroma kraja bivanja, pri čemer pa ima v tem primeru posebno vlogo osebni zdravnik, saj je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna njegova odobritev. To je logično posledica tega, da imenovani zdravnik pred odločanjem o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov nad 30 dni običajno nima osebnih stikov z zavarovancem in tega ne pregleda (236. in 237. člen Pravil), temveč ima neposredne stike z zavarovancem še naprej njegov osebni zdravnik. Pravila ne določajo, da je osebni zdravnik v takšnem primeru vezan na prejšnja navodila imenovanega zdravnika oziroma, da so ta navodila dejanska ovira za dovolitev odhoda izven kraja bivanja s strani osebnega zdravnika. V tem primeru ni mogoče upoštevati določbe 244. člena Pravil, ki predpisuje le vezanost osebnega zdravnika na razlog začasne zadržanosti. Za odobritev odhoda izven kraja bivanja torej zadošča vnaprejšnja odobritev osebnega zdravnika.

Tožnik je to odobritev imel. Tožena stranka zato ni dokazala odpovednega razloga iz 6. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, to pa je imelo za posledico nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker odgovor na revizijo v ničemer ni pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije tožnik sam (1. odstavek 155. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).