Jedro

Dejstvo, da upnikova terjatev ne izhaja iz dolžnikove dokumentacije samo po sebi ne predstavlja, da bi bila ta terjatev neutemeljena.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, potem, ko je ugotovilo, da ta ni obrazložen.

Zoper ta sklep se je pritožil dolžnik in smiselno predlagal njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s svojo obrazložitvijo prejudiciralo izid eventuelne pravde s tem, ko je ocenilo, da so dolžnikove navedbe zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Očitno sodišče dvomi v resničnost po dolžniku zatrjevanih dejstev. Ta je sklepu o izvršbi utemeljeno ugovarjal v upanju, da bo prišlo do naroka, kjer bo moč zadeve tudi dokazati.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v skladu z določilom 2. odst. 53. člena, 61. člena in 5. odst. 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po navedenih zakonskih določbah mora namreč sodišče prve stopnje ugovor, če ta ni obrazložen zavrniti. Prav za tak ugovor pa gre tudi v obravnavanem primeru. V ugovoru, ki ga je presojalo sodišče prve stopnje je dolžnik navedel zgolj to, da iz njegove dokumentacije ne izhaja nikakršna upnikova terjatev. Trdil pa je še, da upnik tudi ni priložil nikakršnega dokazila o opravljeni storitvi oz. prodaji blaga. Sodišče je še zaprosil, da upnika pozove k dopolnitvi dokumentacije, da bi jo dolžnik lahko preveril in uskladil s svojo. Ob tako podanem ugovoru pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko dolžnik pravnega razmerja z upnikom niti ne zanika. Dejstvo, da upnikova terjatev ne izhaja iz dolžnikove dokumentacije samo po sebi ne predstavlja, da bi bila ta terjatev neutemeljena. Zato je taka trditev pravno neupoštevna. Ker se glede na določila 23. člena ZIZ izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, upnik pa je svojo terjatev dokazal z računom, mu v tej fazi postopka drugih dokazil niti ni bilo potrebno predložiti. Obstoj svoje terjatve je namreč v zadostni meri izkazal s predložitvijo računa. To pa pomeni, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ob takih pavšalnih in nekonkretiziranih ugovornih navedbah dolžnikovega ugovora ni bilo mogoče oceniti drugače kot, da je ta neobrazložen. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).