Jedro

Tudi v primeru, ko mora občina zavezancu vrniti sredstva, do vrnitve katerih je upravičen na podlagi odločbe davčnega organa, se uporabljajo določila tretjega dela ZDavP-2, zato ne drži trditev tožeče stranke, da v ZDavP-2 ni materialnopravne podlage za uvedbo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim prvostopnim sklepom je Davčni urad Maribor kot prvostopni organ odločil, da se na predlog predlagatelja izvršbe, to je A. d.o.o., zoper tožečo stranko kot dolžnico opravi davčna izvršba iz naslova neplačane denarne terjatve na podlagi izvršilnega naslova, to je odločbe Davčnega urada Maribor št. DT 4224-812/2007 (09042-03) z dne 31. 12. 2008, ki je postala izvršljiva dne 19. 3. 2009 ter sklepa o popravku št. DT 4224-812/2007-1 (09042-03) z dne 16. 3. 2009. Znesek neplačane denarne terjatve znaša 203.757,99 € glavnice, 388.559,75 € zamudnih obresti do dne 31. 12. 2008, 26.529,09 € zamudnih obresti od 1. 1. 2009 do dneva izdaje sklepa, stroški davčne izvršbe pa znašajo 20,86 €. Skupni dolg tožeče stranke tako znaša 618.867,69 €. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožeča stranka na računu odprtem pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila, Območna enota Slovenska Bistrica do poravnave skupnega dolga. Rubež sredstev po tem sklepu ne zajema prejemkov, ki so po določilu 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz davčne izvršbe, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, ter denarnih sredstev, ki so iz izvršbe izvzeti po določbi drugega odstavka 212.a člena ZDavP-2. Iz obrazložitve izhaja, da je predlagatelj izvršbe davčnemu organu poslal predlog za izvršbo denarne terjatve izkazane z navedenim izvršilnim naslovom. Na podlagi 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. V takšnem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (146. člena ZDavP-2). Ker dolžnik v določenem roku dolgovane denarne terjatve ni poravnal, je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel z davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Z davčno izvršbo ni mogoče seči na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe po 159. členu tega zakona, če gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec (drugi odstavek 166. člena ZDavP-2). Na podlagi 212.a člena ZDavP-2 predmet davčne izvršbe tudi niso denarna sredstva, ki jih ima občina na računu, če: tako določa zakon, ki ureja financiranje občin, jih je zagotovila država za opravljanje posameznih zadev iz državne pristojnosti, ki so z zakonom prenesene na samoupravno lokalno skupnost, so namenjena odpravi posledic naravnih nesreč ali gre za proračunska sredstva EU. V primeru dvoma, ali so določena denarna sredstva iz drugega odstavka 212. člena ZDavP-2 izvzeta iz davčne izvršbe, mora Uprava RS za javna plačila pred opravo izvršbe pridobiti dodatna pojasnila od Ministrstva za finance.

Tožeča stranka se je zoper navedeni sklep pritožila, Ministrstvo za finance pa je z odločbo št. DT-499-29-307/2010-2 z dne 21. 3. 2011 njeno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka ni zagotovila kritja za vračilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, katerega je dolžna vrniti na podlagi izvršilnega naslova, to je odločbe, št. DT 4224-812/2007 (09042-03) z dne 31. 12. 2008 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 16.3.2009, zato je prvostopni organ na predlog upravičenca pravilno izdal izpodbijani sklep. ZUP v 289. členu določa, da upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Po citirani določbi ZUP, 1. točki 13. člena Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-1) in določbah Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) je tako za izterjavo denarnih obveznosti pristojen davčni organ.

Po zaključku ministrstva je prvostopni sklep pravilno izdan na podlagi 212.a člena ZDavP-2 po ugotovitvi, da je tožeča stranka dolžna vrniti dolgovani znesek po zgoraj navedenem izvršilnem naslovu. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi obveznost naloženo s to odločbo poravnala, neutemeljene pa so tudi njene navedbe glede tega, katera sredstva se lahko rubi. Slednje se namreč nanaša na samo izvrševanje izpodbijanega sklepa, kar pa ni predmet presoje v tem postopku. Sicer pa je Uprava RS za javna naročila pri izvrševanju sklepa dolžna upoštevati v 212.a členu ZDavP-2 določena izvzetja iz davčne izvršbe, kot izhaja tudi iz izreka izpodbijanega sklepa. V postopku izvršbe pa tudi izvršilnega naslova ni več mogoče izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je, kot izhaja iz izvršilnega naslova, dolžna vrniti znesek preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kar pomeni da gre za denarno terjatev, ki je v določbah Zakona o davčnem postopku, kakor tudi v določbah Zakona o javnih financah ni mogoče zaslediti. Po trditvi tožeče stranke se izpodbijani sklep ne more sklicevati na določbo 143. člena ZDavP-2, ki predvideva začetek davčne izvršbe, saj terjatev, ki je nastala, ni posledica neplačila davka, temveč gre za regresni zahtevek A., kateremu je davčni organ protipredpisno ugodil. Tožeča stranka je tudi zoper vse akte vložila zahtevo za ustavno presojo, ki jo prilaga. Predlaga, da se izvršba ne izvede do dokončne odločitve Ustavnega sodišča. Razen tega je po mnenju tožeče stranke procesna kršitev storjena tudi s tem, ker prvostopni organ ni odločal o zahtevi tožeče stranke za odlog izvršbe. Zatrjuje tudi, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju z izrekom, ker v njej ni nič navedeno o procesnih dejanjih tožeče stranke. Glede tega je napačna tudi drugostopna odločitev. Po trditvi tožeče stranke pa bi moral davčni organ ugotoviti in v sklep zapisati tudi kaj ni predmet izvršbe. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijanega akta. Dodaja, da ustavna pritožba ne zadrži izvršbe, tožeča stranka pa ne zatrjuje, da bi izvrševanje odločbe zadržalo Ustavno sodišče. Odločanje o predlogu za odlog izvršbe ni predmet izpodbijanega akta in tega postopka, o tem pa je odločal prvostopni organ. Kaj je predmet izvršbe, je v izpodbijanem sklepu jasno navedeno. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Posebnosti izvršbe na sredstva občin določa ZDavP-2 v VI. poglavju tretjega dela. Tukaj je v 212.a členu določeno, da če davčni organ ugotovi, da je zavezanec za davek v skladu s tem zakonom, ali z zakonom o obdavčenju upravičen do vračila davka, ki je prihodek občinskega proračuna, pa občina kot prejemnik sredstev ne zagotovi vračila, davčni organ na podlagi zahteve zavezanca za davek po preteku roka za vračilo preveč plačani davek izterja od občine. Za izterjavo se smiselno uporabljajo določbe tretjega dela tega zakona, torej določbe o davčni izvršbi, če ni s tem členom določeno drugače. Drugi odstavek tega člena določa, da predmet davčne izvršbe niso denarna sredstva, ki jih ima na računu občina, če tako določa zakon, ki ureja financiranje občin, jih je zagotovila država za opravljanje posameznih zadev iz državne pristojnosti, ki so z zakonom prenesene na samoupravno lokalno skupnost, so namenjene odpravi posledic naravnih nesreč ali gre za proračunska sredstva EU.

Tudi v primeru, ko mora občina zavezancu vrniti sredstva, do vrnitve katerih je upravičen na podlagi odločbe davčnega organa, se torej uporabljajo določila tretjega dela ZDavP-2 in ne drži trditev tožeče stranke, da v ZDavP-2 ni materialnopravne podlage za uvedbo postopka. Prvostopni organ je tako svojo odločitev pravilno oprl na 142. do 212.a člen ZDavP-2. Davčno izvršbo je izvedel na podlagi izvršilnega naslova, to je odločbe davčnega urada Maribor, Izpostave Slov. Bistrica št. DT-4224-812/2007 (09042-03) z dne 31. 12. 2008 v zvezi s sklepom o popravi z dne 16.3.2009, s katero je bilo odločeno, da mora tožeča stranka zavezancu vrniti preveč plačano nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča z obrestmi. Pri tem je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevano tudi določilo 159. člena ZDavP-2, ki določa sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe ter 212.a člen ZDavP-2, ki prav tako določa sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe, ko gre za izvršbo na sredstva občine.

Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da okoliščina, da je tožeča stranka zoper izvršilni naslov vložila vložila ustavno pritožbo, ni ovira za potek izvršilnega postopka glede na to, da Ustavno sodišče izvršitve izpodbijanega akta ni zadržalo (58. člen Zakon o ustavnem sodišču). O zahtevi za odlog izvršbe se odloča s posebnim aktom in zato tudi tožbene navedbe, da bi moralo biti o tem odločeno z izpodbijanim sklepom, ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost v tem upravnem sporu presojanega akta. Pri tem iz izpodbijanega sklepa tudi pravilno izhaja, da rubež sredstev ne zajema sredstev po 159. členu in drugem odstavku 212.a člena ZDavP-2 in so tudi v zvezi s tem tožbeni očitki neutemeljeni.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.