Jedro

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oz. predhodna odločitev o zavrnitvi takega predloga ni ovira za vložitev (obravnavanje) novega predloga za izdajo začasne odredbe, v kolikor gre za drugo vsebino ali če je utemelje(va)n z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po trenutku, ki ne morejo oz. niso več mogle biti pomembne za odločitev o prvotnem predlogu (spremenjene okoliščine). V kolikor ne gre za omenjene primere, pa sta tudi v postopkih odločanja o izdaji začasne odredbe na podlagi določb ZIZ upoštevni določbi ZPP o nedovoljenosti odločanja zaradi litispendence in o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari oziroma sklicevanja na princip res iudicata.

Zgolj kasnejše dopolnjevanje navedb (istega dejanskega substrata) identitete predloga nikakor ne spreminja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25.2.2014: ugotovilo, da je umik predloga za izdajo začasne odredbe, vložen dne 6.2.2014, brezpredmeten (I. točka izreka), zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 12.2.2014 (II. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je okrajna sodnica A, ki obravnava tožbo, dne 4.2.2014 izdala sklep o zavrnitvi predlaganega zavarovanja. Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, zakaj ga je izdala okrajna sodnica B. Tožeča stranka ni bila seznanjena s tem, da bi prišlo do predodelitve zadeve drugemu sodniku. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi izhajalo iz prvega sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (kakšne so bile ugotovitve sodišča prve stopnje glede pomanjkanja trditev tožeče stranke, ki bi lahko izkazovale nenadomestljivo oz. težko nadomestljivo škodo). Tožeča stranka poudarja, da se je ob prejemu prvega sklepa o zavrnitvi seznanila z drugačnimi vrednostnimi izhodišči, ki jih je potrebno tehtati pri začasnih odredbah v sporih zaradi motenja posesti. Menila je, da zahteve po varstvu interesa tožene stranke v postopku izdaje začasne odredbe ni mogoče presojati neodvisno od njenega ravnanja, saj v civilizirani državi ni dopustno drugemu nasilno odvzeti poslovne prostore in nemoteno nadaljevati z opravljanjem poslovne dejavnosti z opremo in sredstvi, ki jih je prav tako samovoljno zasegla. Prepričana je, da gre za nujno situacijo, ki terja izdajo ureditvene začasne odredbe. Pri tehtanju o vložitvi pritožbe ali ponovnega predloga je bilo poleg trajanja postopka zavarovanja zanjo odločilno, da tudi v okviru restriktivne razlage težko nadomestljive škode lahko izkaže takšno škodo, ki ji nastaja z vzdrževanjem protipravnega stanja. Poudarja, da je novemu predlogu predložila računovodski izkaz, ki kaže, da je vse prihodke ustvarila z gostinsko dejavnostjo, in navaja, kaj vse je v njem pojasnila. Po vložitvi prvega predloga za izdajo začasne odredbe je pridobila računovodske izkaze in drugo dokumentacijo, ki izkazuje njeno poslovanje, njeno premoženjsko in finančno stanje, ki utemeljuje bojazen, da bo brez izdaje začasne odredbe pred pravnomočno odločitvijo v motenjski pravdi zoper njo začet stečajni postopek. Z vpogledom v računalniško vodeno evidenco je poskusila ugotoviti stanje zalog, opredelila pa se je tudi glede okoliščin, ki izkazujejo težave pri ugotavljanju višine škode. V ponovnem predlogu je navedla in predložila tudi dokaze o svojem premoženjskem in dohodkovnem stanju, katerih se v zavrnilnem sklepu sploh ni presojalo. Meni, da je po ZPP umik tožbe načeloma pogojen s privolitvijo nasprotne stranke (in omejen s fazo postopka), medtem ko se v ZIZ predvideva, da lahko upnik brez dolžnikove privolitve in kadarkoli umakne predlog. Ker je torej v ZIZ vprašanje predloga urejeno drugače kot v ZPP, ni podlage za uporabo določb ZPP. Zato je moč predlog za izvršbo ali zavarovanje umakniti tudi po izdaji sklepa o ugoditvi ali zavrnitvi predloga. Poudarja, da se pravilo res iudicata ne more uporabiti v primeru, ko gre za izdajo začasne odredbe (sklicuje se na sklep VSL I Cp 2654/2009 z dne 2.9.2009), in da možnost uveljavljanja enakega zavarovanja na enaki dejanski podlagi ne ogroža načela pravne varnosti oz. možnost obstoja kontradiktornih pravnomočnih sodnih odločb. Ni razloga, da se o enakem predlogu zavarovanja ne bi vedno odločilo enako. Pritrjuje, da je treba identiteto pravovarstvenega zahtevka presojati tudi glede na zatrjevano dejansko stanje. Sama je v ponovnem predlogu navajala dejstva in predložila dokaze, s čimer je dopolnila trditveno podlago, ki jo je sodnica opredelila kot manjkajočo. O dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo težko nadomestljivo oziroma nenadomestljivo škodo, se je tako sodišče seznanilo šele iz ponovnega predloga. Očita, da se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do tega, da je tožeča stranka v ponovnem predlogu navedla, kdaj se je seznanila oz. pridobila posamezno dodatno dokazno gradivo. Z dejanskim stanjem, s katerim lahko utemeljuje obstoj nenadomestljive škode, se je seznanila šele po vložitvi prvega predloga. Pri ugotavljanju objektivnih meja pravnomočnosti sklepa o zavarovanju je poleg skrbnosti strank treba upoštevati, da se spor med pravdnima strankama sploh še ni začel in da se tožeča stranka tudi ni mogla seznaniti z materialno procesnim vodstvom, da bi lahko dopolnila svojo trditveno podlago, ki jo je sodišče ocenilo kot nezadostno oziroma pomanjkljivo. Zato je lahko šele s ponovnim predlogom dopolnila svoje nepopolne navedbe in predložila dokaze. V izpodbijanem sklepu naj bi se nadalje spregledalo, da se ponovni predlog za začasno odredbo utemeljuje tudi s preprečitvijo uporabe sile, ki je samostojna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Smiselno enako velja tudi glede odprave posledic izdane začasne odredbe za toženo stranko oziroma vzpostavitve v prejšnje stanje, če bi se v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen (v prvi zavrnitvi se namreč navaja, da se tožeča stranka o tem ne izjavi). Tožeča stranka zatrjuje tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da so v izpodbijanem sklepu razlogi o istovetnosti pravovarstvenega zahtevka tako pavšalni, da jih ni moč preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče se namreč ni opredelilo do procesnega gradiva, ki je bilo predloženo ob posameznem predlogu (in sicer do dodatnih listin, ki predstavljajo nove dokaze).

3. Tožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložena, zaradi česar je pritožbene navedbe ne omajajo.

6. Pritožbena navedba, češ da tožeča stranka ni bila seznanjena s tem, da naj bi prišlo do predodelitve zadeve drugemu sodniku, ni jasna. Prišlo ni (1) namreč do nobene predodelitve zadeve. V nujnih primerih (kot je predmetna zadeva zavarovanja) mora namreč odsotnega sodnika, kateremu je sicer zadeva dodeljena, v skladu z letnim razporedom nadomestiti drugi sodnik. Neprepričljivi so tudi očitki v zvezi z odločitvijo v I. točki izreka. Pritožbena razlaga domnevnih razlik med možnostjo umika tožbe v pravdnem postopku oziroma predloga v izvršilnem postopku, je (vsaj kar se tiče predmetne zadeve) povsem brezpredmetna. V konkretnem primeru je pomembno to, da je tožeča stranka predlog umaknila v času, ko je bilo o njem že odločeno. Kadar je o predlogu za zavarovanje (ali pa tožbenem zahtevku že odločeno), ga po logiki (naravi) stvari ni moč več umakniti. To velja tako za pravdni kot za izvršilni postopek (oziroma postopek zavarovanja).(2) Iz katere določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) (3) naj bi izhajalo, da je moč predlog za izvršbo ali zavarovanje umakniti tudi po tistem, ko je bilo o njem že odločeno, ni razvidno. Iz 43. člena ZIZ (na katerega se sklicuje pritožba) prav gotovo ne.

7. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno obrazložilo, da predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oz. predhodna odločitev o zavrnitvi takega predloga ni ovira za vložitev (obravnavanje) novega predloga za izdajo začasne odredbe, v kolikor gre za drugo vsebino ali če je utemelje(va)n z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po trenutku, ki ne morejo oz. niso več mogle biti pomembne za odločitev o prvotnem predlogu (spremenjene okoliščine). V kolikor ne gre za omenjene primere, pa sta tudi v postopkih odločanja o izdaji začasne odredbe na podlagi določb ZIZ upoštevni določbi Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (4) o nedovoljenosti odločanja zaradi litispendence (274. člen) in o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (drugi odstavek 319. člena)(5) oziroma sklicevanja na princip res iudicata.(6) Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v nadaljevanju pravilno ugotovilo (obrazložilo), da drugi predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 12.2.2014 v prej omenjenem oziru ne predstavlja novega (predloga). Tudi ta namreč temelji na vsebinsko enaki trditveni podlagi. Edina razlika (ki pa za presojo njegove identitete ni bistvena) je ta, da tožeča stranka navedbe v zvezi s predpostavko (predpostavkami) iz drugega odstavka 272. člena ZIZ dopolnjuje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 4.2.2012 njene trditve podane v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe označilo za pomanjkljive (oziroma pavšalne). V osnovi pa je vse to tožeča stranka navajala že v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe. A zgolj kasnejše dopolnjevanje navedb (istega dejanskega substrata) identitete predloga (kot je to prav tako v 6. točki obrazložitve pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) nikakor ne spreminja. Skratka tožeča stranka v novem predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla nobenih dejanskih okoliščin, ki bi opravičevale (dopuščale) ponovno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Njeno poudarjanje, češ da je prepričana, da gre za nujno situacijo, ki terja izdajo ureditvene začasne odredbe, je zato brezpredmetno.

8. Z vidika pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve je povsem brezpredmetna tudi razlaga, zakaj se je tožeča stranka odločila za ponovno vložitev predloga za izdajo začasne odredbe in ne za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi njenega prvega predloga. Neprepričljivo je tudi omenjanje, katere listine je priložila drugemu predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma kaj naj bi v zvezi s tem v njem navajala. Listine (oziroma dokazi nasploh) kot taki ne morejo nadomestiti samih trditev. Prav tako (novi) dokazni predlogi ne vplivajo na identiteto zahtevka. Le-tega opredeljuje sklop, ki ga predstavljajo stranke, sam pravovarstveni zahtevek (v ožjem smislu) in trditvena podlaga. Kot je bilo predhodno omenjeno, tudi v postopkih zavarovanja oz. izdaje začasne odredbe to načelo velja, v kolikor predlagatelj ne navede (novih) okoliščin, ki so nastopile po vložitvi prvotnega predloga oz. se ne sklicuje na povsem nov temelj (dejanski substrat). Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na stavek razviden iz sklepa (VSL) I Cp 2654/2009 z dne 2.9.2009, in sicer da se pravilo res iudicata ne more uporabiti v primeru, ko gre za izdajo začasne odredbe. Ob tem pa pritožba ne omeni, da to stališče temelji na ugotovitvi spremenjenih okoliščin. V takem primeru (kot je bilo predhodno poudarjeno) je nov predlog za izdajo začasne odredbe seveda dopustno vložiti. Ker pa ponovni predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ne temelji na spremenjenih (dejanskih) okoliščinah,(7) je lahko razprava o tem, ali princip res iudicata v postopkih zavarovanja učinkuje povsem v smislu 319. člena ZPP (ali pa zgolj pogojno oziroma omejeno), povsem načelne (akademske) narave. Brezpredmetno je tudi navajanje, kdaj se je tožeča stranka lahko seznanila z »dejanskim stanjem« (oziroma pridobila posamezno dodatno dokazno gradivo), ki ga navaja v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe. Kot je bilo predhodno poudarjeno, gre še zmeraj za isto »dejansko stanje« (substrat), kot ga je navajala že v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe. Zgolj dopolnjena dejanska podlaga pa identitete zahtevka ne spreminja (še »bolj« to velja za (nove) dokazne predloge). Iz istega razloga je nerelevantno tudi navajanje, češ da se je lahko šele po prejemu sklepa, s katerim je bil zavrnjen njen prvi predlog za izdajo začasne odredbe, seznanila s pomanjkljivostmi in šele s ponovnim predlogom te svoje nepopolne navedbe dopolnila (in predložila dokaze). Kot rečeno, dopolnjevanje (korekcija pomanjkljivih trditev in predložitev novih dokaznih predlogov) na identiteto zahtevka ne vpliva. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa natančno in prepričljivo (najprej na splošni, nato pa tudi z ozirom na konkretni primer) pojasnilo, zakaj imamo opravka z identičnima zahtevkoma (predlogoma). Očitek, da ni navedlo razlogov oziroma da so ti pavšalni, zaradi česar naj odločitve ne bi bilo moč preizkusiti, ne drži. Ker dokazno gradivo (listine) potrebnih trditev ne more nadomestiti, je brezpredmetno tudi navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listin, ki jih je tožeča stranka predložila svojemu drugemu predlogu.

9. Tožeča stranka je že v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe navajala tudi, da z njeno izdajo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, toženka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njej (predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je v svojem sklepu P 31/2014 z dne 5.2.2014 (v 16. točki obrazložitve) pravilno pojasnilo, zakaj zatrjevanje obstoja omenjene predpostavke v primeru ureditvene začasne odredbe (načeloma) ne pride v poštev.(8) Za navajanje novih okoliščin v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe ne gre niti pri trditvah, da je ta potrebna, da se prepreči uporaba sile. Tožeča stranka je že v tožbi oz. predlogu za izdajo začasne odredbe (glej točko IV. obrazložitve) navedla, da naj bi bila ta potrebna tudi zaradi preprečitve uporabe sile. Potem pa je v nadaljevanju (v V. točki obrazložitve) poudarila, da v civilizirani (oz. pravni) državi ni dopustno samovoljno (oz. nasilno) poseganje v posestno stanje brez ustrezne pravne podlage. Tudi trditve, ki jih v zvezi s tem postavlja v novem predlogu za izdajo začasne odredbe, predstavljajo zgolj dodatno obrazložitev. Sama okoliščina, da se sodišče prve stopnje do trditev, ki jih je v tej smeri postavila (že) v prvem predlogu, v sklepu z dne 4.2.2014 ni (posebej) opredelilo, na to (ključno) ugotovitev nima nobenega vpliva.

10. Ker razlogi, na katere se sklicuje pritožba, niso utemeljeni (relevantni) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Vsaj iz spisa to ni razvidno.

(2) Takšno stališče povsem jasno izhaja tudi iz sklepa VSL I Cpg 858/2011 z dne 5.10.2011, na katerega se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa upravičeno sklicuje sodišče prve stopnje.

(3) Uradni list RS št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami

(4) Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami

(5) Glej VSL sklep I Cp 2788/2013 z dne 23.10.2013. (6) Argument, da se omenjeno načelo, ko gre za izdajo začasne odredbe, ne more uporabiti v primeru, češ da možnost uveljavljanja enakega zavarovanja na enaki dejanski podlagi ne ogroža načela pravne varnosti oziroma obstoja kontradiktornih pravnomočnih odločb, je ne samo pomanjkljivo obrazložen, ampak že prima facie neprepričljiv.

(7) Navajanje, da se je šele ob prejemu prvega sklepa o zavrnitvi seznanila z drugačnimi „vrednostnimi izhodišči“ pri izdaji začasnih odredb v motenjskih sporih, to prav gotovo ni.

(8) In opozorilo na siceršnjo pomanjkljivost omenjenih trditev. Poskus njihove odprave v drugem predlogu prav tako ne predstavlja zatrjevanja novih (spremenjenih) okoliščin (ampak zgolj dopolnjevanje).