Jedro

Bivanje pri starših, če gre za polnoletno osebo, ni razlog iz 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih, zaradi katerega bi bilo tujcu potrebno daljše prebivanje v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote z dne 18.1.1995, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da življenje pri starših, kar je tožnik navedel kot razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, glede na to, da je tožnik polnoleten, ne predstavlja upravičenega razloga iz 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih, zaradi katerega bi bilo tožnikovo daljše prebivanje v Sloveniji potrebno. Ker torej tožnik ne izpolnjuje osnovnega pogoja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, je bilo nepotrebno ugotavljanje prvostopnega organa o zagotovljenih sredstvih za preživljanje in ostalih razlogih za zavrnitev tožnikove vloge. V zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo, da so mu zaradi neizdaje dovoljenja za začasno prebivanje, onemogočeni normalni stiki s starši, tožena stranka navaja, da zavrnilna odločba tožniku ne onemogoča družinskih stikov, da pa mora tožnik spoštovati pravni red in zakone Republike Slovenije. Po določbah Zakona o tujcih namreč tujec lahko pride na območje Republike Slovenije z veljavnim potnim listom in sme v njej prebivati tri mesece oziroma toliko časa, kolikor mu to dovoljuje izdani vizum, če z mednarodno pogodbo ni določeno drugače. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Meni, da pri njem obstoje okoliščine, ki jih je v skladu z določbo 13. člena Zakona o tujcih šteti kot drug upravičen razlog. Navaja, da je žrtev nestrinjanja s politiko ZR Jugoslavije, zato je tudi "dezertiral" iz vojske ZRJ in pobegnil v Nemčijo, kjer je zaprosil za politični azil, ki pa ga ni uspel dobiti. Zato se je vrnil k staršem v Slovenijo, kjer sedaj živi. Njegova vrnitev v ZRJ bi imela za posledico postopek pred vojaškim sodiščem ali mobilizacijo. Sklicuje se na pravico pribežališča po določbi 48. člena Ustave Republike Slovenije. Meni, da je izvedbeni akt te pravice dovoljenje za začasno prebivanje.

Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. V zvezi s tožbo navaja, da tožniku z izdajo negativne odločbe ni bila kršena nobena njegova ustavna pravica. Po določbi 48. člena Ustave Republike Slovenije, na katero se sklicuje tožnik, je namreč mogoče v mejah zakona priznati pravico pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine, in sicer po določbah Zakona o tujcih, ki se nanašajo na pridobitev statusa begunca.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna izdaja dovoljenja za začasno prebivanje tujcu po določbah Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97). Po navedenem zakonu je mogoče izdati dovoljenje za začasno prebivanje tujcu le, če mu je daljše prebivanje v Sloveniji potrebno zaradi razlogov, navedenih v 2. odstavku 13. člena ZTuj. Da je obstoj enega od razlogov iz tega člena pogoj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, izhaja iz določbe 1. alineje 3. odstavka 19. člena ZTuj, po kateri tega dovoljenja ne more dobiti tujec, pri katerem ne obstajajo razlogi iz 2. odstavka 13. člena. Tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru, ko je razlog tožnikovega prebivanja v Republiki Sloveniji bivanje pri starših, kar izhaja iz podatkov predloženih upravnih spisov, in sicer iz tožnikove vloge in pritožbenih navedb, ta pogoj ni izpolnjen. Zato je bila tožnikova vloga utemeljeno zavrnjena. Pravilno je namreč stališče tožene stranke, da bivanje pri starših, glede na to, da je tožnik polnoleten, ni razlog iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, zaradi katerega bi bilo tujcu potrebno daljše prebivanje v Republiki Sloveniji. Le v primeru, da bi si tožnik v Sloveniji ustvaril svojo družino, bi bil to zaradi varovanja pravice do družinskega življenja, upravičen razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ki ga ima v mislih 13. člen ZTuj. Tožnik se zato moti ko meni, da pri njem obstojajo okoliščine, ki jih je po določbi 13. člena ZTuj šteti za drug upravičen razlog. Tudi sklicevanje tožnika na pravico do pribežališča ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi, v kateri je predmet odločanja tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Dovoljenje za začasno prebivanje tujcu ni, kot zmotno meni tožnik, izvedbeni akt pravice do pribežališča. Izvedbeni akt v Ustavi Republike Slovenije (48. člen) opredeljene pravice pribežališča je bila v času, ko je bilo o zadevi odločeno, odločba o priznanju statusa begunca. Postopek za priznanje statusa begunca pa je drug postopek, o katerem na prvi stopnji odloča drug upravni organ (Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije).

Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1.odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).