Jedro

Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo, izhajajoč iz naknadne (sicer dopustno razširjene) trditvene podlage, a je svojo odločitev pri tem oprlo na dokaze, ki jih je izvedlo v okviru preverjanja prvotnih trditev. Oporočni priči sta bili resda zaslišani o okoliščinah nastajanja oporoke, vendar v okviru do tedaj zastavljene trditvene podstati, ni pa tožnica do njunega zaslišanja podala trditev o tem, da zapustnik pred pričama ni izjavil, da gre za njegovo oporoko, kar predstavlja oblično pomanjkljivost tovrstne oporoke. Ker teh trditev ni bilo, pričama konkretnih vprašanj o tem nista postavili ne stranki ne sodišče. V tem obsegu je bila pritožnici odvzeta možnost obravnavanja.

Izjava oporočitelja, da je listina njegova oporoka, je zaželena; ni pa nujno, da jo izrazi s točno temi besedami; lahko je dana tudi s takšno izjavo oporočitelja, ki jasno izkazuje njegovo voljo.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep (I. točka izreka) se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sodbo (II. točka izreka) se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dovolilo spremembo tožbe, nato pa ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev neveljavnosti pisne oporoka pokojnega I. U. z dne 6. 3. 2008 ter toženki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje toženka, ki kot bistveno navaja, da je prvostopenjsko sodišče v nasprotju z 185. členom ZPP dovolilo spremembo tožbe. Sprememba tožbe ni nesmotrna, ker je pokojni I. U. napravil tudi lastnoročno oporoko, zaradi česar sprememba tožbe ne pomeni dokončne ureditve razmerja med strankama. Prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o spremembi tožbe ni opravilo tehtne presoje in navedlo tehtnih razlogov za svojo odločitev, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene oblične pomanjkljivosti oporoke ugodilo nepravilno postavljenemu primarnemu ugotovitvenemu zahtevku. Napačna je tudi ugotovitev, da oporoka ni veljavna, ker zapustnik pri podpisovanju pred pričami ni izjavil, da je to njegova oporoka. Zaključek o pomanjkanju izjave zapustnika je po mnenju toženke nepravilen. Prvostopenjsko sodišče je sklep o tem napravilo na podlagi izjav prič, ki pa o relevantnih dejstvih glede veljavnosti oporoke pred pričami nista bili zaslišani, saj je tožnica postavila ustrezno trditveno podlago šele po njunem zaslišanju. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnica je res že tekom prvostopenjskega postopka nasprotovala spremembi tožbe, toda prvi odstavek 185. člena ZPP dovoljuje sodišču, da spremembo vseeno dovoli, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Prvostopno sodišče je ravnalo v skladu s to določbo, zato privolitev toženke ni bila pogoj za njeno spremembo. V 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje svojo odločitev iz I. točke izreka utemeljilo s točno temi razlogi, zato se kot neutemeljena izkaže pritožbena navedba, da sodišče za svojo odločitev o dovolitvi spremembe tožbe ni navedlo razlogov.

6. Tožnica je v tej zadevi najprej postavila zahtevek, naj se oporoka I. U. razveljavi, podredno pa je zahtevala ugotovitev neveljavnosti te pogodbe. Kot trditveno podlago je ponudila pomanjkanje oporočiteljeve volje. Po izvedbi dokazov v zvezi s to trditveno podlago in že po prvem naroku za glavno obravnavo je tožnica z vlogo z dne 17. 6. 2013 dopolnila svojo trditveno podlago in zatrjevala napake v obličnosti oporoke. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, kot je dopustilo naknadno podane trditve, saj jih tožnica brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Tožnica je tožbeni zahtevek nato na naroku 8. 10. 2013 spremenila tako, da je zamenjala primarni zahtevek s podrednim, tako da sedaj terja kot prvo neveljavnost oporoke, podredno pa zahteva njeno razveljavitev.

7. Izpodbijana oporoka je po obliki pisna oporoka pred pričami (64. člen ZD). Oporočiteljev podpis takšne oporoke pred dvema pričama ob njegovi hkratni izjavi, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje obeh prič predstavlja enotno pravno dejanje (unitus actus), ki se mora opraviti sočasno. Izjava oporočitelja, da gre za njegovo oporoko, mora biti izrecna in jasna. Vloga oporočnih prič je (predvsem) ta, da s svojim podpisom potrdita avtentičnost oporočiteljevega podpisa in obstoj njegove izjave, da je sestavek, na katerega sta se kot priči podpisali, njegova oporoka (ter da lahko ti dejstvi potrdita) (1).

8. Pritožnica pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo, izhajajoč iz naknadno (sicer dopustno razširjene) trditvene podlage, a je svojo odločitev pri tem oprlo na dokaze, ki jih je izvedlo v okviru preverjanja prvotnih trditev. Oporočni priči sta bili resda zaslišani o okoliščinah nastajanja oporoke, vendar v okviru do tedaj zastavljene trditvene podstati, ni pa tožnica do njunega zaslišanja podala trditev o tem, da zapustnik pred pričama ni izjavil, da gre za njegovo oporoko, kar predstavlja oblično pomanjkljivost tovrstne oporoke. Ker teh trditev ni bilo, pričama konkretnih vprašanj o tem nista postavili ne stranki ne sodišče, zato je (posredno) sklepanje sodišča prve stopnje (iz izpovedi prič) o pomanjkanju te oporočiteljeve izjave preuranjeno. Pritožnica utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega ostavka 339. člena ZPP, ker ji v tem obsegu ni bila dana možnost obravnavanja. Podana kršitev je terjala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje odpravi to kršitev in dopolni dokazni postopek v smeri naknadno podane trditvene podlage, tj. obe priči znova natančno zasliši o okoliščinah sestave oporoke pred pričama, zlasti pa naj razčisti, kakšno je bilo oporočiteljevo ravnanje/vedenje ob sestavljanju oporoke ter ali je izrekel kakšne besede in če, kakšne.

10. Pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava opozarja še naslednje: izjava oporočitelja, da je listina njegova oporoka, je zaželena, ni nujno, da jo izrazi s točno temi besedami. Za veljavnost oporoke pred pričami je na primer dovolj, če oporočitelj na vprašanje, če listina predstavlja njegovo oporoko, odgovori z jasnim pritrdilnim odgovorom (2). Izjava oporočitelja, da šteje listino za svojo oporoko, je torej lahko dana tudi s takšno izjavo oporočitelja, ki jasno izkazuje njegovo voljo, da listino priznava za svojo oporoko. Če bosta priči potrdili, da je bila taka volja oporočitelja izražena, bo treba tožbeni zahtevek po tej podlagi zavrniti in nato izčrpati še drugi sklop trditev (tj. o pomanjkanju prave oporočiteljeve volje).

11. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje s tožnico (zaradi zmede, ki je nastala z menjavanjem primarnega in podrednega zahtevka, ki ni bila sočasna z dopolnitvijo trditvene podlage) v okviru materialnopravdnega vodstva najprej razčistiti, katerega od zahtevkov (na ničnost/neveljavnost in na izpodbojnost) uveljavlja po kateri od trditvenih podlag (ali morebiti celo oba po obeh). Uveljavljanje pomanjkljivosti, ki vplivajo na veljavnost oporoke, ureja ZD v 61. in 76. členu. V primeru materialnih razlogov za neveljavnost, je zakonska dikcija jasna: oporoko je treba izpodbijati. Manj jasna pa je dikcija 76. člena, v katerem je zakonodajalec uredil uveljavljanje neveljavnosti zaradi pomanjkljivosti v obliki oporoke. Uporaba izraza „neveljavnost“, ki po klasičnem civilnem pravu vključuje tako ničnost kot izpodbojnosti, je namreč tako v teoriji kot v sodni praksi sprožila (mestoma zgolj na prvi pogled) neenotna stališča, ali je oporoko zaradi zatrjevanih napak v obliki treba izpodbijati ali je morebiti takšna oporoka nična ex lege, zaradi česar je zoper dediče, ki se na takšno oporoko sklicujejo, treba uperiti ugotovitveni zahtevek, da je oporoka neveljavna. Če oporoka ni podana v eni od oblik, ki jih predpisuje zakon, namreč sploh ne gre za oporoko. Kdor je s takšno „oporoko“, ki je nična po samem zakonu, postavljen za dediča, lahko zato zahteva ugotovitev njene veljavnosti. Oporoka, katere videz sicer ustreza eni od zakonsko določenih oblik, a se trdi, da je obličnost vendarle kršena, npr. s tem, da oporočitelj pred pričami ni izjavil, da listino šteje za svojo oporoko – v primerih, ko torej odstopanje od predpisane oblike ni očitno – pa oporoka obstaja, le da je formalno hibna in zaradi takšnih hib izpodbojna (3).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Sodba z dne 7. 10. 2010, opr. št. II Ips 290/2009. Pritožbeno sodišče v zvezi s to odločbo Vrhovnega sodišča RS zavrača izpeljavo, ki jo ponuja pritožnica, in opozarja, da je le v primeru, da priči nista več dosegljivi iz takega ali drugačnega razloga, treba izhajati, da sta že s podpisom oporoke potrdili, da je oporočitelj potrebno izjavo res podal (glej zadnji stavek 6. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča in opombo št. 7). Če sta dosegljivi (kot sta v tu obravnavanem primeru), pa je vprašanje, ali je bila izjava res podana, sporno vprašanje, ki ga je treba razčistiti v okviru dokaznega postopka.

(2) Več glej v Kreć, M., Pavić, Đ., Komentar Zakona o nasleđivanju sa sudskom praksom. Zagreb: Narodne novine, 1964, str. 205-206. (3) Tako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 5. 9. 2012, opr. št. I Cp 518/2012.