Jedro

Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča je bistveno to, kje posameznik dejansko stalno prebiva, in ne okoliščina, ali tam prebiva po svoji volji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnici z dnem dokončnosti odločbe v registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na naslovu A. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil postopek uveden po uradni dolžnosti zaradi dvoma, da tožnica dejansko stalno prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča na B. Prvostopenjski organ je ugotovil, da ima tožnica na naslovu A. od 30. 10. 2012 prijavljeno tudi začasno prebivališče. Prvostopenjski organ je zaslišal več prič, in sicer lastnikov stanovanj na obeh naslovih, sosedov z naslova stalnega in začasnega prebivališča in tudi tožnico. Tožnica je zaslišana v upravnem postopku povedala, da bi morala njena družina prebivati na naslovu B., njena mama živi na naslovu A., kjer pa sama nima niti svoje sobe. Na naslovu A. je približno štiri leta, na tem naslovu ima svoje stvari, tu lahko prespi, se videva s starši na tem naslovu in se med študijem v Ljubljani za vikende vrača domov na naslov A. Na naslovu B. dejansko ne živi, tam je stalno prijavljena, ker se bo družina vrnila nazaj v to stanovanje, na sodišču namreč teče postopek za vrnitev stanovanja na naslovu B. Na tem naslovu ima svoj nabiralnik, kjer prejema pošto in so še vedno stvari njene družine, okna, vrata in zavese. Pri odločitvi o prijavi stalnega prebivališča je prvostopenjski organ kot dokazilo, na podlagi katerega je izdal odločbo, štel naslov dejanskega prebivanja tožnice, ugotovljenega z izpovedbami prič in same stranke, vse dano na ustni zapisnik pri prvostopenjskem organu. Navedeno dejstvo potrjuje tudi prijava začasnega prebivališča tožnice na naslovu A., na podlagi najemne pogodbe za dobo petih let, iz katere izhaja, da poleg najemnika, to je matere tožnice, uporablja stanovanje tudi tožnica.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V odločbi med drugim pojasnjuje, da namen prebivanja na določenem naslovu ne zadošča za ohranitev stalnega prebivališča na tem naslovu, ampak mora posameznik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča tudi dejansko živeti.

Tožnica v tožbi navaja, da nima namena in tudi ne bo mogla dolgo prebivati na naslovu A., saj lastniku stanovanja dolgujejo že osem mesečnih najemnin in bodo morali stanovanje verjetno zapustiti. Navaja tudi to, da v zvezi s prejšnjim stanovanjem poteka sodni postopek in da je od svojega rojstva dalje živela na naslovu B., vse dokler jih niso deložirali proti volji. Prepričana je, da se bodo vrnili nazaj na prejšnji naslov in obenem izraža nestrinjanje z načinom deložacije. Predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da se tožnica ne vpiše v register stalnega prebivalstva na naslovu A. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se z ugotavljanjem dejanskega stalnega prebivališča zasleduje temeljni namen Zakona o prijavi prebivališča, ki je v ažurnem vodenju registra stalnega prebivalstva, kar posledično pomeni zagotavljanje pregleda nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva, ta namen pa je mogoče uresničiti le, če ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, kjer dejansko prebiva, pri čemer samo namen ali morebitna želja ne zadostujeta za prijavo oziroma ohranitev naslova stalnega prebivališča. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o prijavi prebivališča v 3. točki 3. člena določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru nedvomno tožnica dejansko ne živi na naslovu B., saj to med drugim izhaja tudi iz izjave tožnice same, ko je bila zaslišana v upravnem postopku in je povedala, da so bili iz prejšnjega stanovanja izseljeni, na naslovu A. pa ima svoje stvari, tam lahko prespi, da so na naslovu A. približno štiri leta in ko je bila v Ljubljani je tja hodila med vikendi. Povedala je tudi, da se dejansko in fizično ne nahaja na naslovu B. in da ima tam samo svoj nabiralnik. Res pa je, da tožnica na novem naslovu ne živi po svoji volji, ampak v nasprotju z njo. S tem v zvezi sodišče meni, da je pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča glede na zgoraj citirano določilo bistveno zgolj to, kje posameznik dejansko stalno prebiva in da pri tem ni bistvena okoliščina, ali tam prebiva po svoji volji. To nedvomno izhaja iz primerjave prvotnega zakonskega besedila Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS št. 59/2006 - uradno prečiščeno besedilo), kjer je bilo v 3. točki 3. člena navedeno, da je stalno prebivališče „naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva...“ , medtem ko je v noveli zakona, objavljeni v Uradnem listu RS št. 111/2007 bilo besedilo tega določila spremenjeno tako, da se je 3. točka 3. člena po spremembi glasila: „stalno prebivališče je naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva...“. Iz tega nedvoumno izhaja, da je bila volja zakonodajalca v tem, da se spremeni sam pojem stalnega prebivališča. Prej je bil bistven tudi namen posameznika, da v določenem naselju živi, po spremembi pa je bistveno zgolj to, da dejansko nekje živi, ne glede na razlog, zaradi katerega živi na določenem naslovu. Iz navedenega razloga sta odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa pravilni, ker izhajata zgolj iz ugotovitve, da tožnica živi na naslovu A. ne glede na njen namen.

Iz zgoraj navedenega razloga na pravilnost odločitve ne morejo vplivati tožbene navedbe o tem, da tožnica nima namena dolgo prebivati na naslovu A. in da je odšla iz prejšnjega naslova proti svoji volji, ker so bili deložirani. Tudi če se bo tožnica v prihodnosti preselila nazaj na prejšnji naslov, je v tem trenutku bistveno zgolj to, da dejansko živi na novem naslovu. Do trditev o domnevnih nepravilnostih, ki naj bi se dogajale pri deložaciji, pa se to sodišče ne more opredeliti, ker je to stvar drugega postopka. Ker tožnica na prejšnjem naslovu že nekaj časa ne živi, sodišče tudi ne more šteti, da bi bil ta naslov središče njenih življenjskih interesov, ker je le-to lahko zgolj tam, kjer nekdo živi daljše časovno obdobje in že časovna okoliščina kaže na to, da obstajajo poklicne, ekonomske, socialne in druge vezi z novim naslovom, če nekdo tam živi daljše časovno obdobje.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica je predlagala tudi opravo glavne obravnave. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločilo brez glavne obravnave, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je ocenilo, da ni potrebno izvajati dodatnih dokazov, saj ni pojasnjeno, zakaj bi bilo zaslišanje tožnice in prič na obravnavi drugačno od zaslišanj v upravnem postopku.