Jedro

Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnica v skladu z dovoljenjem oziroma odobritvijo nadrejene delavke lahko opravljala delo tudi na domu (tako kot ostali zaposleni) in da je pomemben delež njenega dela pri toženi stranki predstavljalo terensko delo, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je že na podlagi stanja ur tožnice v spornem letu treba zaključiti, da tožnica ni bila vpeta v delovni proces pri toženi stranki in da ni opravljala nalog, ki so jih opravljali primerljivi ostali redno zaposleni delavci.

Dejstvo, da je tožnica kot s. p. na svoj TRR prejemala tudi nakazila s strani drugih naročnikov, ne predstavlja ovire za ugotovitev, da so med tožnico in toženo stranko obstajali vsi elementi delovnega razmerja.

Plačilo avtorskega honorarja ne more biti ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I/1 točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas 40 ur tedensko za nedoločen čas od 1. 1. 2015 dalje za delovno mesto novinar urednik z izhodiščno plačo v višini 36. plačnega razreda. V I/2 točki izreka je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 6. 2015 prenehalo nezakonito in da ji še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. V I/3 točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna s tožnico v 15 dneh skleniti ustrezno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto novinar urednik, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto novinar urednik, jo prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja od 1. 1. 2015 dalje, ji za čas od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015 obračunati bruto plače v višini 36. plačnega razreda, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati razliko med neto zneski plač in neto plačili, ki jih je tožnica prejela za delo pri njej v obdobju od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca dalje do plačila. V I/4 točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za čas od 1. 7. 2015 do vrnitve na delo obračunati bruto plače za 36. plačni razred ter po odvodu predpisanih dajatev tožnici izplačati neto nadomestila plač ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca dalje do plačila. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015 iz naslova stroškov prevoza na delo izplačati znesek 222,00 EUR in iz naslova regresa za malico znesek 440,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2015 do plačila. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 346,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2015 do plačila. V IV. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za obračun ter izplačilo višje izhodiščne plače za delovno mesto novinar urednik v višini 41. plačnega razreda in priznanje pravic iz delovnega razmerja v višini navedenega plačnega razreda, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov plač za 15. dan v mesecu za pretekli mesec, za višji znesek iz naslova regresa za malico (za 76,25 EUR) in iz naslova regresa za letni dopust (za znesek 444,73 EUR bruto), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.899,17 EUR v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek, oziroma da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči o pritožbenih stroških. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pri poslovnem sodelovanju med strankama, ki je bilo projektne in začasne narave, obstajali elementi delovnega razmerja. Tožena stranka pri tem svojem zaključku vztraja kljub drugačnemu stališču, ki ga je pritožbeno sodišče že zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 742/2016 z dne 26. 1. 2017. Tožnica je s toženo stranko sodelovala le pri enem projektu, to je oddaji A., pa še to pri omejenem številu teh oddaj. Poslovni odnos je temeljil na pogodbi o avtorskem delu med toženo stranko in tožnico, ki je imela status samostojne podjetnice in ni bila vključena v organiziran delovni proces pri toženi stranki na enak način kot redno zaposleni delavci, svojega dela pa ni opravljala po navodilih in pod nadzorom delodajalca na način, ki je bil enak kot pri redno zaposlenih delavcih. Tudi njen avtorski honorar ni ustrezal pojmu plačila v smislu 126. člena ZDR-1, ampak je predstavljal dejansko protivrednost za opravljeno avtorsko delo po civilni pogodbi. Ugotovitev sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve, da iz izpovedbe B.B. izhaja, da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces pri toženi stranki, ni pravilna. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz izpovedb prič C.C. in B.B. izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki vpeta v delovni proces in da je opravljala delovne naloge enako kot ostali redno zaposleni delavci. Za honorarne delavce niso veljale urne obveznosti, saj niso bili plačani po urah, ampak po izdelku. Tožnica je tako kot drugi honorarni delavci na teren odhajala direktno od doma in ni evidentirala svoje prisotnosti, kar pa so morali storiti redno zaposleni delavci. Tožnica tudi ni dosegala kvote ure za polni delovni čas, niti za polovični delovni čas. Pri svojih ugotovitvah je glede navedenega sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbama tožnice in priče B.B. o tem, da je bila tožnica fizično prisotna pri toženi stranki 60 % delovnega časa, ves preostali čas pa je delala na terenu. Takšne navedbe so neizkazane, dejansko stanje pa nepravilno ugotovljeno. Tožnica je na delo prihajala, kadar je želela, kar je potrdila tudi priča B.B.. Pri oddaji A. se je delo najprej razdelilo med redno zaposlene, šele nato pa med honorarne sodelavce, zato je bil tudi mesečni prispevek tožnice k tej oddaji enkrat večji, drugič pa manjši. Od tega pa je bila odvisna tudi višina avtorskega honorarja. Tožnica je povprečno pripravila le eno oddajo mesečno, normativ redno zaposlenih delavcev pa je bil vsaj dve oddaji mesečno. Tožena stranka ni opravljala dela v enakem obsegu in na enak način kot redno zaposleni delavci, temu primerno pa je bilo tudi njeno honorarno plačilo. Prav tako je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica le navidezno samozaposlena, saj je na svoj TRR prejemala tudi nakazila s strani drugih naročnikov. Četudi so ta nakazila predstavljala plačilo za delo D.D., pa so še vedno predstavljala dohodek tožene stranke, prihodek D.D. pa je bil zgolj plača, ki mu jo je bila tožnica dolžna obračunati po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Napačna je ugotovitev, da je bil prihodek tožnice le plačilo s strani tožene stranke in plačilo društva E.. Vse navedeno potrjuje, da poslovno razmerje med tožnico in toženo stranko ni vsebovalo elementov delovnega razmerja. Tožnica prav tako ni opravljala dela na delovnem mestu novinar urednik, saj ni poročala z dogodkov (enako kot ni poročal z dogodkov novinar specialist). Iz izpovedbe prič F.F., C.C. in B.B. je razvidno, da je tožnica opravljala delo novinarja specialista. Poleg tega tožničino delo po 30. 6. 2015 pri oddaji A. ni bilo več potrebno. Tožena stranka je v letu 2015 pričela z obsežno reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja, zaradi česar je prišlo do zmanjšanja sodelovanja z zunanjimi sodelavci, kot je bila tožnica. To izhaja tako iz listinskih dokazov kot tudi iz izpovedb prič. Do kadrovske racionalizacije je prišlo tudi v zvezi z oddajo A., zaradi česar je prišlo do skrčitve števila kadrov. G.G. in H.H. nista bili novo zaposleni delavki namesto tožnice, saj je G.G. pri oddaji A. sodelovala že prej, H.H. (ki je v resnici delala pri oddaji I.) pa je vskočila le v primeru dopustov ali bolezni, torej zgolj občasno (to je potrdila tudi priča B.B.). Pri tem ni pomembno, da je oddaja A. še vedno na sporedu, saj to v ničemer ne dokazuje, da je tožničino delo še vedno potrebno. Tudi želja B.B. (ki je bila tožnici nadrejena), da si želi, da bi tožnica še vedno delala pri oddaji A., ne more biti upoštevna, saj je postalo delo tožnice zaradi racionalizacije in reorganizacije nepotrebno. Tožena stranka tožničinega dela kot celote tudi ni nadomestila z drugim delavcem, ki bi ga na novo zaposlila za celoto del in nalog, ki jih je v oddaji A. opravljala tožnica. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v avtonomno odločitev tožene stranke glede racionalizacije in reorganizacije (podobno tudi sklep VDSS, opr. št. Pdp 1376/2014). Poleg tega se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do predloga tožene stranke glede uporabe 118. člena ZDR-1, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je nadalje odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnica le delno uspela s svojim tožbenim zahtevkom.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu s določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice enkrat že odločalo in mu s sodbo opr. št. I Pd 768/2015 z dne 16. 5. 2016 delno ugodilo (za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delovno mesto novinar specialist s pripadajočo izhodiščno plačo 34. plačnega razreda za to delovno mesto, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za vtoževano obdobje glede na to delovno mesto, za povrnitev stroškov za prevoz na delo in z dela ter stroškov prehrane in za plačilo regresa za letni dopust za leto 2015, kar vse izhaja iz izreka citirane sodbe), zavrnilo pa je preostali del njenega tožbenega zahtevka (za ugotovitev, da ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za delovno mesto novinar urednik in posledično za obračun razlike v plači glede na to delovno mesto, za obračun plače glede na delovno mesto novinar specialist za 39. plačni razred, za zakonske zamudne obresti od prisojenih neto razlik v plači za 15. dan v mesecu za pretekli mesec in za plačilo višjega zneska iz naslova regresa za prehrano in regresa za letni dopust, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Poleg tega je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je njunima pritožbama ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 742/2016 z dne 26. 1. 2017 izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje poleg ponovne izvedbe dokazov, ki jih je izvedlo že v dosedanjem postopku, še enkrat zaslišalo tožnico, nato pa po neuspešno zaključenem postopku sklenitve sodne poravnave izdalo izpodbijano sodbo, katere ugodilni del je (poleg odločitve o pravdnih stroških) predmet tega pritožbenega preizkusa.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega predloga za sodno razvezo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V zvezi s tem pritožbenim očitkom pritožbeno sodišče ugotavlja, da so iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točki 25 in 26 obrazložitve) razvidni razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za reintegracijo k toženi stranki (kljub temu, da je tožena stranka tudi temu delu tožničinega tožbenega zahtevka ugovarjala in predlagala sodno razvezo). Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi pritožbenega sodišča v tem delu obrazložitve smiselno odgovorilo tudi na navedbe tožene stranke, s katerimi je ta nasprotovala tožničini reintegraciji, zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima namreč razloge tudi o tem odločilnem dejstvu, tako da se jo glede navedenega da preizkusiti.

9. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo (s to ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), da so bili v razmerju med tožnico in toženo stranko v obdobju od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015 podani vsi elementi delovnega razmerja, ki jih opredeljuje 4. člen ZDR-1. Glede na navedeno ni bistveno pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je tožnica s toženo stranko v spornem obdobju sodelovala kot s. p. na podlagi pogodb o novinarskem delu, ki jih je s toženo stranko sklenila kot s. p. Ta status tožnice namreč ni izključeval možnosti ugotavljanja elementov delovnega razmerja. S tem, ko so bili ti elementi ugotovljeni, je sodišče prve stopnje na podlagi 18. člena ZDR-1 utemeljeno ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnice, priče B.B., ki je bila tožnici nadrejena delavka in C.C., ki je bila pri toženi stranki do konca junija 2015 urednica J. programa (in s tem po lastni izpovedbi vsebinsko popolnoma seznanjena z delom tožnice) utemeljeno zaključilo, da je delo tožnice (tožnica je pri toženi stranki pripravljala oddajo A.) vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica prostovoljno vključena v organiziran delovni proces pri toženi stranki in da je v okviru tega osebno in nepretrgano opravljala delo pod nadzorom in po navodilih tožene stranke. Do dejstva, da je med tožnico in toženo stranko v spornem obdobju obstajalo razmerje, ki je imelo vse elemente delovnega razmerja, kot jih določa 4. člen ZDR-1 se je pritožbeno sodišče sicer opredelilo že v svojem razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 742/2016 z dne 26. 1. 2017. Iz izpovedb prič C.C. in B.B., pa tudi iz tožničine izpovedbe, izhaja, da je bila tožnica vpeta v delovni proces pri toženi stranki. Na to ugotovitev ne vpliva niti pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica v vtoževanem obdobju pripravljala (le) oddajo A.. V postopku je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v zvezi z navedeno oddajo opravljala delo scenaristke, redaktorice in avtorice, pripravila je idejne zasnove, raziskave, pogovore z gosti (tudi s številnimi znanstvenimi) v zvezi s pripravo te oddaje pa je opravljala tudi terensko delo. Iz njene izpovedbe izhaja, da je za toženo stranko v vtoževanem obdobju delala vsaj 8 ur dnevno, navedeno pa je potrdila tudi priča B.B. (izpovedala je, da je bila tožnica fizično prisotna pri toženi stranki okoli 60 % od približno 170 ur mesečno, ostali čas pa je prebila na terenu. Iz izpovedbe B.B. nadalje sicer izhaja, da bi lahko redno zaposleni mesečno naredil dve oddaji A., s čimer bi izpolnil polni delovnik, vendar pa je ob tem pojasnila, da je tožnica poleg scenarijev in novinarskih prispevkov pripravljala tudi videoposnetke za oddaje in razne pogovore o ... v studiju. Glede na zgoraj navedeno je imelo sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča podlago za dejansko ugotovitev, da je tožnica delo pri toženi stranki v spornem obdobju opravljala polni delovni čas (kar je pojasnilo v 9., 10., 14. in 15 točki obrazložitve), zato so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožbene stranke, da tožnica ni opravljala dela pod nadzorom in po navodilih tožene stranke, oziroma da pri toženi stranki ni bila vključena v organiziran delovni proces. Iz izpovedbe priče B.B., ki je bila urednica oddaje A. in tožničina nadrejena delavka, izhaja, da je odobrila vse zadeve, ki jih je tožnica delala in je s tožnico konstantno sodelovala. Tožnica je bila po izpovedbi priče njihova redna sodelavka, imela je mizo v njihovi pisarni, kartico za vstop k toženi stranki, pri toženi stranki je bila (kot je bilo že zgoraj ugotovljeno) fizično prisotna okoli 60 % delovnega časa, preostali čas pa je opravljala terensko delo, ki je bilo potrebno za pripravo oddaje. Priča je izpovedala še, da je bila o vsem delu tožnice seznanjena in da je tožnica delala primerljivo z delavci tožene stranke. Prav tako je pojasnila, da je tožnici odobrila, da je delala tudi od doma in da so tudi ostali redno zaposleni delavci kdaj delali od doma. Navedla je še, da je tožnica pri oddaji A. delala enake stvari, kot jih delajo pri tej oddaji sedaj redno zaposleni delavci. Na podlagi izpovedb priče B.B., C.C. in tožnice je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tožničino delo pri toženi stranki primerljivo z delom delavcev, ki so bili zaposleni pri toženi stranki in to svojo ugotovitev ustrezno pojasnilo v točkah od 9 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnica v skladu z dovoljenjem oziroma odobritvijo nadrejene delavke lahko opravljala delo tudi na domu (tako kot ostali zaposleni) in da je pomemben delež njenega dela pri toženi stranki predstavljalo terensko delo, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je že na podlagi stanja ur tožnice v letu 2015 (B1) treba zaključiti, da tožnica ni bila vpeta v delovni proces pri toženi stranki in da ni opravljala nalog, ki so jih opravljali primerljivi ostali redno zaposleni delavci.

13. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da naj bi B.B. izpovedala, da je tožnica na delo prihajala, kadar je želela, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča v tem delu izpovedbe primerjala delo in obveznosti tožnice ter redno zaposlenih delavcev (ugotovila je, da je bilo to delo tožnice primerljivo z delom redno zaposlenih delavcev). S svojo izpovedbo, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, je priča dejansko zatrjevala, da je imela tožnica enake možnosti dostopa do prostorov tožene stranke kot ostali redno zaposleni, ne pa, da se je tožnica sama odločala, kdaj bo prišla na delo k toženi stranki. Tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je B.B. izpovedala, da velja znotraj uredništva oddaje A. pravilo, da delo najprej razdelijo redno zaposlenim, šele nato pa honorarnim sodelavcem (zaradi česar naj bi bil prispevek tožnice k oddaji kakšen mesec večji, kakšen mesec pa manjši, kar se je odražalo tudi v višini avtorskega honorarja), ne pomeni, da tožnica ni bila vključena v organiziran delovni proces pri toženi stranki na enak način kot redno zaposleni delavci tožene stranke.

14. Po zaključku pritožbenega sodišča dejstvo, da je tožnica kot s. p. na svoj TRR prejemala tudi nakazila s strani drugih naročnikov, ne predstavlja ovire za ugotovitev, da so med tožnico in toženo stranko obstajali vsi elementi delovnega razmerja. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala delo le za toženo stranko (razen enega opravila za društvo E.), druga plačila, ki jih je dobila na svoj TRR, pa so bila plačila za delo, ki ga je opravil tožničin partner in prokurist D.D. (A11). Za ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja je namreč bistveno le, za koliko naročnikov je v spornem obdobju delala tožnica (in ne njen partner). Iz priloge A11 je sicer razvidno, da je tožnica prejela plačilo za opravljeno delo s strani društva E. v višini 209,80 EUR, vendar pa je šlo v tem primeru le za enkratno opravilo (lektoriranje časopisa društva E.), kar izhaja iz tožničine izpovedbe. To plačilo je bilo tožnici nakazano 8. 5. 2015. V vseh drugih primerih je tožnica prejemala plačila za opravljeno delo od tožene stranke, pri čemer so bila ta plačila bistveno višja (nekajkrat višja) od plačila za opravljeno lektorsko delo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica praktično delala le za toženo stranko in da je bila pravzaprav navidezno samozaposlena kot s. p. Kot je bilo že ugotovljeno, je imelo delo tožnice pri toženi stranki vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. 15. Nebistvene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke, da njen avtorski honorar ni ustrezal pojmu plačila za delo v smislu 126. člena ZDR-1, kar naj bi bil eden od razlogov za ugotovitev, da med tožnico in toženo stranko niso obstajali elementi delovnega razmerja. Plačilo avtorskega honorarja je bilo dogovorjeno v pogodbah o novinarskem delu, sklenjenih med tožnico in toženo stranko, zato to plačilo sploh ni moglo imeti narave plačila po 126. členu ZDR-1, ki ureja plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi. Plačilo avtorskega honorarja je bilo plačilo za opravljeno tožničino delo, plačilo za delo pa je glede na 4. člen ZDR-1 eden od elementov delovnega razmerja. Plačilo avtorskega honorarja torej ne more biti ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Posledično tudi ni odločilnega pomena pritožbena trditev, da je bila višina avtorskega honorarja odvisna od izdelka in ne od ur dela, ki jih je za ta izdelek porabila tožnica.

16. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica pri toženi stranki opravljala dela, ki so ustrezala delu delovnega mesta novinar urednik in ne delu delovnega mesta novinar specialist, kot je to navajala tožena stranka. Opisa del in nalog teh delovnih mest se razlikujeta v tem, da je pri delovnem mestu novinar specialist določeno delo raziskovanja vsebinskih sklopov in podpora pri oblikovanju oddaj, medtem ko je bilo pri novinarju uredniku določeno delo poročanje z dogodkov (v preostalem se opisa del in nalog obeh delovnih mest ne razlikujeta - A7, A8). Iz tožničinih poročil o delu (A3) sicer ne izhaja, da bi tožnica poročala z dogodkov, vendar pa je v zvezi s tem izpovedala, da v skladu z navodili B.B. vseh opravil ni vpisovala v ta poročila o delu. Iz njene izpovedbe izhaja, da je, kolikor je bilo to potrebno, tudi poročala na način, kot je ta potekal v K. oddajah, čeprav je bilo njeno delo v J. oddajah sestavljeno drugače kot delo v K. programu. V J. programu (kjer je delala tožnica) je bilo poročanja s terena manj kot v K. programu, to pa še ne pomeni, da tožnica ni opravljala dela, ki je primerljivo z delom delovnega mesta novinar urednik. To so v svojih izpovedbah v bistvu potrdile tudi priče B.B., C.C. in L.L.. Pravilnost zgornjih ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da je G.G., ki je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi s 1. 1. 2016 in ki je opravljala enako oziroma primerljivo delo kot tožnica (izpovedbi tožnice in priče B.B.), sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinar urednik.

17. V zvezi z ugotavljanjem dejstva, ali je tožnica pri toženi stranki opravljala delo delovnega mesta novinar urednik, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbam prič F.F. in M.M., ki sta menila, da je tožnica opravljala delo novinarja specialista oziroma urednika scenarista. Nobena od navedenih prič namreč v spornem obdobju ni sodelovala s tožnico, ob tem, da po ugotovitvi sodišča prve stopnje F.F. niti ni vedel, ali je delala tožnica samostojno ali pa po navodilih tožene stranke. Poleg tega tudi iz izpovedbe prič C.C. in B.B. ne izhaja, da bi tožnica pri toženi stranki delala kot novinar specialist. B.B. je sicer navedla, da je bilo tožničino delo primerljivo vsaj z delom novinarja specialista, vendar pa je iz njene izpovedbe razvidno tudi, da je tožnica v okviru terenskega dela opravljala tudi snemanje prispevkov s televizijsko ekipo na terenu (ki glede na specifično naravo J. oddaj tudi po zaključku pritožbenega sodišča predstavlja obliko poročanja z dogodkov). Ob tem je potrebno poudariti, da je tudi priča C.C. dopustila možnost, da je tožnica opravljala delo novinarja urednika. Glede na vse navedeno je pravilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo delo, ki ga je opravljala tožnica v spornem obdobju, primerljivo z delom novinarja urednika.

18. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno odločitev v zvezi z delom tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo k toženi stranki. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 25 in 26 obrazložitve) je sodišče prve stopnje pojasnilo, na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice za vrnitev na delo k toženi stranki utemeljen. Dejstvo, da je bila pri toženi stranki v letu 2015 izvedena reorganizacija in racionalizacija poslovanja, tudi po zaključku pritožbenega sodišča ne nudi opore pritožbenim trditvam tožene stranke, da delo tožnice pri toženi stranki ni več potrebno, še posebej ob upoštevanju tega, da se oddaja A. pri toženi stranki še vedno pripravlja in da je urednica te oddaje B.B. izjavila, da želi, da bi tožnica še nadalje sodelovala pri pripravi te oddaje. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica tudi po 30. 6. 2015 (ko ji je iztekla pogodba o novinarskem delu) še vedno opravljala delo pri toženi stranki in da je tožena stranka v spornem obdobju zaposlovala delavce na primerljivih delovnih mestih (tudi novinarje urednike), kar izhaja iz izpovedb prič L.L. in N.N.. V zvezi z odločitvijo o reintegraciji tožnice k toženi stranki se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1376/2014, saj je odločitev pritožbenega sodišča v citirani zadevi temeljila na drugačnem dejanskem stanju. V tej zadevi (pod sodno presojo je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) je bilo ugotovljeno, da je prišlo pri toženi stranki zaradi reorganizacije do zmanjšanja števila zaposlenih delavcev, v predmetnem indivudalnem delovnem sporu pa je bilo ugotovljeno, da tožena stranka zaposluje tudi nove delavce (priča N.N. je potrdila, da bodo pri toženi stranki zaposlili več kot 100 novih delavcev, med njimi tudi novinarje). Tožena stranka ni dokazala, da tožničinega dela ne potrebuje več, tako da sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo o reintegraciji tožnice k toženi stranki ni poseglo v avtonomno odločitev tožene stranke kot delodajalca, ki se nanaša na organizacijo dela pri njej.

19. Pravilna je nadalje tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, saj je utemeljeno zaključilo, da je tožnica s tožbenim zahtevkom praktično v celoti uspela. Glede na to ugotovitev ji je dolžna tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti vse njene ptrebne pravdne stroške, drugačne pritožbene navedbe tožene stranke glede odločitve o pravdnih stroških pa so neutemeljene.

20. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).