Jedro

V obravnavanem primeru, ko se odloča le še o zahtevku po nasprotni tožbi kot samostojnem tožbenem zahtevku, je potrebno uporabiti določbe ZPP o sporu majhne vrednosti, kjer so pritožbeni razlogi omejeni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se prisojena glavnica zniža za 773,18 EUR (na 832,14 EUR), zahtevek pa se zavrne tudi za glavnico 773,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 dalje do plačila, in v II. točki izreka tako, da se znesek prisojenih stroškov zniža za 732,48 EUR (na 2.197,45 EUR).

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka po nasprotni tožbi je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 152,99 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka toženi stranki po nasprotni tožbi naložilo v plačilo tožeči stranki po nasprotni tožbi znesek 1.605,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 dalje do plačila, v presežku pa je obrestni del tožbenega zahtevka kot neutemeljenega zavrnilo, in pod II. točko izreka toženi stranki po nasprotni tožbi naložilo v povrnitev tožeči stranki po nasprotni tožbi pravdne stroške v znesku 2.929,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v obravnavanem pravdnem postopku pravna zaščita lastnika – najemodajalca v celoti zatajila, saj je sodišče doslej napačno odločilo, da je do razveze najemne pogodbe prišlo sporazumno in je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova najemodajalcu neplačanih najemnin in iz naslova odškodnine za uničene in poškodovane predmete. Pri odločitvi o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi pa je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je nasprotna tožena stranka dolžna kaj plačati za drobni inventar po računu št. 04/04. Tako prej citirani račun, kot račun št. 03/04 sta brezpredmetna, ker računa sama zase ne ustvarjata obveznosti. Izstavljena bi lahko bila na podlagi pogodbe – dogovora, s katerim bi bila med strankama dogovorjena predmet in cena, bodisi nakup, bodisi najem. Samo tako bi lahko nastala pogodba oziroma bilo vzpostavljeno dolžniškoupniško razmerje med pravdnima strankama. Tožeča stranka po nasprotni tožbi ni dokazala, da bi tožencu kot najemodajalcu dobavila kakršenkoli drobni inventar ali da bi najemodajalec kaj naročil in prevzel. Obravnavani drobni inventar je predstavljal zgolj brezplačne reklamne artikle dobaviteljev, česar tožena stranka ni potrebovala, ker ga lahko brezplačno dobi od svojih dobaviteljev. Računa št. 4/04 tožena stranka pred pravdo niti ni prejela, niti ga ni knjižila v svojih poslovnih knjigah. Tožeča stranka je imela ves inventar, če je sploh bil in kolikor ga je bilo, vseskozi na razpolago. Tožena stranka ga ni prevzela in ga zato tudi ni kontrolirala. Ni jasno, na kakšnem pravnem temelju je sodišče odločilo o kupnini in ne morebiti o uporabnini.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo opozarja, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sicer pa zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V kolikor pritožba iznaša nestrinjanje z odločitvijo sodišča v tej pravdi o tožbi, so te pritožbene navedbe za odločitev o pritožbi irelevantne in torej neupoštevne, saj je o tožbenem zahtevku po tožbi že pravnomočno odločeno.

Pravilno trdi tožena stranka po nasprotni tožbi v odgovoru na pritožbo, da je v obravnavanem primeru, ko se odloča le še o zahtevku po nasprotni tožbi kot samostojnem tožbenem zahtevku, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o sporu majhne vrednosti, kjer so pritožbeni razlogi omejeni. Po določbi 1. odst. 458. člena ZPP se v sporu majhne vrednosti sodba sodišča prve stopnje lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Torej pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti ni dovoljen. V kolikor tako pritožba tožene stranke napada po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje v razlogih izpodbijane sodbe, so te pritožbene navedbe neupoštevne in jih pritožbeno sodišče ne upošteva ter se do njih ne opredeljuje. Pojasnjeno še dodatno, pritožbeno sodišče je pri odločitvi o pritožbi vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec od tožnika dejansko prevzel drobni inventar v obsegu in po vrednosti iz računa št. 04/04 (priloga B3) in zaloge prodajnih artiklov ter prehrane po računu št. 03/04 (priloga B2). Pri tem v dodatno pojasnilo še, da sodišče prve stopnje s tem, ko ugotovi, da je toženec prevzel od tožnika drobni inventar in material po citiranih računih, dejansko potrdi po tožeči stranki zatrjevani dogovor med strankama o prevzemu in plačilu teh artiklov, kar je materialnopravna podlaga vtoževanemu zahtevku po obravnavani nasprotni tožbi.

Skladno določbi 2. odst. 350. člena v zvezi s 424. členom ZPP pritožbeno sodišče preizkusi s pritožbo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede pravilne uporabe materialnega prava tudi po uradni dolžnosti in pri takem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, ko je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodilo v celotni glavnici, zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi, v sodbi in sklepu pritožbenega sodišča iz te pravde pod opr.št. I Cp 477/2009, z dne 6.1.2010, in sodbi sodišča prve stopnje pod opr.št. P 36/2009, z dne 9.10.2009, v kolikor ta ni bila razveljavljena, je bil dolg tožene stranke po nasprotni tožbi iz računa št. 03/04 (priloga B2) v znesku 1.531,83 EUR upoštevan že pri pokritju njene terjatve iz tožbe v tej pravdi, tako, da je v tem delu terjatev po računu št. 03/04 prenehala oziroma znaša dolg po prej citiranem računu le še 241,25 EUR. Tega sodišče prve stopnje, ko je v izpodbijani sodbi ugotovilo višino dolga tožene stranke po nasprotni tožbi, ni upoštevalo. Ko pa to upoštevamo, ostane, da znaša dolg tožene stranke po računu št. 03/04 in št. 04/04 oziroma terjatev tožeče stranke po teh računih še 832,14 EUR (1.773,08 EUR – 1.531,83 EUR = 241,25 EUR + 590,89 EUR = 832,14 EUR).

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi ugodilo, v kolikor je ta utemeljena iz razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tako je sodbo sodišča prve stopnje spremenil, ko je prisojeno glavnico znižalo za znesek 773,18 EUR in za ta znesek tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi kot neutemeljenega zavrnilo. Posledično spremembi odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi se je spremenil tudi uspeh strank v tem pravdnem postopku, in sicer je končni uspeh tožene stranke po tožbi oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi glede tožbe v celoti in glede nasprotne tožbe polovičen. Posledično temu je bilo potrebno priznane stroške v izpodbijani sodbi znižati za ¼.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odst. 165. člena ZPP in je skladna 154. členu ZPP. Pritožbeni uspeh tožene stranke je polovičen in je zato upravičena do povračila od tožeče stranke polovica ji nastalih pritožbenih stroškov, kar znese 152,99 EUR (139,20 EUR nagrada za postopek, 20,00 EUR materialni strošek, vse povišano za 20 % DDV, 114,94 EUR sodna taksa za pritožbo, vse deljeno z 2). Tožeča stranka do povrnitve ji stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičena, ker ta njen strošek za pritožbeni postopek ni bil potreben, saj v odgovoru ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.