Jedro

Kadar tožeča stranka uveljavlja zoper več tožencev različne nedenarne zahtevke, mora v tožbi navesti za vsak zahtevek posebej vrednost spornega predmeta. Če tega ne stori, tožena stranka pa navedbi skupnega zneska vrednosti spornega predmeta ne oporeka, si stranki ne zagotovita pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Razsodilo je, da dve pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in prvotožencem, in dve pogodbi, ki sta ju sklenili tožeča stranka in drugotoženka, nimajo pravnih učinkov proti stečajni masi tožeče stranke. Zato je tožencema naložilo, da morata v stečajno maso vrniti stvari, pridobljene na podlagi teh pogodb.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija drugotoženka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V gospodarskem sporu je revizija po določbi 490. člena ZPP dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 5.000.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče najprej preizkusilo, ali je ta pogoj za dovoljenost revizije izpolnjen.

Tožba je bila v tej zadevi vložena proti dvema tožencema, v začetku zaradi razveljavitve štirih pogodb (ki jih je tožeča stranka sklenila po dve z vsakim od tožencev), nato pa spremenjena v tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (proti tožeči stranki je bil med pravdo začet stečajni postopek). Vsi štirje dajatveni zahtevki so bili nedenarni, saj je tožeča stranka z njimi zahtevala vrnitev stvari v stečajno maso. V takem primeru je za ugotovitev vrednosti spornega predmeta po določbi drugega odstavka 44. člena ZPP (enako je bilo tudi po določbi drugega odstavka 40. člena ZPP 1977, veljavnega v času vložitve tožbe) odločilna vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je vrednost spornega predmeta 77.952.912,00 SIT. Tako označeni vrednosti spornega predmeta tožena stranka ni oporekala. Ko je drugotoženka vložila revizijo, s katero je izpodbijala pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša nanjo, pa je navedla, da je vrednost spornega predmeta v revizijskem postopku 9.000.000,00 SIT.

Tožeča stranka je torej tožbo vložila zoper dva toženca. V takem primeru je po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP (enako je bilo po določbi drugega odstavka 37. člena ZPP 1977) treba določiti vrednost spornega predmeta za vsakega toženca posebej. To pomeni, da se v takem primeru za ugotovitev vrednosti spornega predmeta vrednosti posameznih zahtevkov ne seštevajo. Enak način ugotavljanja vrednosti spornega predmeta velja po določbi drugega odstvka 41. člena ZPP tudi takrat, ko imata dva zahtevka proti istemu tožencu različno dejansko ali pravno podlago. Nobenega dvoma ni, da sta taka zahtevka iz tožbe proti drugotoženki. Prva pogodba, ki ji tožeča stranka odreka učinek proti stečajni masi, je namreč prodajna, druga pa pogodba o odstopu pogodbe. Dovoljenost revizije se torej v obravnavanem primeru presoja po vrednosti vsakega od zahtevkov posebej.

S tem, ko pravdni stranki nista na začetku postopka poskrbeli, da bi bila vrednost spornega predmeta pravilno navedena, si nista zagotovili pravice do revizije. V revizijskem postopku namreč ni več mogoče ugotavljati, kolikšna je vrednost spornega predmeta vsakega zahtevka posebej (poleg tega pa drugotoženka niti ni navedla vrednosti vsakega od zahtevkov, glede katerih je vložila revizijo). Zato je revizijsko sodišče ugotovilo, da revizija ni dovoljena in jo je na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo.