Jedro

Pogoji, določeni z zakonom, imajo lahko pravne posledice le na ravnanja zavezancev od njihove uveljavitve dalje.

Kot napoved se šteje poslana pogodba, ki jo mora zavezanec, ki želi nadomestno izpolniti kvoto, na podlagi četrtega odstavka 8. člena Uredbe poslati Skladu v roku sedmih dni po sklenitvi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije, št. ODL-2229463-2014-200/10NN z dne 29. 7. 2015, odpravi in se zadeva vrne Javnemu štipendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ (v nadaljevanju tudi Sklad) pod I. točko izreka odločil, da je bila tožnica zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov dolžna v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju prispevek) za mesece maj 2007, januar do december 2008 ter januar do september 2009 v zneskih glavnice, prikazanih za navedene mesece, skupaj glavnice 19.384,90 EUR, ter skupni znesek zamudnih obresti od zapadlosti posamezne mesečne glavnice do poplačila 24. 10. 2012 v višini 7.290,23 EUR, skupaj 26.675,13 EUR. Pod 2. točko izreka se ugotavlja, da so bile obveznosti po tej odločbi dne 24. 10. 2012 v celoti poplačane. Po 3. točki izreka izpodbijane odločbe je zato Sklad dolžan tožnici vrniti preveč plačan prispevek v višini 8.906,75 EUR. Pod 4. točko izreka pa je bilo odločeno, da v postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe Sklad povzema potek dosedanjega postopka ter nato predstavi kvotni sistem obveznega zaposlovanja invalidov, možnost nadomestne izpolnitve kvote in prispevek, ki ga sicer mora plačati delodajalec. Sklicuje na Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 16/07-UPB2 do 98/14, v nadaljevanju ZZRZI), zlasti na določbe 62. in 65. člena ZZRZI in 64. člena ZZRZI-UPB2, ter na Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uradni list RS, št. 32/07, 21/08 in 21/14, v nadaljevanju Uredba), predvsem njen 8., 9. in 12. člen. Poudarja, da Sklad mora ravnati po zakonu in Uredbi ter ni pristojen, da te določbe samoiniciativno spreminja ali ocenjuje njihovo zakonitost. Tožnici, ki ima določeno kvoto v višini 3 %, je 28. 12. 2010 izdal opomin za neplačane prispevke, podatki za izračun obveznosti so tabelarično predstavljeni v obrazložitvi. Glede na razloge iz sodbe tega sodišča, št. III U 309/2014 z dne 23. 4. 2015, s katero je odpravilo predhodno odločbo z dne 30. 6. 2014, je Sklad tokrat ugotovil, da tožnica ni dolžna plačati prispevka za mesece junij do december 2007, prav tako ne prispevka za mesece oktober do december 2009, ker je obveznosti izpolnila z nadomestno izpolnitvijo kvote (zato se zmanjša znesek predhodno naloženih in plačanih obveznosti ter odloči, kot izhaja iz iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe).

3. Glede obveznosti iz naslova prispevka za leto 2008 Sklad navaja, da v omenjenem letu ni prejel nobene pogodbe, aneksa ali kakšnega drugega dokumenta, iz katerega bi izhajalo, da tožnica uveljavlja nadomestno izpolnjevanje kvote v letu 2008. Prav tako ni predložila nobenega dokazila, da je Skladu v navedenem letu poslala pogodbo oziroma aneks k njej. Tožnica torej ni izkazala oziroma Skladu kakorkoli napovedala namena, da bo obveznosti za leto 2008 realizirala z nadomestno izpolnitvijo kvote. K pritožbi, ki jo je Sklad prejel 26. 4. 2011 (to je pritožbi zoper njegovo prvo odločbo v obravnavani zadevi), je tožnica priložila aneks št. 1 z dne 3. 4. 2008 k pogodbi o poslovnem sodelovanju št. 583/2007-01. Vendar aneksa Sklad ni nikoli prejel, tožnica pa ne dokazala, da mu ga je dostavila. Tudi dokazila, ki jih je poslala po pozivu z dne 3. 5. 2011, ne vsebujejo dokaza, da je tožnica v letu 2008 napovedala nadomestno izpolnjevanje kvote, zato ji je bil za celotno leto obračunan prispevek. Dne 7. 9. 2009 je Sklad od tožnice prejel tri obrazce vloge za nadomestno izpolnitev kvote z Zaposlitvenim centrom (v nadaljevanju ZC) ..: za januar do december 2008, za januar do junij 2009 in za julij do december 2009. Iz uradnega zaznamka z dne 10. 9. 2009 je razvidno, da je bilo tožnici v telefonskem razgovoru pojasnjeno, da so vloge brezpredmetne, ker bi morala pogodbo Skladu dostaviti v 7 dneh od podpisa. Dne 21. 10. 2009 je ponovno prejel vlogo za nadomestno izpolnitev kvote za obdobje julij 2009 do december 2010 in pogodbo o poslovnem sodelovanju z ZC ... Na vlogi je bilo navedeno, da so predmet pogodbe pomožna vrtnarska dela, česar pa ZC ... ni imel registrirano v sodnem registru, hkrati je bila navedena šifra dejavnosti 25.990, ki se ne ujema s predmetom pogodbe, zato je Sklad 21. 10. 2009 vlogo zavrnil z obvestilom št. NNDM-5280. Dne 27. 10. 2009 je ponovno prejel vlogo za nadomestno izpolnjevanje kvote z ZC, v kateri so bila kot predmet pogodbe navedena pomožna vrtnarska dela in šifra dejavnosti 81.300 (urejanje in vzdrževanje zelenih površin in okolic), ki pa je ZC ni imel registrirane v sodnem registru, navedena šifra dejavnosti je bila vpisana šele 21. 1. 2010. Skladno s stališči sodišča je Sklad vlogo in pogodbo, prejeto 21. 10. 2009, obravnaval kot ustrezno ter na podlagi 2. 3. 2010 prejetega poročila zaključil, da je kvota za oktober do december 2009 izpolnjena. Za obdobje januar do september 2009 pa je tožnica dolžna plačati obveznosti iz naslova prispevka. Tožnica je k 26. 4. 2011 prejeti pritožbi priložila pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 77/2007-01, pogodbo o izvajanju storitev št. K01-070-901 in pogodbo o izvajanju storitev št. k12-100-901, ki pa jih Sklad pred tem ni nikoli prejel, niti ni tožnica predložila dokazila, da mu je te dokumente poslala. Če je dokazilo o tem seznam poštnih pošiljk, v katerem je naveden naziv Sklada in datumom 4. 9. 2009, Sklad ugotavlja, da so bile v tej pošiljki že omenjene tri vloge za nadomestno izpolnitev kvote, ki jih je prejel 7. 9. 2009. Tudi računov, ki jih je tožnica priložila šele omenjeni pritožbi, Sklad ni mogel in ni bil dolžan obravnavati in upoštevati.

4. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z odločbo, št. 14104-111/2015-12 z dne 18. 9. 2015, pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnilo in odločilo, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Drugostopenjski organ navaja, da namen ZZRZI ni, da zavezanec samo sklene fiktivno pogodbo z invalidskim podjetjem oziroma da zgolj sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju ne zadošča, ker bi lahko šlo za navidezno pogodbo, ki nima učinka med pogodbenima strankama. Noveliranje 64. člena ZZRZI je le pojasnjevalne narave. Uredba podrobneje ureja kvoto za zaposlovanje invalidov, njena neustavnost pa s strani Ustavnega sodišča ni bila ugotovljena. Dolžnost in interes zavezanca je, da pravočasno da zahtevane dokumente in pravilne podatke, saj lahko Sklad le tako preverja izpolnjevanje obveznosti. Sicer pa drugostopenjski organ pritrjuje razlogom prve stopnje in se nanje sklicuje.

5. Tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari (odloči, da ne obstoji obveznost tožnice plačati glavnico 19.384,90 EUR in zamudne obresti 7.290,00 EUR ter da ji je Sklad dolžan vrniti preveč plačanih 26.675,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi), oziroma podrejeno, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Odloči naj tudi, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi tožnica izpostavlja stališča, ki jih je to sodišče zavzelo v predhodnih sodbah, št. III U 347/2013 z dne 22. 5. 2014 in III U 309/2014 z dne 23. 4. 2015, Sklad pa se v nasprotju z njimi in zato v nasprotju s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ponovno napačno sklicuje na določbe, sprejete z ZZRZI-C, ki je začel veljati šele 17. 11. 2011, spremenjeni 64. člen, ki zavezancem nalaga dodatne obveznosti v zvezi z realizacijo nadomestne kvote, pa se je začel uporabljati šele 1. 1. 2012. Materialnopravno zmotno in neskladno s stališči iz omenjenih sodb je tudi sklicevanje na določbe Uredbe, ki kot podzakonski akt zavezancu ne more nalagati dodatnih obveznosti, ki v zakonu niso določene. Nepravočasna napoved nadomestne izpolnitve oziroma nepravočasno predložena pogodba ne more povzročiti izgube pravice do nadomestne izpolnitve kvote. Prav tako ostaja neobrazloženo, zakaj naj bi neujemanje dejavnosti ZC z deli, ki mu bila plačana po pogodbi, pomenilo, da nadomestna izpolnitev kvote ni realizirana. Sklad bi moral obravnavati oziroma presoditi pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 77/2007-01, pogodbo o izvajanju storitev št. K01-070-901 in pogodbo o izvajanju storitev št. K12-100-901 ter predložene račune. Tudi sicer obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih elementov, zato odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

7. Sklad je, kot nadalje ugovarja tožnica, zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Za leto 2008 je tožnica Skladu februarja 2008 oziroma istočasno kot za obdobje od junija do decembra 2007 predložila pogodbo o poslovnem sodelovanju z ZC ..., št. 583/2007-01 z dne 6. 7. 2007, ki je bila veljavno sklenjena za obdobje najmanj dveh let. K njej je bil 3. 4. 2008 sklenjen aneks, s katerim pa se je spremenil oziroma popravil zgolj skupni evrski znesek letne vrednosti pogodbe. Tožnica je Skladu poslala tudi za leto 2008 plačane račune. Za obdobje od januarja do junija 2009 je imela sklenjeno omenjeno pogodbo, ki jo je Skladu poslala 3. 9. 2009 z vlogo za nadomestno izpolnitev kvote ter računi za leto 2009. Tudi v obdobju od julija do septembra 2009 je dokazano izpolnila vse svoje obveznosti. Dne 21. 10. 2009 je Skladu poslala pogodbo z ZC ..., št. K01-070-901 z dne 1. 7. 2009, da je kvoto v navedenem obdobju nadomestno izpolnila, izkazujejo tudi predloženi računi. Sklad tožnici neupravičeno očita pomanjkljivo pošiljanje dokumentacije. Poleg tega je na podlagi 82. člena ZZRZI sam tisti, ki je pristojen za nadzor nad izpolnjevanjem pogodb o poslovnem sodelovanju, pa tega nadzora ni izvajal. Tako mu je Računsko sodišče v letih 2008 in 2009 izreklo negativno mnenje, med drugim je ugotovilo, da pri odločanju o prijavah zavezancev za nadomestno izpolnitev kvote ni upošteval določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica zaradi skladovih opustitev ne sme nositi škodljivih posledic. Ne sme je - poleg izkazane nadomestne izpolnitve kvote - doleteti še plačilo prispevka, ker ta ni sankcija za nespoštovanje administrativnih obveznosti po Uredbi, ampak odmena za primere, ko zavezanec ne zaposluje zadostnega števila invalidov. Drugačna argumentacija bi pomenila poseg v ustavno pravico do enakega varstva pravic in nasprotovala načelu pravne varnosti.

8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Zavrača ugovore o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pomanjkljivi obrazložitvi odločbe, saj je v njej podana ocena izvedenih dokazov in opredelitev do navedb. Sklad mora ravnati v skladu z zakonom in Uredbo. Za to, da je odločil v nasprotju s pravnim mnenjem oziroma stališči prvostopenjskega sodišča, je imel utemeljene razloge, ki jih je pojasnil; da lahko ravna tako, potrjujejo številne odločitve Vrhovnega sodišča. 9. Sodišče je dne 15. 3. 2017 opravilo javno glavno obravnavo, ki se je toženka ni udeležila, tožnica pa je vztrajala pri tožbi, svojih navedbah in predlogih, ter poudarila, da prvostopenjsko odločbo izpodbija v celoti. Sodišče je na obravnavi vpogledalo upravne spise, ki jih je predložila toženka, ter tožbi priložene listine (to so izpodbijana odločba, drugostopenjska odločba, sodbi tega sodišča, št. III U 347/2013 z dne 22. 5. 2014 in III U 309/2014 z dne 23. 4. 2015, pogodba o poslovnem sodelovanju z ZC ... št. 583/2007-01 z dne 6. 7. 2007, aneks k navedeni pogodbi z dne 3. 4. 2008, računi ZC ... št. 3/08, 7/08, 12/08, 16/2008, 23/2008, 24/2008, 28/2008, 32/2008, 36/2008, 47/2008 in 59/2008, pogodba z ZC ... št. K01-070-901 z dne 1. 7. 2009, računi ZC ... št. 3/2009, 8/2009, 13/2009, 19/2009, 25/2009 in 28/2009, vloga za nadomestno izpolnitev kvote za leto 2008, vloga za nadomestno izpolnitev kvote za mesece julij do december 2009 ter zaključno poročilo o nadomestni izpolnitvi kvote za junij do december 2007), ki se sicer, razen računa 25/2009, nahajajo tudi v upravnih spisih. Predlog za izvedbo dokaza z vpogledom v revizijsko poročilo Računskega sodišča glede poslovanja Sklada (za leti 2008 in 2009) je sodišče zavrnilo, ker to za odločitev v zadevi ni pomembno.

K I. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi ostaja med strankama sporno, ali je (bila) tožnica zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov dolžna plačati obveznosti iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za mesece maj 2007, januar do december 2008 ter januar do september 2009. 12. To sodišče je v zadevi že odločalo, s pravnomočno sodbo III U 347/2013 in nato s pravnomočno sodbo III U 309/2014. V postopku izdaje izpodbijane odločbe je toženka stališča sodišča deloma upoštevala. Glede na njene navedbe v izpodbijani odločbi je treba pojasniti, da je to sodišče pristojno, da ob odločanju v upravnem sporu poda pravno mnenje glede razlage oziroma uporabe zakona in podzakonskega predpisa. Glede na 125. člen Ustave lahko, brez posebne odločitve Ustavnega sodišča, presodi tudi, da podzakonski predpis ni skladen z Ustavo oziroma zakonom ter da ga zato pri odločanju ni mogoče uporabiti. Upravni organ je po izrecni določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V zakonu ima torej podlago in obveznost, da odloči skladno s pravnim mnenjem iz pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča res izhaja stališče, da upravni organ pravnemu mnenju prvostopenjskega sodišča lahko ne sledi, če ima za to tehtne, posebej utemeljene razloge. Je pa Vrhovno sodišče povedalo tudi, da nestrinjanje upravnega organa s presojo oziroma pravnim mnenjem sodišča ne pomeni takšnega razloga, ki bi upravičeval neupoštevanje zakonske določbe četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. 13. V sodbi III U 309/2014 je to sodišče zavzelo stališče, da se odločbe sicer izdajajo v skladu s predpisi, veljavnimi v času njihove izdaje, če zakon ne določa drugače, ne glede na to pa jih zaradi prepovedi povratne veljave pravnih aktov (prvi odstavek 155. člena Ustave) ni mogoče utemeljiti z določbami, sicer veljavnimi v času izdaje odločbe, katerih vsebina pa se nanaša na pogoje za priznanje nadomestne izpolnitve kvote, ti pogoji pa v obdobju, na katerega se izpodbijana odločitev nanaša, niso bili določeni z zakonom. Pogoji, določeni z zakonom, imajo lahko pravne posledice le na ravnanja zavezancev od njihove uveljavitve dalje. Povedanemu lahko sodišče sledi tudi v tem sporu v smislu, da imajo s predpisom določeni pogoji načeloma lahko pravne posledice na ravnanja zavezancev le od uveljavitve predpisa dalje ter da zavezancem ni mogoče očitati, da niso izpolnili pogojev oziroma obveznosti, ki takrat, ko naj bi to storili, še niso bile (dovolj jasno) določene. V opisanem pogledu je zato v obravnavanem primeru treba upoštevati določbe ZZRZI, kot so veljale pred uveljavitvijo ZZRZI-C, torej določbe ZZRZI-UPB2. Ta je v 64. členu določal, da se za izpolnitev kvote šteje tudi sklenitev pogodbe o poslovnem sodelovanju z zaposlitvenim centrom oziroma invalidskim podjetjem, po kateri se priznavajo stroški dela v višini zneska 12 minimalnih plač letno za vsakega invalida, ki bi ga moral delodajalec zaposliti v okviru predpisane kvote (prvi odstavek), ter da so takšne pogodbe o poslovnem sodelovanju gospodarske družbe dolžne posredovati Skladu v roku sedem dni po sklenitvi (drugi odstavek). Po prvem odstavku 65. člena ZZRZI-UPB2 je bil delodajalec, ki ni izpolnil kvote, dolžan mesečno, ob izplačilu plač obračunati in plačati v Sklad prispevek v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. V drugem odstavku istega člena je bilo določeno, da Sklad, če ugotovi, da delodajalec prispevka ni plačal pravočasno, le-tega pisno pozove, da plača prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi v naknadno določenem roku. V tretjem odstavku 65. člena ZZRZI-UPB2 pa, da če delodajalec v določenem roku navedenih obveznosti ne plača niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo, mu Sklad izda odločbo o obveznosti plačila. V luči citiranih določb zakona je treba interpretirati tudi določbe Uredbe.

14. O določenih s tem povezanih vprašanjih se je, po izdaji predhodnih sodb tega sodišča v obravnavani zadevi, izreklo Vrhovno sodišče, in sicer v sklepu, št. X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016, in v sodbi, št. X Ips 253/2014 z dne 23. 11. 2016. V tej sodbi je tako navedlo, da Uredba vsebuje podrobnejše določbe glede nadomestne izpolnitve kvote. Pogoja iz tretjega odstavka 8. člena Uredbe, da mora imeti invalidsko podjetje ali zaposlitveni center registrirano dejavnost, na katero se nanaša predmet pogodbe, Vrhovno sodišče v razlogih sklepa X Ips 45/2014 ni problematiziralo. V sodbi X Ips 253/2014 je nadalje pojasnilo, da je poziv Sklada zavezancu, ki pravočasno ne predloži poročila o obojestranski izpolnitvi pogodbene obveznosti (realizaciji nadomestne izpolnitve kvote), naj to stori v sedmih dneh (12. člen Uredbe), obvezen samo v primeru, če je zavezanec predhodno uveljavljal nadomestno izpolnitev oziroma napovedal, da namerava nadomestno izpolniti kvoto. Kot napoved pa se, kot je navedlo Vrhovno sodišče, šteje poslana pogodba (prvi odstavek 9. člena Uredbe), ki jo mora zavezanec, ki želi nadomestno izpolniti kvoto, na podlagi četrtega odstavka 8. člena Uredbe poslati Skladu v roku sedmih dni po sklenitvi. Tem stališčem Vrhovnega sodišča sledi tudi to sodišče in zato od razlogov iz predhodnih sodb, kolikor so bili drugačni od navedenih stališč Vrhovnega sodišča, odstopa.

15. Ne glede na povedano pa razlogi, ki so v utemeljitev odločitve navedeni v izpodbijani in v drugostopenjski odločbi ter v odgovoru na tožbo, ob upravnih spisih, kot so bili predloženi sodišču, zadostne podlage za potrditev izpodbijane odločbe kot pravilne in zakonite ne dajejo.

16. S tega vidika sodišče najprej ugotavlja, da so razlogi za odločitev, kolikor se nanaša na obveznosti za mesec maj 2007, bistveno pomanjkljivi, saj ni razvidno niti, ali je tožnica za to obdobje sploh uveljavljala nadomestno izpolnitev kvote. Ker je iz upravnih spisov med drugim mogoče razbrati njeno sklicevanje na pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 77/2007-01 z dne 31. 1. 2007, to ni izključeno, zato bi se toženka o tem morala konkretno opredeliti.

17. Bistvo toženkinih razlogov za odločitev glede obveznosti za leto 2008 je, da tožnica ni z ničemer izkazala oziroma napovedala, da bo obveznosti za to leto izpolnila z nadomestno izpolnitvijo kvote, niti ni Skladu predložila pogodbe o poslovnem sodelovanju in aneksa. Pri tem pa upravna organa spregledata (oziroma se vsaj do tega ne opredelita, čeprav bi bilo lahko pomembno za odločitev), da v tožničini vlogi za nadomestno izpolnitev kvote, ki ga je Sklad prejel 29. 6. 2007, ni jasno navedeno obdobje, na katero se nanaša (in bi bila zato potrebna njena dopolnitev oziroma izjasnitev v tem smislu), je pa tožnica navedla, da je pogodba sklenjena za več kot eno leto. Po pozivu je nato Skladu 9. 7. 2007 predložila pogodbo z dne 6. 7. 2007, ki je bila sklenjena do preklica, vendar ne manj kot dve leti. Pri čemer iz 9. člena Uredbe izhaja, da se že poslana pogodba šteje kot napoved zavezanca, da namerava nadomestno izpolniti kvoto, obrazec za takšno napoved pa je treba priložiti zaradi lažjega evidentiranja; nadomestno izpolnitev kvote je možno napovedati za največ dvanajst mesecev, (šele) po preteku tega časa je potrebna ponovna napoved, omejitev, da je nadomestno izpolnitev kvote mogoče napovedati za največ dvanajst mesecev koledarskega leta pa je bila v 64. člen ZZRZI vnesena šele z ZZRZI-C. Do navedenega se upravna organa nista opredelila, čeprav bi bilo lahko pomembno za odločitev.

18. V izpodbijani odločbi je nadalje navedeno, da je tožnica pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 77/2007-01, pogodbo o izvajanju storitev št. K01-070-901 in pogodbo o izvajanju storitev št. k12-100-901 ter račune priložila šele pritožbi, prejeti 26. 4. 2011, da jih pred tem Sklad nikoli ni prejel, niti tožnica ni nikoli predložila nobenega dokazila, da je te dokumente poslala Skladu, ki jih zato ni mogel in ni bil dolžan obravnavati. Glede upoštevanja šele v pritožbi navedenih dejstev in dokazov je relevanten tretji odstavek 238. člena ZUP. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo oziroma to ni brez dvoma ugotovljeno. Kot priloga k omenjeni pritožbi tožnice se namreč v spisih nahaja tudi tožničin dopis Skladu z dne 2. 9. 2009, iz vsebine tega dopisa pa izhaja, da kot njegovo prilogo tožnica med drugim Skladu dostavlja tudi pogodbo št. 77/2007-01, pogodbo št. K01-070-901 in prejete fakture ZC ... za obdobje od februarja 2007 do julija 2009. Da je Sklad navedeni dopis prejel, bi bilo mogoče sklepati iz njegovega odgovora z dne 10. 9. 2009. Glede na navedeno, v opisanem pogledu protispisno obrazložitev se zastavlja tudi vprašanje, ali so bili predloženi vsi spisi, ki se nanašajo na zadevo. Sodišče je, da bi s strankama razčistilo vsa navedena vprašanja, opravilo glavno obravnavo, ki pa se je toženka, čeprav je bila pravilno povabljena in obenem pozvana, da s sabo prinese vse morebitne druge listine, ki še niso bile predložene sodišču, ni udeležila.

19. Glede na vse povedano ni mogoče zaključiti, da je odločitev o obveznostih tožnice iz naslova prispevka v celoti pravilna, posledično pa tudi ne, da je pravilno odločeno o višini zneska, ki ga mora Sklad vrniti tožnici. Pa tudi odločitve o stroških postopka ni mogoče potrditi kot pravilne. V 4. točki izreka izpodbijane odločbe je odločeno, da v postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški (podobno tudi v drugostopenjski odločbi, da v tem postopku niso nastali posebni stroški). Pri tem upravna organa očitno zmotno razumeta, da so pomembni le njima nastali stroški. Spregledata pa, da je tožnica v zadevnem upravnem postopku v vlogah oziroma pritožbah priglašala svoje stroške postopka in zahtevala njihovo povračilo. Po odpravi odločbe in vrnitvi zadeve v ponovni postopek organu prve stopnje mora ta odločiti tudi o povrnitvi uveljavljanih dotlej nastalih stroškov upravnega postopka (pri tem ni pomemben uspeh s posameznim pravnim sredstvom, ampak končni uspeh stranke v postopku), ne pa izreči, da stroški sploh niso nastali.

20. Iz povedanega sledi, da za odločitev relevantno dejansko stanje v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo v celoti pravilno in popolno ugotovljeno, da niso bile vsebinsko presojene vse listine, ki bi lahko bile pomembne, oziroma da so bile določene listine presojene zmotno oziroma vsaj pomanjkljivo, v tem smislu je pomanjkljiva tudi obrazložitev odločitve, posledično pa tudi zaključka, da je bilo materialno pravo v celoti pravilno uporabljeno, ni mogoče napraviti. Zato je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje. S tem je po samem zakonu (tako Vrhovno sodišče v sodbi, št. X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015) prenehala veljati tudi drugostopenjska odločba, s katero je bila zavrnjena pritožba in odločeno o stroških; (tudi) odločanje o teh stroških je tako stvar ponovnega postopka. V ponovnem postopku naj prvostopenjski organ odpravi še v tej sodbi izpostavljene pomanjkljivosti, v celoti ugotovi vsa relevantna dejstva ter vsebinsko presodi vse listine, ki so lahko pomembne za odločitev, in to tudi obrazloži. Z vsemi svojimi ugotovitvami naj pred odločitvijo seznani tožnico, pisno ali na ustni obravnavi, ter ji da možnost, da se o njih izreče, tako da bodo tokrat pred izdajo odločbe brez dvoma razčiščeni vsi dejanski in pravni vidiki zadeve.

21. Sodišče ni sledilo predlogu, naj samo odloči o stvari. Takšno odločanje je po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 predvideno zgolj kot možnost, ki pomeni izjemo od temeljnega koncepta upravnega spora. Bistvo le-tega je sodni nadzor nad zakonitostjo aktov, s katerimi uprava posega v položaj posameznika, in ne prevzemanje njenih funkcij oziroma nalog. Kot povedano, predloženi podatki oziroma listine tudi ne dajejo povsem zanesljive podlage za takšno odločanje, niti ga ne terja narava obravnavane zadeve. Pa tudi tožnica sama je kot zanjo sprejemljivo opredelila tudi odločitev z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

K II. točki izreka:

22. Tretji odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da se v primeru, ko je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi se, ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika tožnici prizna pavšalni znesek stroškov 385,00 EUR, ki se, ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, poveča za 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti skupno 469,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v 15 dneh od prejema sodbe; od poteka tega roka dalje mora plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici na podlagi določb Zakona o sodnih taksah vrnilo sodišče po uradni dolžnosti.