Jedro

Škoda, ki izvira iz obveznosti Zavoda, da izplačuje dajatve zavarovancu, glede na obrazloženo ne more nastati pred izdajo odločbe, s katero se zavarovancu prizna pravica do dajatve iz pokojninske blagajne iz naslova obveznega zavarovanja, da subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.

Zastaranje odškodninske terjatve ni moglo začeti teči pred 5. 4. 2017, to je z dnem izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici zavarovanca do nadomestila za invalidnost.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka.

II.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi.

III.Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

IV.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki revizijske stroške v višini 792,84 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.545,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2020 dalje do plačila in znesek v višini 6.691,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2022 dalje do plačila ter naložilo v plačilo toženi stranki pravdne stroške v višini 1.280,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. (III.) Prav tako je toženi stranki naložilo plačilo sodne takse v znesku 138,00 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju.

2.Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni, oziroma razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Glede zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je sodišče utemeljenost zahtevka presojalo na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki je veljal na dan škodnega dogodka, to je 11. 3. 2010, vendar ni jasno ali je štelo kot pravno podlago za odločitev o zahtevku določbo 271. člena (32. točka obrazložitve) ali 272. člena ZPIZ-1 (10. točka obrazložitve).

3.Prav tako glede ugovora zastaranja tožbenega zahtevka ni jasno, ali se je sodišče pri zavrnitvi ugovora zmotno oprlo na 336. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ali je napačno uporabilo 352. člen OZ. Določba 352. člena OZ se skladno s sodno prakso interpretira tako, da je terjatev zastarana v treh letih od kar je oškodovanec izvedel ali bi moral izvedeti za škodo in povzročitelja. Oškodovanec pa se je seznanil s škodo takrat, ko je imel možnost ugotoviti njen obseg in je imel na razpolago vse elemente, ki so potrebni za določitev višine odškodninskega zahtevka. Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode po 193. členu ZPIZ-2 (274. člen ZPIZ-1), ZPIZ-1 (oz. ZPIZ-2) napotuje na uporabo določil OZ, v kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Ker niti ZPIZ-1 niti ZPIZ-2 določb o zastaranju ne vsebujeta, je potrebno uporabiti določbo 352. člena OZ. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeči stranki podatek o škodi in tistem, ki jo je povzročil postal znan z izdajo odločbe ZPIZ št. 9372246 z dne 19. 1. 2017 najkasneje 15. 3. 2017, saj iz navedene odločbe izhaja, da bo o pravici in višini do nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, z odločbo ZPIZ št. 209372246 z dne 5. 4. 2017. Napačno je presodilo, da tožeči stranki pred izdajo odločbe z dne 5. 4. 2017 ni bila znana višina škode, saj je tožeča stranka pridobila vse relevantne podatke za izračun obsega nastale škode že 15. 3. 2017, nato pa šele 5. 4. 2017 izdala odločbo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj je začetek tega zastaralnega roka sodišče nepravilno vezalo na trenutek, ko bi tožeča stranka pridobila pravno podlago za vložitev zahtevka, ne pa v skladu s 352. členom OZ, ko so oškodovancu poleg povzročitelja znani vsi relevantni elementi za odločitev obsega nastale škode. Začetek teka roka zastaranja je napačno ugotovilo. Iz odločbe ZPIZ št. 209372246 z dne 5. 4. 2017 namreč izhaja, da je tožeča stranka dne 15. 3. 2017 prejela sporočilo, da se je zavarovanec 9. 3. 2017 zaposlil na drugem delovnem mestu v skladu z odločbo o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto in s tem je pridobila vse relevantne podatke za odmere višine nadomestila. Zastaralni rok je v skladu z določili 352. člena OZ pričel teči najkasneje 15. 3. 2017, ko je tožeča stranka bila seznanjena z vsemi potrebnimi podatki za odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost oziroma s tem o višini škode. Z odločbo z dne 5. 4. 2017 je ugotovila višino nadomestila, ki pripada zavarovancu, vendar je ugotovitev višine nadomestila posledica prejetja oziroma vedenja o podatkih, ki so bili tožeči stranki znani najkasneje 15. 3. 2017. Argumentacija, da tožeči stranki višina škode ni bila znana dokler prejetih podatkov ni vnesla oziroma ni izdala odločbe z dne 5. 4. 2017 je zmotna in nepravilna ter v nasprotju z ureditvijo teka zastaralnega roka iz 352. člena OZ. Tožeča stranka je namreč tista, ki izdaja vse zgoraj navedene odločbe in so ji predloženi vsi relevantni podatki, ki jih pridobiva in obdeluje ter shranjuje, zato je sporno ali je začetek teka zastaralnega roka bil vezan na trenutek, ko se je tožeča stranka odločila izdati odločbo o določitvi nadomestila za invalidnost. Ob takšni interpretaciji bi omogočali samovoljno odločitev začetka teka zastaralnega roka in defacto podaljšanje zastaralnega roka. Potrebno je upoštevati, da je s takšnim ravnanjem tožeča stranka dodatno povzroča škodo, saj se je v času nateklo več zamudnih obresti, ki jih vtožuje v plačilo. Povzročila je pravno negotovost in pravno nepredvidljivost pri toženi stranki in je takšno ravnanje v nasprotju s splošnim obligacijskim načelom prepovedi povzročanja škode. Institut zastaranja je namenjen varstvu dolžnika, zasleduje pa tudi javni interes, da se negotovost povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov čim prej konča. Nedopustno je, da pravna ureditev omogoča možnost arbitrarnega vplivanja na začetek teka zastaralnih rokov pri nepogodbenih odškodninskih zahtevkih, kar je v nasprotju z načelom pravne varnosti in bi se skrbnost upravnega organa morala ocenjevati strožje. Tovrstna interpretacija je napačna in neskladno z Ustavo Republike Slovenije (2. člen Ustave Republike Slovenije). Ustaljena sodna praksa je, da oškodovančeva malomarnost ne more preprečiti začetka teka zastaranja. Tožeči stranki je bilo najkasneje 15. 3. 2017 jasno, da bo zavarovancu pripadlo nadomestilo invalidske pokojnine, ker je tožbo vložila šele 19. 3. 2020 je njen zahtevek zastaral. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka, saj se sodišče do navedb in ugovorov tožene stranke glede zastaranja ni opredelilo in obrazložilo, zakaj ni sledilo tem navedbam tožene stranke (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri določbah glede zastaranja in tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo določbe postopka, saj je napačno zaključilo, kdaj je tožeča stranka izvedela za škodo in njenega povzročitelja, oziroma se do ugovora tožene stranke ni opredelilo.

4.Glede materialnega prava si sodišče prve stopnje napačno razlaga določbo 271. in 272. člena ZPIZ-1 (sedaj 190. in 191. člena ZPIZ-2). V 32. točki obrazložitve ugotavlja, da pravni temelj zahtevka zoper toženo stranko predstavlja določba drugega odstavka 271. člena ZPIZ, odgovornost delodajalca glede na obrazložitev sodišča je objektivna. Pritožba opozarja, da se določba 190. člena ZPIZ-2 in določba 271. člena ZPIZ-1 v bistvenem razlikujeta, da tožeča stranka lahko zahteva povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrti zavarovanca, medtem ko 190. člen ZPIZ-2, določa strožjo obliko krivde, to je naklep ali malomarnost. Navedeno določilo se navezuje na drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1, ki določa, da je za škodo v primerih iz prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1, odgovoren delodajalec. Pri regresnih zahtevkih gre vselej za krivdno odgovornost, pri objektivni odgovornosti delodajalca za ravnanje delavca pa gre za objektivno odgovornost za drugo osebo, ne za objektivno odgovornost za nastanek škodnega dejanja. Delodajalec za ravnanje svojih delavcev odgovarja le, če to izvira iz krivdnega ravnanja delavca, po prvem odstavek 271. člena ZPIZ-1. Drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1 ne določa objektivne odgovornosti delodajalca na enak način kot 147. člen OZ. ZPIZ-1 krivdno odgovornost delavca omejuje na naklep in hudo malomarnost, ne pa na navadno malomarnost. Odgovornost po prvem in posledično drugem odstavku 271. člena ZPIZ-1 je podana, če je mogoče povzročitelju očitati naklep ali hudo malomarnost. Ni sporno, da strojnik A. A. ni ravnal naklepno, zato bi sodišče moralo utemeljiti, ali je strojnik A. A. ravnal iz hude malomarnosti, če je opustil tisto skrbnost oziroma pazljivost, ki se pričakuje od povprečnega oziroma vsakega človeka. Sodišče v obrazložitvi ne ugotavlja in ne obrazloži temeljnih predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti delavca, zlasti ne oblike krivde, s katero naj bi ravnal delavec. Svojo obrazložitev utemelji na podlagi 272. člena ZPIZ-1, ki pa določa zgolj krivdno odgovornost delodajalca, če je zavarovančeva invalidnost posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu ali ukrepi predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Sodišče ugotovi, da je delodajalec spoštoval in izvedel ukrepe za varstvo in zdravje pri delu in za škodo, čeprav je nastala pri delu ali v zvezi z delom ne odgovarja.

5.Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje utemeljilo tako na podlagi drugega odstavka 271. člena, na podlagi katerega je delodajalec odgovoren za škodo, ki jo je povzročil njegov delavec strojnik A. A. iz naklepa ali hude malomarnosti. Krivda delavca pa je utemeljena na podlagi 272. člena ZPIZ-1, da so bili izpolnjeni vsi ukrepi varstva in zdravja pri delu. S tem je sodišče pomešalo vse navedene inštitute in zmotno uporabilo določbo 271. člena ZPIZ-1, saj ni obrazložilo obstoja temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Ugotovilo je le, da strojnik ni upošteval pravil varnega dela, ni pa se opredelilo do oblike krivde strojnika, saj je njegovo odgovornost presojalo po 272. člena ZPIZ-1, ki je naslovljen izključno na delodajalca. Upoštevajoč, da naj bi bila odgovornost tožene stranke objektivna, tožena stranka poudarja, da iz izvedenskega mnenja, na katerega sodišče prve stopnje v celoti opira svojo odločitev izhaja, da je tožena stranka upoštevala in izvedla vse ukrepe varnega in zdravega dela, da ravnanja tožene stranke niso v nobeni vzročni zvezi z nastankom poškodbe. S tem je tožena stranka uspešno izpodbila domnevo vzročne zveze, ki je pogoj za uveljavljanje objektivne odgovornosti zoper njo. Četudi po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka nosi breme objektivne odgovornosti (točka 32 obrazložitve). Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala in dokazovala, da ne obstoji vzročna zveza med organizacijo dela in nastankom nesreče, prav tako tudi ni izkazala protipravnosti ravnanja tožene stranke, do česar se sodišče ne opredeli, zato izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstev, kar je bistvena kršitev določb postopka.

6.Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba izpostavlja, ker je sodišče odgovornost delodajalca po drugem odstavku 271. člena ZPIZ-1 presojalo na način, da je upoštevalo krivdno odgovornost strojnika po prvem odstavku 271. člena zaradi kršitev po 272. členu ZPIZ-1, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh temeljnih predpostavk krivdne odgovornosti strojnika, zlasti ne oblike krivde. Sodišče prve stopnje je namreč zgolj sledilo izvedenskemu mnenju, ki navaja, da je strojnik kršil pravila varstva pri delu, ni pa ugotavljalo s kakšno stopnjo krivde je ravnal strojnik. Iz navedb tožene stranke ter izpovedi B. B. namreč izhaja, da je dogodek splet nesrečnih okoliščin, ki so posledica dobronamernega ravnanja strojnika, da bi preprečil potencialno škodo svojim delavcem. Enako izhaja iz izpovedbe A. A., da je primoran plug spustiti, da se preprečijo poškodbe goleni, iz prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 17. 9. 2021 izhaja, da je C. C. izpovedal, da strojnik pred spustom pluga vselej opozori in da je priča navedla, da je opozorila v kritičnem trenutku. Teh navedb sodišče, ni upoštevalo, saj je navedlo, da strojnik ni podal opozorila pred spustom. Sodišče prve stopnje je izključno ugotavljalo ali je strojnik upošteval pravila varstva in zdravja pri delu in pri tem njegovo odgovornost utemeljilo na 272. členu ZPIZ-1, ki je naslovljen izključno na delodajalca glede katerega odgovornost po tej določbi ni bila ugotovljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi popolnoma spregledalo vse navedbe in dokaze, ki so pomembni za odločitev o obliki krivde, s katero je ravnal strojnik, saj zgoraj poudarjene izpovedi nedvomno nakazujejo, da strojnik ni ravnal s stopnjo hude malomarnosti in bi moral biti tožbeni zahtevek iz tega razloga v celoti zavrnjen.

7.Sodišče je v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno zaključilo, da tožena stranka višini škode ni ugovarjala, saj je v vlogi z dne 30. 5. 2022 izrecno navedla, da je neizkazano, da bi tožeča stranka vtoževane zneske dejansko nakazala na račun D. D. Potrdila, ki jih je v spis vložila tožeča stranka so nepodpisana, nežigosana, nimajo nobene dokazne vrednosti, zneski, ki jih tožeča stranka vtožuje niso v skladu s prvim odstavkom odločbe z dne 5. 4. 2017, kjer je priznana višina nadomestila 243,05 EUR. Potrdila o izplačanih dajatvah niso verodostojna listina, če so v fotokopiji, nepodpisana, neožigosana, prav tako tožeča stranka ni izkazala, da bi vtoževan znesek dejansko nakazala na račun zavarovanca. Do teh ugotovitev se sodišče ni opredelilo, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka, posledično je ugotovitev dejanskega stanja zmotna in nepopolna, izpodbijana sodba pa posledično v celoti nepravilna.

8.Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prvostopno sodišče ni navedlo razlogov o dejstvih, ki so odločilna za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke. Ni se opredelilo do temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti strojnika v zvezi s končno odgovornostjo tožene stranke pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, zlasti tudi ne glede izpostavljene izpovedbe prič B. B. in C. C. ter navedb tožene stranke, je dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva, saj se je sodišče oprlo izključno na izvedensko mnenje, ki ugotavlja, da strojnik ni upošteval vseh pravil varstva in zdravja pri delu in tako odgovornost strojnika presojalo na podlagi določbe 272. člena ZPIZ-1, ki se nanaša na obveznosti delodajalca.

9.Ni se opredelilo do vseh bistvenih navedb in ugovorov tožene stranke, izpodbijana sodba je posledično neobrazložena do te mere, da je toženi stranki onemogočena pravice do pravnega sredstva, ki je ustavno varovana pravica, oziroma jamstvo strank v sodnih postopkih. Tudi ni upoštevan metodološki napotek iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem katera sredstva se štejejo za dokazana odloči sodišče po svojem skrbnem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

10.Uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni ali med seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče je s tem, ko je delavčevo krivdo ugotavljalo na podlagi 272. člena ZPIZ-1 pomešalo institute o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavec.

11.Prav tako je obrazložitev sodbe nejasna zaradi navedb odločilnih dejstev glede materialno pravne in dejanske podlage odločitve in ne ustreza standardu zadostne obrazloženosti sodnih odločb. Sodišče je napačno presodilo, da naj bi bila ureditev po 271. in 272. členu ZPIZ-1 ter 190. in 191. členu ZPIZ-2 identična, napačno je najprej ugotavljalo ali je tožena stranka spoštovala vse ukrepe varstva pri delu, skladno z 272. členom ZPIZ-1 naposled pa odgovornost tožene stranke utemeljilo na podlagi drugega odstavka 271. člena ZPIZ-1, sodišče je o zahtevku tožeče stranke odločalo po materialno pravni podlagi katere tožena stranka med postopkom na prvi stopnji ni imela v uvidu, saj je sodišče ni izpostavilo in izpodbijana sodba pomeni tako imenovano sodbo presenečenja. Tudi na naroku je prvostopno sodišče navedlo določbo 190. in 192. člena ZPIZ-2 kot pravno podlago, ki pa vsebinsko ni enaka, kot je že bilo obrazloženo.

12.Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo tudi materialne določbe Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in v III. točki izreka toženi stranki napačno naložilo v plačilo 138,00 EUR sodne takse. Zmotno je uporabilo 15. člen ZST-1. Tretji odstavek namreč določa, da sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti naloži plačilo sodnih taks nasprotni stranki, ki je oproščena plačila taks in je v postopku uspela, razen če je opravičena plačila taks na podlagi zakona. Tožeča stranka je zavod, ki je in je oproščena plačila taks že na podlagi zakona (prvi odstavek ZST-1). Tožeča stranka plačila sodne takse za razširitev ni niti priglasila.

3.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba tožene stranke (v pretežnem delu) ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče v navedeni zadevi odloča v novem sojenju na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2023 z dne 6. 2. 2024.

6.Pritožbene navedbe glede zastaranja terjatve niso utemeljene. Predmet obravnavane zadeve je terjatev za povračilo škode v višini izplačanih nadomestil za invalidnost zavarovancu tožeče stranke ( Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Pravica do nadomestila za invalidnost je ena izmed pravic iz obveznega zavarovanja (drugi odstavek 26. člena ZPIZ-2 in 4. člen ZPIZ-1), ki se uresničuje v breme sredstev pokojninske blagajne. Zavarovanec tožeče stranke se je poškodoval v delovni nesreči dne 11. 3. 2010 pri opravljanju dela pri toženi stranki, v času veljavnosti Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-1). Navedena terjatev je bila predmet urejanja v ZPIZ-1 po prenehanju veljavnosti tega zakona je predmet urejanja v sedaj veljavnem Zakonu o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2). V prvem odstavku 193. člena ZPIZ-2 se pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode povzročene zavodu uporabljajo določbe zakona, ki urejajo obligacijska razmerja, če ni z ZPIZ-2 določeno drugače. Enako je določal prej veljavni ZPIZ-1 v prvem odstavku 274. člena. Določb o zastaranju tu obravnavane terjatve nimata niti ZPIZ-1 niti ZPIZ-2. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu III Ips 12/2023 z dne 6.2.2024 odgovorilo na vprašanje ali zastaralni rok začne teči z datumom izdaje odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve, ali z dnem, ko prejme Zavod dopis delodajalca, da je v skladu z odločbo premeščen na ustrezno delovno mesto. Po prvem odstavku 352. člena OZ terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil - subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek 252. člena OZ). V vsakem primeru ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala - objektivni zastaralni rok (drugi odstavek 352. člena OZ).

7.Glede storilca se po prvem odstavku 352. člena OZ šteje, da je oškodovanec zanj zvedel, ko je zvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Oškodovančevo vedenje za škodo, prav tako pomembno za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka, zaobsega vedenje o tem, da je nastala pravno upoštevna škoda in kakšen je njen obseg ter višina. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da zastaranje po prvem odstavku 352. člena OZ začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. To hkrati pomeni, da bi oškodovanec na podlagi razumne ocene lahko ocenil, da ima njegov odškodninski zahtevek (tj. pravica terjati izpolnitev odškodninske obveznosti) ob takratnem stanju stvari možnost za uspeh,.

8.Možnost za uspeh z zahtevkom za povračilo škode je odvisna (med drugim) od obstoja pravno upoštevne škode, ker je njen obstoj ena izmed prvin odškodninskega razmerja (prim. 131. člen OZ). Splošna določba OZ o začetku teka zastaranja (prvi odstavek 336. člen OZ) opredeljuje, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Prvi odstavek 352. člena OZ glede na obrazloženo ne posega v to temeljno opredelitev glede začetka teka zastaralnega roka, saj pred obstojem pravno upoštevne škode oškodovanec ne more računati na uspeh z odškodninskim zahtevkom.

9.Predmet urejanja po ZPIZ-1 in sedaj veljavnem ZPIZ-2 je pravica Zavoda, da od subjekta, odgovornega (med drugim) za zavarovančevo invalidnost, zahteva povrnitev škode (271. in 272. člen ZPIZ-1 ter 190. in 191. člen ZPIZ-2). Oba zakona izrecno opredeljujeta, da gre za škodo, povzročeno Zavodu. Prav tako je predmet urejanja po obeh navedenih zakonih odškodnina, ki jo ima pravico uveljavljati Zavod (drugi odstavek 274. člen ZPIZ-1 in drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2). V navedenih določbah so za ugotovitev odškodnine (med drugim) pomembni zneski, ki jih izplačuje Zavod v breme pokojninske blagajne. Iz besedila navedenih zakonskih določb namreč (med drugim) izhaja, da odškodnina obsega celotne zneske pokojnin oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje Zavod upravičencem (zavarovancem).

10.Razmerje med upravičencem (zavarovancem) in Zavodom, iz katerega izvira obveznost plačila dajatev v breme pokojninske blagajne, je javnopravno razmerje. Temu je prilagojen tudi način in postopek uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravice iz tega zavarovanja se pri Zavodu uveljavljajo po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ZPIZ-2 ali ZPIZ-1 ne določa drugače (prvi odstavek 11. člena ZPIZ-2 in 12. člen ZPIZ-1). Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca (prvi odstavek 178. člena ZPIZ-2). Pred očmi je treba imeti, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice (prvi odstavek 5. člena ZPIZ-1 in prvi odstavek 4. člena ZIZ-2). Pravic iz obveznega zavarovanja zaradi njihove osebne narave tudi ni mogoče podedovati (prvi odstavek 5. člena ZPIZ-1 in prvi odstavek 4. člen ZPIZ-2). Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se tako lahko uveljavijo v upravnem postopku, pri čemer šele oblikovalna odločba Zavoda o pravici do dajatve v breme pokojninske blagajne to pravico konstituira. Upravičenec (zavarovanec) pravico uresničuje na podlagi odločbe Zavoda s tako vsebino v breme sredstev pokojninske blagajne; obveznost Zavoda, da jo upravičencu zagotovi, nastane z izvršljivostjo odločbe Zavoda ali s pravnomočno sodbo socialnega sodišča. Šele navedena odločba Zavoda (ali pravnomočna odločitev socialnega sodišča o pravici) je tako lahko pravna podlaga za zmanjšanje sredstev pokojninske blagajne.

11.Ureditev pravice zavarovanca do nadomestila za invalidnost in postopka za njeno uveljavitev je tesno navezana na naravo in značilnosti pravic iz obveznega zavarovanja. Gre za zakonsko ureditev uresničevanja pravice do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave). Opredelitev škode in odškodnine, ki jo ima pravico zahtevati Zavod (tj. povračilo zneskov dajatev, ki jih izplačuje Zavod), je odsev ureditve pravic iz obveznega zavarovanja in z njo tvori smiselno celoto. To pomeni, da odgovora na vprašanje, od kdaj obstoji škoda, ki je lahko predmet odškodninske terjatve Zavoda, ni mogoče podati, ne da bi upoštevali ureditev dajatev v breme pokojninske blagajne v korist upravičencem (zavarovancem). Te zakonske ureditve, izhajajoč iz sistematične razlage, ni mogoče zaobiti niti pri razumevanju določb OZ o začetku teka zastaralnega roka za odškodninsko terjatev. Če bi navedeno ureditev zaobšli, bi Zavod smel uveljavljati povračilo škode pred obstojem pravno priznane škode, opredeljene v ZPIZ-1 in ZPIZ-2. To ni sprejemljivo. Zaradi strogo osebne narave pravice, ki se izvršuje v breme sredstev pokojninske blagajne, in njene nepodedljivosti oblikovalna odločba Zavoda o njej ustvarja pravno podlago za dajatev v breme pokojninske blagajne in za njeno izvršitev s strani Zavoda. Pojasniti je treba, da se lahko v bistvenem spremenijo okoliščine, pomembne za odločitev o pravici, v času od uresničitve materialnopravnih pogojev do odločitve Zavoda prav zaradi narave in značilnosti pravice, o kateri odloča Zavod.

12.Glede na obrazloženo Zavod sicer ni v nadrejenem položaju v razmerju do oškodovalca, ker je to razmerje civilnopravno, ima pa kljub temu poseben položaj, na kar opozarja tožena stranka v odgovoru na revizijo. Zavod z odločanjem o pravicah v javnopravnem razmerju namreč hkrati (posredno) odloča o nastanku škode, ki jo ima ob izpolnjenih še drugih zakonskih pogojih pravico uveljaviti v odškodninskem (civilnopravnem) razmerju. Vendar upoštevati je treba, da so na zakonski ravni za javnopravno razmerje urejeni rok, ki ga mora odločevalec, to je Zavod, upoštevati, pa tudi posledice, če ta rok ni spoštovan (prim. 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Zavod, ki je vezan na Ustavo in zakon (drugi odstavek 120. člena Ustave) in za katerega ZUP še posebej odreja načelo zakonitosti (prvi odstavek 6. člena ZUP), mora zapovedani zakonski časovni okvir za odločanje o pravicah spoštovati. V odgovoru na revizijo zatrjevana hipotetična možnost nesprejemljivega, nedopustnega ali morda celo samovoljnega odlašanja Zavoda z odločitvijo o pravici iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja v posamičnem primeru, izhajajoč pri tem iz sumarno povzetega pravnega okvira, ne more imeti odločilnega pomena pri razlagi, od kdaj lahko obstoji škoda Zavodu, ki jo ima pravico uveljaviti v razmerju do odškodninsko odgovornega subjekta. Časovna oddaljenost delovne nesreče od možnosti Zavoda, da zahteva povrnitev škode, nastale zaradi dajatev v breme pokojninske blagajne, je, kot je bilo že obrazloženo, posledica zakonske ureditve uresničevanja pravice do socialne varnosti in značilnosti javnopravnega razmerja med upravičencem (zavarovancem) in Zavodom. V tu obravnavanem okviru je pomembno, da je ta ureditev matičnega področja jasna in nedvoumna in sama zase ne vzbuja pomislekov z vidika zahtev določnosti prava. Trditve tožene stranke v odgovoru na revizijo, da je časovna oddaljenost delovnih nesreč od odškodninskih zahtevkov Zavoda z vidika varstva dolžnika prekomerna in zato v nasprotju z zahtevami pravne varnosti, ob odsotnosti določb o zastaranju odškodninske terjatve Zavoda na matičnem področju urejanja, v okoliščinah primera lahko nakazujejo dvom v ustreznost upoštevnosti ureditve zastaranja v OZ. Ta ureditev začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninske terjatve navezuje (med drugim) na obstoj pravno upoštevne škode. Vendar te trditve, kot je bilo uvodoma obrazloženo, presegajo dilemo, zaobseženo z dopuščenim revizijskim vprašanjem. Nanjo Vrhovno sodišče zato ne odgovarja. V zvezi z nadaljnjimi izvajanji odgovora na revizijo Vrhovno sodišče pojasnjuje naslednje. Zmotno je stališče odgovora na revizijo, da naj bi odlašanje Zavoda z odločitvijo o pravici upravičenca prispevalo k višji terjatvi iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Te obresti namreč ne morejo začeti teči preden obstoji škoda, ker pred tem prikrajšanjem ni obveznosti dolžnika in zato tudi ne more zaiti v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (prim. prvi odstavek 378. člen OZ).

13.Škoda, ki izvira iz obveznosti Zavoda, da izplačuje dajatve zavarovancu, glede na obrazloženo ne more nastati pred izdajo odločbe, s katero se zavarovancu prizna pravica do dajatve iz pokojninske blagajne iz naslova obveznega zavarovanja. Ob pravilni uporabi materialnega prava je odgovor na dopuščeno vprašanje, da subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.

14.Zmotno je zato stališče sodišča druge stopnje, da je tožeči stranki postal znan podatek o škodi "v smislu njenega nastanka" z odločbo z dne 19.1. 2017, ko je bil zavarovanec razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. S to odločbo še ni bilo odločeno o pravici zavarovanca do dajatve v breme pokojninske blagajne in tožena stranka te odločbe (logično) v breme sredstev pokojninske blagajne niti ni mogla izvršiti. Zato ta odločba z vidika presoje o obstoju škode kot prvine odškodninskega razmerja ne more biti upoštevna. Prav tako z vidika te presoje ne more biti upoštevno, da je bila tožeča stranka seznanjena dne 15. 3. 2017 z dopisom o premestitvi zavarovanca na ustrezno delovno mesto z vsemi potrebnimi podatki za odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Četudi bi to držalo, to ne pomeni, da je hkrati s tem nastala tudi škoda, katere povrnitev ima Zavod pravico zahtevati. Spomniti je treba, da je zaradi značilnosti pravic iz obveznega zavarovanja lahko šele (oblikovalna) odločba Zavoda o pravici zavarovanca do dajatve iz pokojninske blagajne pravna podlaga za izplačevanje v breme pokojninske blagajne in s tem za nastanek tu obravnavane škode Zavoda (prim. drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2).

15.Glede na navedeno zastaranje odškodninske terjatve ni moglo začeti teči pred 5. 4. 2017, to je z dnem izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici zavarovanca do nadomestila za invalidnost. Odškodninska terjatev tožeče stranke iz naslova izplačil nadomestila za invalidnost ob pravilni uporabi materialnega prava do vložitve tožbe ni zastarala.

16.Pritožbeni očitki glede zmotne uporabe materialnega prava (341. členu ZPP) niso utemeljeni. Tožeča stranka v tem postopku zahteva povrnitev škode v višini izplačanih nadomestil za invalidnost zavarovancu tožeče stranke, ki se je poškodoval v delovni nezgodi dne 11. 3. 2010 pri opravljanju dela pri toženi stranki. V tem času je veljal Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju ZPIZ-1, od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2012, po prenehanju veljavnosti tega zakona pa je navedena materija predmet urejanja tudi v sedaj veljavnem Zakonu o invalidskem in pokojninskem zavarovanju ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje. Prvostopno sodišče je zahtevek tožeče stranke presojalo tako po določbi 271. kot tudi 272. člena ZPIZ-1, ob tem pa sicer zmotno navedlo, da gre za vsebinsko enaki določbi 190. in 191. člena ZPIZ-2, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Vendar tako določba 271. člena ZPIZ-1 kot določba 190. člena ZPIZ-2 urejata objektivno odgovornost delodajalca za drugega (delavca), ki je ravnal krivdno. Prvi odstavek določa subjektivno odgovornost povzročitelja škode (delavca), v drugem odstavku pa je določena objektivna odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je pri njem zaposleni delavec povzročil krivdno pri delu ali v zvezi z delom. Razlika je v tem, da ZPIZ-2 v prvem odstavku 190. člena v primerjavi s prvim odstavkom 271. člena ZPIZ-1 določa strožjo obliko krivde povzročitelja, saj vključuje odgovornost za škodo, povzročeno tudi iz navadne malomarnosti. Določbi torej nista identični kot v 10. točki obrazložitve prvostopne sodbe zmotno navaja prvostopno sodišče. Po obeh navedenih določbah pa delodajalec odgovarja objektivno za krivdno ravnanje svojega delavca. Medtem ko pri določbi 272. člena ZPIZ-1 in 191. člena ZPIZ-2, ki opredeljujeta odgovornost delodajalca za škodo zavodu, gre za odgovornost za krivdno ravnanje delodajalca, če je ugotovljeno, da so invalidnost, potrebe po tuji pomoči in postrežbi ali smrt posledica opustitve ukrepov, določenih z zakonodajo, ki ureja varnost in zdravje pri delu ali drugi ukrepi predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Prvostopno sodišče je presojalo tožbeni zahtevek po obeh pravnih podlagah, torej po prvem v zvezi z drugim odstavkom 271. člena ZPIZ-1 in po prvem odstavku 272. člena ZPIZ-1.

17.Prvostopno sodišče je pri presoji tožbenega zahtevka tožeče stranke na podlagi določbe 272. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavod zahteva povrnitev škode od delodajalca, če je zavarovančeva invalidnost, telesna okvara, potreba po tuji pomoči in postrežbi ali smrt posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu, ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi, ugotovilo, da je delodajalec spoštoval in izvedel vse predpisane ukrepe za varnost in zdravje pri delu in da je do telesne poškodbe delavca - zavarovanca tožeče stranke in posledično do nastanka škode tožeči stranki, prišlo zaradi nepravilnega ravnanja zaposlenega delavca pri toženi stranki, A. A. - strojnika. Tožena stranka v trenutku odločitve strojnika o spustitvi nakladalnega pluga na tla ni mogla storiti ničesar, da bi preprečila nastanek nezgode pri delu. Prav tako izvedenka ni ugotovila nepravilnosti tožene stranke kot delodajalca v zvezi z dolžnostjo zagotovitve varnosti in zdravja pri delu (30. in 32. točka obrazložitve). To pa pomeni, da krivdna odgovornost delodajalca po 272. členu ZPIZ-1, (sedaj 191. člen ZPIZ-2) ni podana. Prvostopno sodišče je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 271. člena ZPIZ-1 in so neutemeljene pritožbene navedbe, da je krivdno odgovornost delavca utemeljilo na podlagi 272. člena ZPIZ-2.

18.Prvostopno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 271. člena ZPIZ-1. Navedena določba določa objektivno odgovornost delodajalca za drugega (delavca), ki je ravnal krivdno z namenom (naklepom) ali z veliko (hudo) malomarnostjo. Povedano drugače, za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec zadostuje, da je škoda nastopila v posledici naklepa ali velike malomarnosti pri njej zaposlenega delavca. Kot nesporno je ugotovilo, da je do delovne nezgode pri toženi stranki prišlo 11. 3. 2010, pri kateri se je poškodoval zavarovanec tožeče stranke D. D.. Do nesreče je prišlo v trenutku, ko se je delavec pripognil in privzdignil lok, da bi ga s sodelavcem izvlekla iz izkopanine, strojnik napredovalnega stroja GPV-PV A. A. pa je spustil sprednji del nakladalnega pluga na desno nogo delavca in ga telesno poškodoval. Poškodbo delavca je torej povzročil delavec tožene stranke pri delu s svojim nepravilnim ravnanjem (16 točka obrazložitve). Za pritožbo ni sporno, kar sicer izhaja tudi iz navedb pravdnih strank, da strojnik A. A. delovne nesreče ni povzročil namenoma oziroma naklepno. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče (19. točka obrazložitve) je tudi sam izpovedal, da je plug spustil zaradi varnosti, da ne bi prišlo do večjih poškodb (poškodbe goleni).

19.Vzrok za delovno nesrečo je v nepravilnem ravnanju strojnika, ki je v trenutku, ko se je poškodovani delavec nahajal na sprednji strani napredovalnega stroja ob nakladalnem plugu in je v priklonjenem položaju pobiral izropano ločno podporje z namenom ročne odstranitve z delovišča, spustil nakladalni plug. Strojnik ne bi smel izvajati nobenega premika gibljivega dela stroja, niti spust nakladalnega pluga na tla, ob neposredni prisotnosti delavcev ob napredovalnem stroju. V kolikor bi želel izvesti funkcijo spusta nakladalnega pluga, bi to moral izvesti preden bi delavci začeli z ročnim odstranjevanjem ločnega podporja iz delovišča, ker se morajo sicer vsi ostali delavci, v skladu s točko 6.6. Navodila 300, nahajati na varnem območju. Pred izvedbo funkcije spusta pluga, bi moral strojnik vse prisotne na delovišču ustrezno opozoriti, seznaniti z zvočnim ali svetlobnim signalom in se predhodno prepričati, da so delavci signal zaznali in se umaknili iz nevarnega območja stroja. Da je za nesrečo odgovoren strojnik napredovalnega stroja GPV-PV, je ugotovila tudi izvedenka (22. točka obrazložitve). Strojnik je napredovalni stroj nepravilno upravljal, v nasprotju s pisnimi navodili in usposobljenostjo. Nedvomno je vedel na kakšen način se pravilno upravlja napredovalni stroj, saj je tovrstno delo opravljal tekom več let v jami in je imel opravljen izpit za upravljanje z napredovalnim strojem (24. in 25. točka obrazložitve). Ravnaje strojnika je bilo v nasprotju s pisnimi navodili in usposobljenostjo delavca, ki je s takšnim svojim ravnanjem kršil 14. člen Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri uporabi delovne opreme (Ur. RS , št. 101/04) in 12. člena ZVZD-1. V skladu s 14. členom Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri uporabi delovne opreme, je v skladu s svojo usposobljenostjo in navodili, ki jih je prejel od delodajalca, bil strojnik dolžan pravilno uporabljati delovno opremo in jo upravljati na način, da se izogne nevarnostim za poškodbe in zdravstvene okvare pri delu in ne ogroža varnosti in zdravja drugih oseb, ki se nahajajo v nevarnem območju stroja. Prav tako je bil na podlagi 12. člena ZVZD-1 dolžan te ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu spoštovati.

20.Strojnik je v nasprotju z osnovnimi pravili varnega dela spustil plug napredovalnega stroja na tla v trenutku, ko se je v neposredni bližini napredovalnega stroja nahajal delavec D. D. S takšnim samovoljnim ravnanjem, ko se je v nekem trenutku povsem nepredvidljivo in iz povsem neznanega razloga odločil ravnati drugače kot bi bilo pravilno in varno, čeprav so mu bila poznana pravila varnega dela v jami in mu je bilo poznano, da se pred strojem v trenutku spusta glave napredovalnega stroja delavci ne bi smeli zadrževati, pa je kljub temu spustil glavo stroja na tla, razloga pa niti sam ni znal pojasniti, je nedvomno ravnal z veliko malomarnostjo, kar vse je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo (točka 31. in 32. obrazložitve). Pravni zaključek glede krivdne odgovornosti delavca strojnika kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča je, da je ravnal skrajno nepazljivo, z veliko malomarnostjo. Ker je strojnik ravnal pri upravljanju napredovalnega stroja z veliko malomarnostjo in povzročil nesrečo pri delu v kateri je bil poškodovan delavec - zavarovanec tožeče stranke in je posledično tožeči stranki nastala škoda, je v skladu z drugim odstavkom v zvezi s prvim odstavkom 271. člena ZPIZ-1, (po 190. člena ZPIZ-2, sedaj zadošča že navadna malomarnost), odgovoren za škodo delodajalec, torej tožena stranka, za krivdno ravnanje delavca - strojnika. Pritožbene navedbe, da prvostopna sodba ne obrazloži temeljnih predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti delavca, zlati ne oblike krivde in temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti po 271. členu ZPIZ-1, tako niso utemeljene. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče presojalo odgovornost delavca po 272. členu ZPIZ-1.

21.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče ne opredeli do navedb tožene stranke, da ne obstoji vzročna zveza med organizacijo dela in nastankom nesreče, da ni izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke, s čimer uveljavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se sodišču prve stopnje nista pripetili. Prvostopno sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke, saj je ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 271., ne na podlagi 272. člena ZPIZ-1 in je pojasnilo temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti delavca in delodajalca. V 32. točki obrazložitve prvostopne sodbe je pojasnilo, da tožena stranka ni mogla storiti ničesar, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, saj je do škodnega dogodka in nastanka škode tožeči stranki prišlo zaradi krivdnega ravnanja delavca zaposlenega pri toženi stranki pri opravljanju dela, za katerega odgovarja tožena stranka kot njegov delodajalec (271. člen ZPIZ-1). Tožena stranka torej odgovarja objektivno za krivdno ravnanje drugega (svojega delavca), ni pa odgovorna po 272. členu ZPIZ-1. Pritožbeno očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ni našlo. Prav tako tudi ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba razloge o odločilnih dejstvih ima, ti so med seboj združljivi in jih je mogoče preizkusiti.

22.Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo izpovedbam prič kot je zapisalo, saj iz izpovedi priče B. B. in strojnika A. A. izhaja, da gre za splet nesrečnih okoliščin in dobronamerno ravnanje strojnika, priča C. C. pa je izpovedal, da je zvočni signal pred spustom pluga podal, česar sodišče ni upoštevalo, temveč je spregledalo vse dokaze pomembne za odločitev o krivdni odgovornosti strojnika, ki ni ravnal s stopnjo hude malomarnosti. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni utemeljen. Gre za pritožbi lastno dokazno oceno izpovedi prič, ki pa ne prepriča pritožbenega sodišča. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je jasna in prepričljiva, v skladu z 8. členom ZPP in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Prvostopno sodišče je presodilo vse izvedene dokaze vključno z izpovedbami prič (kar izhaja iz 18. do 21. točke obrazložitve) in izvedensko mnenje, vse v skladu z 8. členom ZPP. Glede krivdne odgovornosti delavca se je opredelilo v točkah 22. do 24. in 30. do 32. obrazložitve, kar je že bilo pojasnjeno. Pritožbeno izpostavljene izpovedi priče B. B. in A. A., ne more spremeniti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje strojnika v nasprotju z osnovnimi pravili varnega dela in nepredvidljivo, saj mu je bilo znano, da se pred strojem nahajajo delavci, pa je kljub temu, brez da bi se prepričal, če so se umaknili na varno, spustil plug na tla. Opozorilo ni relevantno, ker se ni prepričal, če lahko varno spusti plug. Ravnal je nepredvidljivo, torej skrajno nepazljivo, z veliko malomarnostjo.

23.Glede višine škode prvostopno sodišče v 34. točki obrazložitve sicer res napačno zapiše, da tožena stranka višini škode ni ugovarjala, vendar se v nadaljevanju v točkah 34. - 37. obrazložitve, opredeli vseh relevantnih dejstev glede višine škode, zato očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako tudi ne pritožbeni očitek iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, saj sodba razloge ima, so med seboj združljivi in jo je mogoče preizkusiti. Tudi zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni podana.

24.193. člen ZPIZ-2 določa, da ima tožeča stranka pravico zahtevati odškodnino, ki obsega tako nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma druge dajatve, ki jih izplačuje, ne glede na omejitve določene v drugih zakonih, kar pomeni, da ne gre le za znesek 243,05 EUR (priznana višina nadomestila v odločbi ZPIZ št. 2 z dne 5.4.2017) kot zmotno navaja pritožba, ampak tudi za nastale stroške. Tožeča stranka je izkazala višino škode s predloženimi potrdili, ki so podpisani in požigosani (v prilogi A6- A11), in so pritožbene o nepodpisanih in nepožigosanih potrdilih neutemeljene. Iz samih potrdil izhaja, da so bili zneski, ki jih tožeča uveljavlja v tem postopku v višini 8.545,89 EUR in 6.691,61EUR, izplačani poškodovancu D. D. V skladu s 87. členom Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) so navedena potrdila javna listina in kot taka dokazujejo pravilnost v njih navedenih podatkov. Glede fotokopij, pa ZPP ne določa, da bi morale biti vlogam priložene listine v originalu. V 107. členu ZPP določa, da so lahko predložene tudi fotokopije. ZPP namreč ne določa formalnih dokaznih pravil, ki bi določala, da so fotokopije listin že same po sebi neverodostojne, temveč velja načelo proste presoje dokazov. Ker se dvom v predložene fotokopije ni pojavil, ni razloga, da bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje drugačna kot je. Tožeča stranka je torej s predloženimi potrdili v celoti izkazala višino nastale škode (34. do 37. obrazložitve). Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

25.Glede očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka o ne obrazloženosti sodne odločbe, so prav tako neutemeljeni. Prvostopno sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke in tudi iz tega razloga kršitev (8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ni podana. Sodba ni ne obrazložena, razloge ima, ti so med seboj skladni in jo je mogoče preizkusiti. Toženi strani ni bila onemogočena pravica do pravnega sredstva, saj je pritožbo vložila in pritožbo je pritožbeno sodišče tudi obravnavalo, s čimer ji je bila zagotovljena pravica do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije, ni podana.

26.Pritožba tudi nima prav, da je prvostopno sodišče med seboj popolnoma pomešalo inštitute in so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, in iz tega razloga neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo je prvostopno sodišče v celoti in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno presojalo tožbeni zahtevek tožeče stranke po 271. in 272. členu ZPIZ-1 ter navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in presodilo, da je zahtevek utemeljen po 271. členu ZPIZ-1. Razlogi so med seboj skladni in jih je mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitve, ni podan. O vsem se je pritožbeno sodišče že izjasnilo.

27.Pritožbeni očitek, da obrazložitev sodbe zaradi nejasnosti navedb o odločilnih dejstvih glede materialne in dejanske podlage ne ustreza standardu zadostne obrazloženosti sodnih odločb in je sodišče odločilo po materialnopravni podlagi (drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1), katere med postopkom na prvi stopnji ni imela v uvidu tožena stranka, saj je sodišče ni izpostavilo in gre za sodbo presenečenja, prav tako ni utemeljen.

28.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre za sodbo presenečenja. O sodbi presenečenja namreč ne govorimo takrat, kadar sodišče opre odločitev na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. V konkretnem primeru je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala, da je zaradi nepravilnega ravnanja zaposlenega pri toženi stranki, ki je upravljal z napredovalnim strojem in spustil sprednji del pluga v trenutku, ko se je pred njim nahajal delavec, zaradi česar je prišlo do telesne poškodbe delavca (poškodovanca D. D.) in posledično do nastanka škode tožeči stranki, in je tožena stranka ob zadostni procesni skrbnosti glede na gornje navedbe in čas delovne nezgode (11.3.2010), lahko predvidela 271. člen ZPIZ -1 kot relevantno pravno podlago za odločanje v tem postopku. Poleg tega pa je, kar izpostavlja sicer tudi pritožba prvostopno sodišče na naroku dne 17.9.2021 kot relevantno pravno podlago tožbenega zahtevka navedlo tako določbo 190. kot 191. sicer sedaj veljavnega ZPIZ-2, ki pa ureja enako materijo kot prej veljavni 271. in 272. člen ZPIZ- 1, le oblika krivdne odgovornosti delavca, za katerega odgovarja delodajalec, je strožja po 190. členu ZPIZ-2 kot pri 271. členu ZPIZ-1. Ne gre za sodbo presenečenja.

29.Pritožba pa ima prav, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je takso v višini 138,00 EUR za razširitev tožbenega zahtevka naložilo v plačilo toženi stranki. V 40. točki obrazložitve, je ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi 10. člena ZST-1 oproščena plačila sodne takse za razširitev tožbe z dne 6.5.2022. Z novelo Zakona o sodnih taksah (ZST-1D), Ur. l. RS št. 204/21 z dne 28.12.2021, ki se uporablja od 12.1.2022 dalje, je bila spremenjena določba 15. člena ZST-1D, ki v relevantnem tretjem odstavku določa, da sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti naloži plačilo taks nasprotniku, ki je oproščen plačila taks in je v postopku uspel, razen če je oproščen plačila taks po zakonu. Ker je tožeča stranka oproščena plačila taks po zakonu, je oproščena plačila sodne takse za razširitev tožbe z dne 6.5.2002, saj se je spremenjen ZST-1D že uporabljal. Glede na navedeno, je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljaviti.

30.Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku), vendar takšnih nepravilnosti ni ugotovilo. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbo zavrnilo v pretežnem delu kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.

32.Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o priglašenih stroških v zvezi z revizijo po drugem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku ter priznalo tožeči stranki naslednje priglašene stroške: stroške sestave revizije po tar. št. 22/3 v zvezi z tar. št. 19 OT 750 točk, sestava predloga za dopustitev revizije po tar. št. 22/4 v višini 312,50 točk, saj so v skladu s peto točko tar. št. 22 50% odvetniških stroškov iz četrte točke (priglašenih 625 točk) všteje v odvetniške stroške iz tretje točke te tarife, materialni stroški po čl. 11/3 v višini 20,62 odv. točk, skupaj 1083,12 x 0,60 eur, povečano za 22% DDV je 142,97 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizije v višini 792,84 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12. 2006.

33.Ne priznajo se stroški za prejem odločitve VSRS in poročilo stranki, priglašeno dvakrat po 50 točk po tar. 43/2OT, niti za predlog za oprostitev plačila sodne takse dvakrat po 50 točk po tar. 20/4, ker so že zajeti v priznanih stroških.

34.Tožena stranka sama nosi priglašene stroške v zvezi z revizijo, saj odgovor na revizijo ni pripomogel k odločitvi (155. člen Zakona o pravdnem postopku).

-------------------------------

1Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2023 z dne 6. 2. 2024.

2Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 127/2015 z dne 18.6.2015

3Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 38/2021 z dne 20.4.2022

4Iz obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 29/2014 z dne 5.11.2015

5Razlike med navedenima ureditvama za odgovor na dopuščeno vprašanje, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, niso pomembne.

6Več glej o tem A. Bubnov Škoberne in G. Strban, pravo socialne varnosti, GV založba, Ljubljana 2010, str. 60.62, in G. Strban, Pravna (ne)primerljivost socialnih zavarovanj, Podjetje in delo, št. 6-7 (2020), stran 876.

7Izjemo določa drugi odstavek 178. člena ZPIZ-2, ki za obravnavani primer ni pomembna.

8Prim. s tem v zvezi še odločbo Ustavnega sodišča U-I-201/19 z dne 12.5.2022

9Več o oblikovalni odločbi glej E. Kerševan,V. Androjna, Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 311-312.

10Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-201/19, 22. točka obrazložitve

11Višje sodišče v Ljubljani je v odločitvi I Cpg 82/2018 sprejelo stališče: "Pred odločitvijo o pravici do invalidske pokojnine še ni bilo znano, ali bo zavarovanec to pravico pridobil, torej ali bo tožeči stranki sploh nastala kakšna škoda, oziroma kakšna bo njena višina. Šele z navedeno odločbo je postalo dejstvo nastanka škode tožeči stranki znano oziroma je na podlagi te odločbe tožeča stranka pridobila ustrezne podatke, relevantne za izračun obsega škode."

12Višje sodišče v Mariboru je v odločitvi I Cpg 454/2016 zavzelo stališče: "Pred odločitvijo o pravici do delne invalidske pokojnine sploh še ni bilo znano, ali bo zavarovanka to pravico pridobila, torej ali bo tožeči stranki sploh nastala kakšna škoda oziroma kolikšna bo njena višina, zato škoda dne 23. 5. 2010 še ni mogla biti določljiva."

13271. člen ZPIZ-1: 1) Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. 2) Za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec. 3) Zavod zahteva povrnitev povzročene škode iz prejšnjega odstavka tudi neposredno od osebe, ki je povzročila invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca s kaznivim dejanjem. 4) Zavod določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo lahko zahteva od fizične osebe iz prejšnjih odstavkov

14"Teorija opredeljuje veliko oziroma hudo malomarnost kot skrajno nepazljivost (culpa lata). To pomeni, da povzročitelj škode ni ravnal s tako pazljivostjo in skrbjo kot se pričakuje od vsakega človeka. Hudo malomarnost največkrat prepoznamo po tem, da se krši navadna skrbnost, povzročitelj škode pa ravna s skrajno nepazljivostjo." Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, stran 574

15Enako določa sedaj veljavni drugi odstavek 190. člena ZPIZ-2, objektivno odgovornost delodajalca za delavca, ki je ravnal krivdno, vendar določa strožjo krivdno (subjektivno) odgovornost povzročitelja (delavca), saj zadošča že malomarnost ali namen.

16Sodba II Ips 244/2012

17VSRS II Ips 75/2016

18Glej stran 2 tožbe, točka I. in III., 3. odstavek, ..."do delovne nezgode je prišlo zaradi nepravilnega ravnanja zaposlenega pri toženi stranki A. A., ki je upravljal z napredovalnim strojem in spustil sprednji del pluga v trenutku , ko se je pred njim nahajal delavec. Zaradi nepravilnega ravnanja zaposlenega pri toženi stranki , je prišlo do telesne poškodbe delavca in posledično do nastanka škode tožeči stranki..."

-------------------------------

1Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 271, 272

2Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 190, 191, 193

3Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 352