Jedro

Presoja razlogov za podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. J.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 13.12.2004 po določbi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obd. J.D. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP za dva meseca.

Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 21.12.2004 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno. Zoper obdolženca je vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in posledično razveljavi oziroma spremeni napadeni sklep o potrditvi podaljšanja pripora in s tem tudi sklep o podaljšanju pripora in obd. D. pripor takoj odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču so podani vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora zoper obdolženca. Utemeljen sum dovolj zanesljivo izhaja iz izpovedb oškodovancev J. in L.K., njuna izpovedba pa je potrjena z dejstvom, da sta se kljub zahtevi osumljenca, naj o izsiljevanju ne obveščata policije, storila prav to. Očitno je torej, da sta njegove grožnje, da bo postavil eksploziv ali da bo kaj hudega storil njuni hčerki, vzela resno. Prejšnje življenje obtoženca kaže na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, saj je bil v letu 2003 pogojno obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, razen tega pa sta zoper njega v teku še dva kazenskega postopka. Ob dejstvu, da je brez dohodkov za preživljanje ter da je uživalec drog, se pokaže, da obstaja realna nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Podana je tudi sorazmernost med nevarnostjo, ki jo predstavlja obdolženec na prostosti z odreditvijo pripora. Nevarnost za telesno integriteto ljudi je po navedenih podatkih tolikšna, da je pripor tisti ukrep, ki edino lahko odvrne nevarnost, ki bi jo lahko predstavljal obdolženec na prostosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da obdolženec s kaznivim dejanjem, ki mu je očitano v vloženi obtožnici, nima nobene zveze in da gre za prirejene ter neutemeljene očitke, za konstrukt organov pregona ter za obračun staršev njegove partnerke K.K. Zahteva s temi navedbami nakazuje, da ni podan temeljni pogoj za podaljšanje pripora, to je utemeljen sum, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje.

Sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotavlja, da je utemeljen sum v smeri storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izkazan z izpovedbama J. in L.K. in ostalih podatkov v spisu. Pri tem izhaja iz vsebine izpovedb navedenih prič, zaslišanih med preiskovalnim postopkom in presoje njunega ravnanja, potem ko naj bi jo poklical po telefonu obdolženec. Kolikor zahteva doslej zbrane dokaze in podatke ocenjuje drugače kot sodišče, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče presojalo v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Po tej določbi je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Gre za objektivne in subjektivne okoliščine, ki jih ugotavlja in presoja sodišče v vsakem posameznem primeru in od katerih mora biti izkazana vsaj ena objektivne in ena subjektivne narave.

Sodišče je upoštevalo težo obravnavanega kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih naj bi ga obdolženec storil, ter njegovo prejšnje življenje, ki se kaže v kaznovanosti za kazniva dejanja, ki vsebujejo elemente nasilja. Prav tako je presodilo okoliščine, povezane z obdolženčevim premoženjskim stanjem in dejstvi, da nima redne zaposlitve, da ga dejansko preživlja mati s svojo pokojnino in da je uživalec drog ter da se zdravi zaradi odvisnosti z metadonom. Na podlagi navedenih konkretnih okoliščin, zlasti njegovega prejšnjega življenja in dejstva, da tečeta zoper njega še dva kazenskega postopka, ki imajo podlago v zbranih podatkih in dokazih ter na podlagi njihove celovite presoje, je sodišče utemeljeno sklepalo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil tovrstna kazniva dejanja. Trditev zahteve, da doslej ni bila ugotovljena nobena konkretna okoliščina, ki bi kazala na obstoj ponovitvene nevarnosti, zato ni utemeljena.

Obdolženec je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Takšna dejanja, posebej še, če so storjena na način, ki je očitan obdolžencu, predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi. Glede na to je sodišče, ki je ugotovilo obstoj realne nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, tudi utemeljeno zaključilo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da je podano sorazmerje med ogrožanjem varnosti ljudi, ki ga predstavlja izvršitev kaznivih dejanj te vrste, in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v njegovo svobodo. Glede na težo kaznivega dejanja in vse ostale ugotovljene okoliščine je pravilno tudi sklepanje sodišča, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. J.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).