Jedro

V 3. stavku 3. odstavka 21. člena Odloka so za izdajo parkirne dovolilnice res taksativno določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati prosilec, če želi pridobiti parkirno dovolilnico (kar bi glede na jezikovno razlago pomenilo tolmačenje citirane pravne norme), vendar pa je po mnenju sodišča treba ta stavek razlagati v kontekstu celotnega 3. odstavka te določbe, ki pa v nadaljevanju omeji število parkirnih dovolilnic, ki se lahko izda na eno stanovanjsko enoto, na eno dovolilnico. Po mnenju sodišča to izhaja tako iz logične razlage citirane določbe.

Nadalje takšna razlaga te določbe izhaja tudi iz njene teleološke razlage, ker namen te določbe zagotovo ni (ob morebitnem neizpolnjevanju vseh taksativno določenih pogojev za izdajo parkirne dovolilnice vseh stanovalcev ene stanovanjske enote) prepoved parkiranja in nemožnost dostopa do njihovih bivališč (tudi) za stanovalce s stalnim bivališčem na tem območju, temveč ob sicer nedvomno strožjih pravilih, ki veljajo za območja za pešce in glede na omejenost površin, ki so določene kot javne parkirne površine, možnost pridobitve vsaj ene parkirne dovolilnice na eno stanovanjsko enoto in s tem zagotavljanje nemotenega poteka vsakdanjega življenja stanovalcev na tem območjih. Povedano pa potrjuje tudi zgodovinska razlaga.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, št. 371-110/08-3 z dne 21. 2. 2008, se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

2. Toženka Mestna občina Ljubljana je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečanih za 20 %, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 371-110/08-3 z dne 21. 2. 2008, zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovolilnice za parkiranje motornega vozila z registrsko številko ... na rezerviranih parkirnih površinah za stanovalce z območij za pešce ter ugotovil, da stroškov postopka ni. Drugostopni organ je z odločbo, št. 371-110/2008-6 z dne 16. 5. 2008, pritožbo tožnika zoper citirano prvostopno odločbo zavrnil. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je tožnik z vlogo z dne 15. 1. 2008 zaprosil za izdajo dovolilnice za parkiranje svojega vozila z registrsko številko ... na rezerviranih parkirnih površinah za stanovalce z območja za pešce – .... Tožnik je v vlogi navedel, da je stalno prijavljen na območju za pešce na naslovu ... in lastnik vozila, k vlogi pa je tudi priložil tam navedene listine. Glede na določbo 21. člena Odloka o cestnoprometni ureditvi, ki med drugim določa, da lahko parkirno dovolilnico za lastno vozilo dobi prosilec, ki ima stalno bivališče na območju za pešce, je lastnik stanovanja, kjer ima stalno bivališče in ne poseduje lastnega parkirnega prostora ali garaže tožnik pogojev za izdajo dovolilnice na izpolnjuje, saj je iz priloženih dokumentov razvidno, da tožnik na naslovu stalnega bivališča ni lastnik stanovanja. Drugostopni organ je v pritožbenem postopku potrdil prvostopno odločbo.

Tožnik je tožbo vložil iz razloga po 1. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1) in določbe 2. odstavka 33. člena ZUS-1. Uvodoma je povzel potek dosedanjega postopka ter navedel, da pri izdaji odločb ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. V skladu z določbo 6. člena ZUP in določbo Ustave RS je upravni organ absolutno vezan samo na ustavo in zakon, na podzakonski predpis ali drug splošni akt pa le, če je ta v skladu z ustavo in zakonom. Glede na določbo 4. odstavka 153. člena Ustave RS je upravni akt lahko izdan le, če je za to dana podlaga v zakonu ali zakonitem predpisu. Določba 21. člena Odloka je v neskladju z Ustavo, hkrati pa nima ustrezne zakonske podlage. Odlok z ureditvijo v določbi 21. člena brez ustrezne zakonske podlage kot enega do ključnih kriterijev za pridobitev parkirne dovolilnice (ki vključuje tudi pravico do prevoza območij za pešce) postavlja različne tipe lastnine (oziroma izvedenih upravičenj lastnine, kot je med drugim tudi uporaba), poleg tega pa posega v pravico do zasebne lastnine in v pravico do enakosti. Izmed stanovalcev s stalnim bivališčem na območju za pešce določba 21. člena Odloka vzpostavlja kategorijo tistih stanovalcev, ki imajo možnost parkiranja na posebnih površinah in s tem dostopa (prevoza) v območje za pešce. Gre za kategorijo lastnikov stanovanja brez lastnega parkirnega prostora ali garaže. Vsi ''nelastniški'' uporabniki stanovanj – sicer stanovalci s stalnim bivališčem na območju za pešce – so tukaj torej izključeni. S tako določbo Odlok krši določbe 14., 33. in 67. člen Ustave RS, ker je postavil v neenak položaj stanovalce s stalnim bivališčem na območju za pešce z lastnim stanovanjem in tistimi s stanovanjem v uporabi (na podlagi dovoljenja lastnika), ter dalje tiste stanovalce s stalnim bivališčem na območju za pešce z lastnim stanovanjem, in ki imajo tudi lasten parkirni prostor oziroma garažo oziroma tiste, ki imajo stanovanje brez lastnega parkirnega prostora oziroma garaže. Neenako se obravnava tudi vse tiste stanovalce, ki imajo lastno in nelastno vozilo. To določbo je torej razumeti kot samovoljo mestne oblasti, kar pa je, izhajajoč iz načela enakosti (določba 14. člena Ustave), prepovedano. Tako so stanovalci s stalnim prebivališčem na območju za pešce, ki so zgolj uporabniki stanovanja (npr. tako kot tožnik – tisti od zakoncev, ki so sicer lastniki vozila, niso pa hkrati tudi lastniki stanovanja) zgolj na podlagi dejstva, da niso lastniki stanovanj, v katerih prebivajo, glede pravice do pridobitve parkirne dovolilnice (in s tem prevoza območja za pešce) po določbi 21. člena Odloka v celoti izključeni. Razlikovalna okoliščina je torej izključno dejstvo, ali je nekdo lastnik stanovanja in parkirnega prostora ali pa samo lastnik oziroma nelastnik stanovanja, kar pa ne more biti ustavno dopustna okoliščina za drugačno obravnavanje stanovalcev. Poleg neenakosti položajev stanovalcev tega območja pa te stanovalce tudi postavlja pred številne praktične življenjske dileme, tako npr. v vseh primerih, ko je lastnik stanovanja npr. eden od zakoncev, lastnik vozila pa drugi od zakoncev. Ker je v parkirno dovolilnico vključena tudi pravica do prevoza območja za pešce, zadevna ureditev tožniku – stanovalcu s stalnim prebivališčem na tem območju, dejansko onemogoča prost dostop do stanovanja z vozilom, s čimer ta določba posega v ustavno pravico do zasebne lastnine po določbi 33. člena in v zvezi s tem povezano določbo 67. člena Ustave, ki postavlja okvirje zakonskemu omejevanju lastninske svobode. Kršena je namreč pravica do uporabe lastnine in tudi drugega razpolaganja, kar je bistven element lastninske pravice. Podobno kot lastnik je pred posegom v pravico do zasebne lastnine varovana tudi oseba, ki v dogovoru z lastnikom uporablja stanovanje in zato odlok posega tudi v njegove pravice. Napadeni predpisi imajo zakonsko podlago (oziroma jo glede na področje urejanja lahko imajo) v ZVCP-1 in v skladu z Ustavo lahko zgolj ta predpis kot zakon določi okvire, s katerimi se določa način uživanja lastnine. Z Odlokom pa se to področje ne more vsebinsko urejati oziroma se z določbami v način uživanja lastnine ne more posegati izven okvirov in pooblastil, ki jih je postavil ZVCP-1. S to ureditvijo se je tožniku očitno spremenil dosedanji način uživanja njegove lastnine (po prej veljavnem odloku iz 2001 je namreč tožnik brez težav vsako leto pridobil tako parkirno dovolilnico kot tudi dovolilnico za prevoz območja za pešce). Tak poseg je možen samo, če temelji in je skladen z zakonom ter ne gre za nesorazmeren poseg v ustavno zavarovane pravice. Tožniku je odvzeta možnost dostopa do njegovega stalnega bivališča. Dandanes je eden od vidikov uživanja lastnine nesporno tudi v tem, da ima lastnik oziroma uporabnik dostop do nepremičnine tudi z vozilom ter da je dostop mogoč tudi za urgentne primere ter v primeru servisnih in vzdrževalnih del, s katerimi se ohranja in vzdržuje vrednost premoženja. Poseg v takšno svobodo je dopusten samo, če zasleduje cilj iz določbe 67. člena, torej če je za dosego tega cilja poseg primeren in neobhodno potreben ter s koristjo, ki jo prinaša, sorazmeren. Ta določba bi morala pravico do pridobitve parkirne dovolilnice in s tem pravice do prevoza območja za pešce določiti enako za vse stanovalce s stalnim bivališčem na območju za pešce. Če to ni zagotovljeno, so stanovalci neutemeljeno neenako obravnavani, vsem pa je omejena pravica do uživanja stanovanja na našem času pričakovani način (dostop z vozilom), pri čemer pa za tako omejitev ni izkazana javna korist, ne potrebnost in motiv take omejitve, ne sorazmernost med prizadetostjo pravic teh stanovalcev in koristjo skupnosti. Tožnik meni, da je izkazal, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih tožniku zagotavlja Ustava RS, s čimer je podan razlog po določbi 2. odstavka 33. člena ZUS-1, hkrati pa je podan tudi razlog po 1. točki 1. odstavka 27. člena ZUS-1, zato meni, da je njegova tožba utemeljena. Predlagal je, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikovi prošnji za izdajo dovolilnice za parkiranje motornega vozila z registrsko številko ... na rezerviranih parkirnih površinah za stanovalce z območij za pešce ugodi, podredno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, v obeh primerih hkrati z naložitvijo povrnitve stroškov upravnega spora z ZZO od prvega dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

Drugostopni organ je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo navedel, da v celoti prereka navedbe tožnika meni, da je tožba neutemeljena, saj je bilo dejansko stanje popolno in točno ugotovljeno, uporabljeni pa tudi ustrezni procesni in materialni predpisi.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi tožnikove prošnje za izdajo dovolilnice za parkiranje motornega vozila z registrsko številko ... na rezerviranih parkirnih površinah za stanovalce z območij za pešce.

Z Odlokom o cestnoprometni ureditvi (v nadaljnjem besedilu Odlok, Uradni list RS, št. 122/07) je Mestna občina Ljubljana za zagotavljanje varnega in nemotenega prometa na občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana med drugim določila prometno ureditev (III. Poglavje). Tako je v zadnje navedenem poglavju pod točko 4. (od čl. 14 – čl. 35) v Odloku urejen mirujoči promet in sicer je določeno, kaj so javne parkirne površine, urejen pa je tudi način njihove uporabe. Po določbi 21. člena Odloka tako Mestni svet določi javne parkirne površine, namenjene izključno parkiranju vozil stanovalcev s stalnim bivališčem na območju za pešce (določba 1. odstavka). Parkiranje na površinah iz prvega odstavka tega člena je dovoljeno le s parkirno dovolilnico, ki jo izda pristojni organ. Parkirna dovolilnica mora biti nameščena v parkiranem vozilu tako, da je dobro vidna in v celoti čitljiva z zunanje strani vozila skozi vetrobransko steklo (določba 2. odstavka). Parkirno dovolilnico iz drugega odstavka tega člena izda pristojni organ na podlagi vloge za tekoče koledarsko leto. Parkirna dovolilnica se izda za parkirno površino iz prvega odstavka tega člena, ob upoštevanju načela enakomerne obremenitve teh površin. Parkirno dovolilnico lahko za lastno vozilo dobi prosilec, ki ima stalno bivališče na območju za pešce, je lastnik stanovanja, kjer ima stalno bivališče, in ne poseduje lastnega parkirnega prostora ali garaže. Izda se lahko le ena parkirna dovolilnica na stanovanjsko enoto. Upravičencu se izda tudi dovoljenje za prevoz območja za pešce do naslova stalnega bivališča z veljavnostjo v dostavnem času (določba 3. odstavka). Ob izdaji parkirne dovolilnice se plača letna taksa v enkratnem znesku 50 EUR (določba 4. odstavka).

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni organ po ugotovitvi, da tožnik – vlagatelj vloge za izdajo parkirne dovolilnice - ni lastnik stanovanja, kjer ima stalno bivališče, njegovo vlogo glede na zgoraj citirano določbo 21. člena Odloka zavrnil. Takšna odločitev prvostopnega organa pa je po presoji sodišča napačna, ker temelji na nepravilni uporabi materialnega prava.

V 3. stavku 3. odstavka 21. člena Odloka so za izdajo parkirne dovolilnice taksativno določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati prosilec, če želi pridobiti parkirno dovolilnico (kar bi glede na jezikovno razlago pomenilo tolmačenje citirane pravne norme), vendar pa je po mnenju sodišča treba ta stavek razlagati v kontekstu celotnega 3. odstavka te določbe, ki pa v nadaljevanju omeji število parkirnih dovolilnic, ki se lahko izda na eno stanovanjsko enoto, na eno dovolilnico. Po mnenju sodišča to izhaja iz logične razlage citirane določbe, ker bi lahko v določenih primerih prišlo do situacije, ko nihče od stanovalcev določene stanovanjske enote s stalnim bivališčem na območju za pešce ne bi izpolnjeval vseh naštetih pogojev hkrati (npr.: en stanovalec določene stanovanjske enote ni lastnik stanovanja, kjer ima prijavljeno stalno bivališče, ima pa lastno vozilo in je brez lastnega parkirnega prostora ali garaže – kot v obravnavanem primeru, drugi stanovalec iste stanovanjske enote pa je lastnik stanovanja, kjer ima prijavljeno stalno bivališče, nima pa lastnega vozila, ker uporablja vozilo drugega lastnika, in tudi ne poseduje lastnega parkirnega prostora ali garaže), kar pomeni, da nihče od stanovalcev določene stanovanjske enote (ki se nahaja na območju za pešce) ne bi imel možnosti uporabe posebnih parkirnih površin, določenih za stanovalce s teh območij in s tem parkiranja, ter hkrati tudi dostopa do svojega bivališča (v določbi 3. odstavka 21. člena sicer predpisani časovni omejitvi) in bi imeli s tem stanovalci določene stanovanjske enote pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih aktivnosti ali težave oziroma bi lahko bili v določenih primerih celo popolnoma onemogočeni pri opravljanju le-teh, kar pa bi (ob tovrstni neživljenjski razlagi te določbe) lahko privedlo do življenjsko popolnoma nevzdržne situacije stanovalcev določene stanovanjske enote. Nadalje takšna razlaga te določbe izhaja tudi iz njene teleološke razlage, ker namen te določbe zagotovo ni (ob morebitnem neizpolnjevanju vseh taksativno določenih pogojev za izdajo parkirne dovolilnice vseh stanovalcev ene stanovanjske enote) prepoved parkiranja in nemožnost dostopa do njihovih bivališč (tudi) za stanovalce s stalnim bivališčem na tem območju, temveč ob sicer nedvomno strožjih pravilih, ki veljajo za območja za pešce in glede na omejenost površin, ki so določene kot javne parkirne površine, možnost pridobitve vsaj ene parkirne dovolilnice na eno stanovanjsko enoto in s tem zagotavljanje nemotenega poteka vsakdanjega življenja stanovalcev na tem območjih. Povedano pa potrjuje tudi zgodovinska razlaga. Iz obrazložitve predloga Odloka namreč izhaja, da je bil v delu, ki se nanaša na ureditev mirujočega prometa na območjih za pešce, namen sprejetja take ureditve preprečitev uporabe parkirnih površin znotraj ožjega mestnega središča za potrebe dnevnih migracij na relaciji dom – služba, za potrebe parkiranja stanovalcev z območij za pešce (kjer je po pravilu parkiranje prepovedano) pa je zato Mestni svet določil posebne parkirne površine, namenjene stanovalcem s stalnim bivališčem na območju za pešce, na katerih je možno parkiranje z veljavno parkirno dovolilnico, pri čemer je še navedeno, da je izdajanje dovolilnic zaostreno do te mere, da lahko dovolilnico dobi le prebivalec s stalnim bivališčem na območju za pešce, ki poseduje osebni avtomobil in nima lastnega parkirnega prostora znotraj območja za pešce. Število parkirnih dovolilnic, ki se lahko izda na eno stanovanjsko enoto, pa je omejeno na eno dovolilnico, kar velja tudi v primeru, če se v istem stanovanju upravlja tudi poslovna dejavnost in se za opravljanje dejavnosti ne more izdati še ene dovolilnice, če je na isto stanovanje že bila izdana dovolilnica za stanovalca, kar ponovno potrjuje številčno omejitev izdaje parkirnih dovolilnic, vezano na eno stanovanjsko enoto (tj. ena parkirna dovolilnica na eno stanovanjsko enoto). To pa po mnenju sodišča pomeni, da je določbo 3. stavka 3. odstavka 21. člena Odloka treba razlagati v pomenu, da lahko parkirno dovolilnico dobi (le) prebivalec s stalnim bivališčem na območju za pešce, ki poseduje osebni avtomobil in nima lastnega parkirnega mesta ali garaže. Ker prvostopni organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe citirane določbe Odloka ni razlagal v pomenu, kot je podalo razlago sodišče v tej sodbi, je izpodbijana odločba nezakonita in jo je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US) odpravilo ter na podlagi določb 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

er je sodišče moralo izpodbijani akt odpraviti že iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, se do tožbenih navedb o kršitvah ustavnih pravic kot nepotrebno ni opredeljevalo.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v določbi 2. odstavka 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV.