Jedro

Stiska otroka, posledica okoliščine, ki za otroka objektivno ni ogrožujoča, pravno ni relevantna in ne more biti predmet začasnega reguliranja življenja otroka s strani sodišča. Nasprotno rezoniranje bi privedlo do popolnoma absurdnih situacij oz. predlogov roditeljev, saj so (subjektivne) stiske otrok lahko pogojene s številnimi običajnimi okoliščinami vsakdanjega življenja. Vprašanje, ali bo otrok hokej igral v klubu A, B ali C, ni vprašanje, ki bi otroka objektivno ogrožalo.

Zgolj vprašanje, v katerem športnem klubu naj se otrok športno udejstvuje, v klubu A, B ali C, ni vprašanje, ki bi pomembno vplivalo na razvoj otroka, da bi o tem moralo, če med roditeljema ni soglasja, odločati sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišče prve stopnje spremeni tako, da se predlog za začasno odredbo, s katero bi se nadomestilo materino soglasje za vpis mld. sina udeležencev A. A., roj. ... 2010, v Hokejski klub B. zavrne.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno skupaj z drugimi stroški postopka.

Obrazložitev

1. Mladoletni otrok udeležencev tega postopka A. A. (roj. 2010), je zaupan v vzgojo in varstvo materi, z očetom ima redne stike in ta plačuje tudi preživnino. Spor med roditeljem, ki je predmet tega postopek, je v tem, v katerem hokejskem klubu bo A. A. treniral, v ... pri C. kot mnoga leta do sedaj, ali na B., kamor se želi prepisati.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je nadomestilo materino soglasje za vpis mld. sina udeležencev A. A., roj. ..., v Hokejski klub B. 3. Zoper sklep se mati pritožuje, nominalno iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ter predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev. Navaja, da se Center za socialno delo ni decidirano opredelil do vsebine očetovega predloga, kot to navaja sodišče. Iz tega mnenja naj tudi ne bi izhajalo, ali je to v največjo korist otroka. Nadalje navaja, da naj bi bil napačen zaključek sodišča, da naj bi A. na neformalnem pogovoru izjavil, da bi še naprej rad igral hokej. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njene trditve, da je oče A. A. instrumentaliziral in da njegovo ravnanje predstavlja grobo zlorabo otrokovih pravic ter nasilje nad A. A. Nadalje očita, da se ni opredelilo do listin, ki jih je predložila, konkretno do izpisa šole, da je A. A. prisoten le 87 %, da predčasno odhaja, da se neprimerno obnaša. Očita, da se ne opredeli, kaj je krivo, da želi A. A. zamenjati klub, navaja, da se je v delo kluba razdiralno vmešaval oče. Trdi, da ni res, da podcenjuje A. A. težave, vendar se ne more posvetiti vsem podrobnostim A. A. težav s soigralci pri C. Svoje nesoglasje za prestop na B. je utemeljila s tem, da so za to potrebne vsakodnevne vožnje, kar bistveno posega v preživljanje A. A. prostega časa. A. A. stališče je posledica velikih pritiskov očeta. Neresno je, da bo A. A. med vožnjo počival ali opravljal šolske naloge. Sama se še vedno zavzema za to, da trenira pri C., to je samo čez cesto od njegovega doma. Mati očetu očita, da krši poravnavo o stikih na način, da otrok skoraj dva meseca ne gre k materi.

4. Oče je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v svoji tč. 13 obrazložitve, lahko po določbi 161. čl. Družinskega zakonika (DZ) izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (podčrtalo pritožbeno sodišče). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (2. odst. 157. čl. DZ). Začasne odredbe se torej ne izdajajo, da se v vsakodnevnem življenju zasleduje oz. zagotavlja otrokova največja korist, pač pa le, da se prepreči otrokova ogroženost. 7. Sodišče prve stopnje kot podlago za svojo odločitev vzelo ugotovitev, da je mld. A. A. zaradi materinega nasprotovanja menjavi hokejskega kluba v stiski, ker mu hokej veliko pomeni, se z njim že dlje časa ukvarja in si želi v klub, kjer meni, da so treningi boljši. Pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v te ugotovitve, čeprav razume tudi materine pomisleke, da bo na ta način zaradi vsakodnevnih voženj na B. manj časa za ostale stvari, ki morajo biti v otrokovem življenju tudi pomembne, ne glede na to, da je A. A. v šoli uspešen in da bi za vožnje na B. skrbel oče. 8. Vendar pa stiska otroka, posledica okoliščine, ki za otroka objektivno ni ogrožujoča, pravno ni relevantna in ne more biti predmet začasnega reguliranja življenja otroka s strani sodišča. Nasprotno rezoniranje bi privedlo do popolnoma absurdnih situacij oz. predlogov roditeljev, saj so (subjektivne) stiske otrok lahko pogojene s številnimi običajnimi okoliščinami vsakdanjega življenja. Vprašanje, ali bo otrok hokej igral v klubu A, B ali C, ni vprašanje, ki bi otroka objektivno ogrožalo.1

9. Da ne gre za situacijo, ki bi jo moralo z začasno odredbo urejati sodišče, kažejo tudi primeroma navedene začasne odredbe, ki jih sme izdati za varstvo koristi otroka, kot so navedene v 1. odst. 162. čl. DZ: - odredbo, s katero otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod; - odredbo o vstopu v stanovanje ali druge prostore, v katerih se otrok nahaja, proti volji staršev; - odredbo o prepovedi ali omejitvi stikov; - odredbo o načinu izvajanja stikov; - odredbo o vzgoji in varstvu otroka; - odredbo o preživljanju otroka; - odredbo o prepovedi prehoda državne meje z otrokom; - odredbo o izselitvi nasilnega člana iz skupnega stanovanja; - odredbo o prepovedi približevanja otroku osebam, ki ga ogrožajo; - odredbo o zavarovanju na premoženju staršev ali otroka; - odredbo o zdravniškem pregledu ali zdravljenju.

10. Primeri sicer niso navedeni taksativno, pač pa primeroma, vendar je med vsemi zakonsko primeroma navedenimi in predmetnim predlogom očeta že na prvi pogled bistvena razlika. Drži, da so sodišča v preteklosti že izdajala začasne odredbe glede vpisa ali prepisa otroka v šolo (in vrtec), vendar tu ne gre za primerljive situacije. Šola je obvezna, predšolsko varstvo pa je v konkretni situaciji prav tako lahko eksistenčnega pomena. Nikakor pa to ni vprašanje, v katerem športnem klubu se bo otrok udejstvoval. Ponoviti gre, da se začasna odredba lahko izda samo glede vprašanja, glede katerega je otrok ogrožen in mora biti torej takšna, da (zmore) prepreči(ti) otrokovo ogrožanje.2

11. V predmetnem postopku gre za spor o izvajanju starševske skrbi. To opredeljuje 151. čl. DZ, in sicer v relevantnih delih takole: (1) Starševsko skrb izvajata oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. (2) Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. (3) Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. (4) Če se starši v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče. 12. Zgolj vprašanje, v katerem športnem klubu naj se otrok športno udejstvuje, v klubu A, B ali C, ni vprašanje, ki bi pomembno vplivalo na razvoj otroka, da bi o tem moralo, če med roditeljema ni soglasja, odločati sodišče. V konkretnem primeru, kot že zgoraj navedeno, je to sicer lahko pereč problem v neki družini, kot mnoge druge stvari. Po prepričanju pritožbenega sodišča gre za vprašanje, ki se tiče vsakodnevnega življenja, in objektivno samo zase ne more imeti usodnega pomena za otroka.

13. Poudariti je treba še naslednje: oče v svojem predlogu navaja, da se otrok v klub na B. ne more vpisati brez soglasja obeh staršev. Navedeno za presojo, ali gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, seveda ne more biti odločilno in samo zase ni razlog, da bi sodišče o tem odločalo, če za to ni zakonskih pogojev (2. odst. 151. čl. DZ). Pristojnost sodišč namreč ne more biti odvisna od pravil posameznih športnih društev, prav tako pa ne morejo vnaprej determinirati pojmov, ki jih presojajo sodišča (torej, ali gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj).

14. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa spremeniti (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1); stroški pritožbe pa so nadaljnji stroški postopka (151. čl. ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1).

1 Že v konkretni situaciji bi se utegnilo primeriti, da bi si otrok čez čas ponovno izbral nov športni klub; na dlani je, da ni primerno, da to regulira sodišče. 2 Prim. Neža Pogorelčnik Vogrinec v: Komentar družinskega zakonika, red. Barbara Novak, Uradni list, Ljubljana, 2019, stran 514.