Jedro

Pritožnik skuša v pritožbi prikazati drugačen potek škodnega dogodka, kot ga je ugotovilo v opisu dejanja kazensko sodišče v pravnomočni sodbi. Zato ne more uspeti z ugovorom sokrivde, ki bi opis dogodka popolnoma spremenil. Verbalno izzivanje pred napadom ne opravičuje fizičnega napada.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki 21.700,00 EUR odškodnine s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno sodišče ugotavlja, da niso prispevki tožnika k nastanku škodnega dogodka. Besede tožnika, da naj bi toženec ženi rekel, da ne hodi po tožnikovem vrtu in mu poliva solato, res ne opravičuje napada. Vendar to še niso edine besede in ravnanja tožnika, s katerimi je sprožil konflikt. Tožnik se je poslužil več ravnanj in besed, ki so pomenila neposredno izzivanje in vabilo h konfliktu. Sodišče sicer tožencu ne sledi, vendar pavšalno in brez obrazložitve. Sodišče bi to moralo preveriti. Ob zaslišanju sodišče dobi neposredni vtis. Sodišče ni ustrezno argumentiralo, zakaj dvomi v verodostojnost izpovedbe toženca glede izzivanja in žaljenja tožnika. Ni upoštevalo, da je tudi toženčeva žena kot priča izpovedala, da je zaslišala vpitje, ki ni nehalo in da sta vpila oba. To je drugače kot izpovedba tožnika, ki je rekel, da tožencu ni nič govoril. Sodišče pa izpovedbe toženca in žene ne šteje za verodostojne. Žena je tudi izpovedala, da jo tožnik neprestano nadleguje in zmerja. Tožnik pošilja sporočila, da naj bi toženec umoril mamo, se ne obnaša normalno, jih izzival, uriniral proti njihovem dvorišču. Sodišče ni ravnalo po 8. členu ZPP. Moralo bi presoditi vsak dokaz posebej in vse skupaj glede na življenjsko situacijo. Sodišče se ni opredelilo do teh žalitev in izzivanja. Do izpovedbe M. K. se sodišče ni opredelilo. Vpitje pa je potrdila J. in M. K. Sodišče ni sledilo, da je imel tožnik 0,6 promila etanola v krvi. Zaradi neizvedbe dokaza, to je dopolnitev izvedeniškega mnenja travmatologa glede dodatnih pripomb, ki jih je toženec podal 9. 12. 2016 ter postavitvi izvedenca toksikologa glede vpliva alkohola na poškodbo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. To tudi ni predmet kazenskega postopka. Ni ovire, da bi sodišče to drugače reševalo deljeno odgovornost. Prisojena odškodnina je glede višine previsoka. Sodišče ni upoštevalo že izoblikovane sodne prakse, ki je več kot polovico nižja za take primere. Izpostavi sodbo II Cp 2195/2015, II Ips 727/2014. Prisojena odškodnina je dva do trikrat višja. Povsem neutemeljena je odškodnina za strah. Tožnik je škodni dogodek pričakoval in je bil pripravljen. Prišlo je do fizičnega kontakta. Sodišče pa govori o hudem primarnem strahu. Ni šlo za življenjsko ogrožujočo situacijo. Tega sodišče ni objektiviziralo. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je nesorazmerna s primerljivo sodno prakso. Sodišče ni upoštevalo, da je imel tožnik že degenerativne spremembe in težave s kolki in rameni. To je ob tožnikovi starosti normalno. Poudari sodbo II Cp 2195/2015 in II Ips 727/2014. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da tožnik ni sokriv za nastalo škodo. Podlaga za odgovornost je krivdna (131. člen OZ in 135. člen OZ). Pritožba meni, da bi sodišče moralo uporabiti 171. člen OZ in ugotoviti tožnikov soprispevek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega s sodbo I K 52637/2012 (B2) za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe z opisom dejanja, kot izreka iz kazenske sodbe (obrazložitev sodbe pod točko 4). Glede opisa dejanja je torej civilno sodišče vezano na opis znakov kaznivega dejanja iz kazenske sodbe.

6. Pritožnik trdi, da sodišče ni pravilno sledilo tožniku in da je toženec ter njegova žena J. K. izpovedala, da je tožnik besedno izzival in ni izrekel samo besed, katere je sodišče ugotovilo. Pri tem spregleda, da je bila toženčeva obramba oziroma pripoved drugačna tudi glede samega dogodka (da ga je toženec pričel vleči za balanco, da sta zato padla, da sta se ruvala, potem pa je toženčeva žena pritekla do ograje in zavpila naj gre domov, da sta se pobrala in da je nato tožnik, ko je tekel po cesti, klecnil, se usedel na nogo in si nogo sam poškodoval). Sodišče torej ni sledilo celotnemu opisu dogodka tožene stranke in ne samo glede zatrjevanih besed, ki naj bi jih po mnenju tožene stranke izrekel tožnik. Tako ni sledilo tudi njegovi ženi. Pač pa je tožnikova žena, J. K., ki je tudi v kazenskem postopku kot priča nastopila, povedala, da je toženec tožnika brcnil vsaj trikrat, obut v delovne čevlje ali gojzarje. Tako je sodišče primerjalo izpovedbe v tem postopku in izpovedbe v kazenskem postopku. Ne drži trditev pritožbe, da sodišče ni ocenilo izpovedbe toženčeve žene. Ko je ocenjevalo toženčev zagovor, je tudi omenilo, kaj naj bi toženčeva žena povedala. Vendar nobenemu izmed njih ni sledilo. Sodišče je tudi primerjalo izpovedbe skupaj z drugimi dokazi, to je z izvedeniškim mnenjem glede možnosti poškodbe tožnika. Pravilno pa sklepa sodišče prve stopnje, da če tudi bi tožena stranka dokazala, da ga je tožnik žalil v besednem prepiru, to še ne opravičuje fizičnega napada na tožnika. Sodna praksa je izrekla, da verbalno izzivanje pred napadom ne opravičuje fizičnega napada1. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pa je točen opis dogodka iz izreka kazenske sodbe, na katerega je pravdno sodišče vezano, tožnik pa ni dokazal dogodkov pred napadom.

7. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da bi sodišče neposredno moralo dobiti vtis o tem. Vendar spregleda, da je sodišče prve stopnje zaslišalo pravdni stranki, kakor tudi priči J. K. in M. K. O zaslišanju teh prič ima dokazno oceno in pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, da sodba ni obrazložena (primerjaj obrazložitev v točki 6).

8. Pritožba nadalje trdi, da sodišče ni upoštevalo, da sta tožnik in njegova žena glede verbalnega konflikta tik pred škodnim dogodkom izpovedala različno. Sodišče jima je sledilo. Ni pa sledilo tožencu, ki je enako kot J. K., ki je žena tožnika in kot žena toženca, izpovedali o prepiru pred dogodkom. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da verbalni konflikt tudi če bi ga tožena stranka dokazala, tako kot se je v kazenskem postopku branila, (sodišče je sledilo tožniku), ne pripeljejo do želene sokrivde. Očitno gre za dalj časa trajajoč spor med bratoma, ki pa ne more upravičevati fizičnega nasilja in poškodbe tožnika. Sodišče je pravilno uporabilo 8. člen ZPP in naredilo temeljito dokazno oceno. Pri tem je tudi primerjalo posamezne izpovedbe prič, listinske dokaze in zlasti ugotovitve izvedenca travmatologa dr. A. o možnosti poškodbe tožnika. Toženec je namreč to prikazoval popolnoma drugače in tudi sedaj vztraja, da naj bi tožnik sam padel. Sodišče ni prezrlo izpovedbe prič, kot to zmotno meni pritožba. Zmotno pa meni pritožba, da je tožnikova žena potrdila žalitve, ki jih toženec očita tožniku v pritožbi. Sodišče je pravilno ocenilo opravljena zaslišanja tako obeh bratov, kot njunih žena. Tako ni mogoče tožniku očitati sokrivde, oziroma je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotovilo sokrivde po 171. členu OZ.

9. Pritožba vztraja pri trditvah, da je tožnikova vinjenost (0,6 promila etanola v krvi) pripeljala do tega, da bi sodišče moralo ugotoviti drugačno dejansko stanje kot ga je ugotovilo kazensko sodišče in sicer v mejah ugovora soprispevka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagani dokaz izvedeniškega mnenja dr. A. oziroma toksikologa. O tem, ali je možno, da je tožnik nerodno stopil in padel zaradi vinjenosti in je nato toženec stopil na gleženj, ko je ležal na tleh. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje vezano na opis dejanja iz pravnomočne kazenske sodbe za hudo telesno poškodbo. Tam je bilo v opisu dejanja, da je toženec tožnika ležečega na tleh z gojzarji oziroma pohodnimi čevlji oziroma delovnimi čevlji brcnil v gleženj in je zato utrpel obravnavane poškodbe gležnja. Toženec pa skuša prikazati, da je tožnik sam padel (zaradi vinjenosti), spodvil nogo in je nato toženec (nehote) stopil na nogo. Zato je sodišče zavrnilo predlagani dokaz z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja travmatologa in postavitvijo izvedenca toksikologa. Zmotno meni pritožba, da bi lahko sodišče pri obravnavanju ugovora sokrivde ugotovilo drugačno dejansko stanje v tistem delu kot ga je ugotovilo kazensko sodišče v izreku pravnomočne kazenske sodbe. Sokrivda bi bila možna le v smeri, če bi na primer tožnik napadel toženca fizično, ta pa bi nato fizično odgovoril. Kaj takega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

10. Pritožba nadalje graja prisojeno odškodnino za tožnikovo škodo. Pri tem zlasti izpostavlja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2195/2015 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 727/2014. Prva sodba je bila za AO+ zavarovanje in je težko primerljiva. Res so bile podobne poškodbe, vendar je zdravljenje potekalo nekoliko drugače. Pritožniku je bilo zdravljenje po ugotovitvah izvedenca zaključeno 18. 11. 2013 in zlom je bil nekoliko drugačen kot pri opisanem primeru iz pritožbe. Tožnik je imel zlom vseh treh grč desnega gležnja. Grče nudijo oporo gležnju z zunanje strani. Pri zlomu notranje grče gre za zlom končnega dela golenice, ki nudi oporo gležnju z zunanje strani. Pri zlomu notranje grče gre za zlom končnega dela golenice, ki nudi oporo gležnju z zunanje strani. Pri zlomu notranje grče gre za zlom končnega dela golenice, ki nudi oporo gležnju iz notranje strani, med tem ko je zlom tretje grče na zadnjem delu gležnja izključno kirurški izraz in gre pri njem za odlom končnega dela golenice na zadnji strani, ki zajema tudi sklepno ponvico golenice v gležnju v predelu zadnjega roba. Zlom je imel več fregmentov (primerjaj ugotovitve iz točke 9 sodbe). To je bilo treba učvrstiti z naravno infleksacijo končnega dela desne mečnice v gležnju. Najprej so mu namestili izpah v ambulanti, nato pa je bilo treba po RTG kontroli še tožnika operirati, zunanje grče naravnati ob plošči in jo fiksirati z vijaki. Zmotno meni pritožba, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano julija 2012. Fizioterapije je izvajal še do novembra 2013. Izvedenec je pojasnil, da je pritožniku na podlagi izvedeniškega mnenja invalidske komisije podana telesna okvara 40% zaradi deformacije desnega gležnja po poškodbi. Ostale težave pa niso bile v vzročni zvezi s poškodbo.

11. Upoštevaje tožnikove poškodbe oziroma subjektivizacijo konkretnega primera, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina v višini 21 povprečnih plač v času sojenja na prvi stopnji, gledano za vse pravne naslove, primerna.

12. Pritožba izpostavi še zadevo II Ips 727/2014. Vendar pri tem spregleda, da je bila nekoliko manjša škoda oškodovanca, kot je bila tožnikova, pa vendar je prejel 19 povprečnih neto plač. Gre za primerljivo škodo in tako prisojena odškodnina v tožnikovem primeru ne odstopa od sodne prakse.

13. Tožniku je treba odgovoriti, da sodišče primerja končno prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo glede na primerljivo sodno prakso. Pritožba izpostavi pa posamezne vrste oziroma pravne naslove za nepremoženjsko škodo. Meni, da tožnik ni bil v strahu, zlasti pa ne v primarnem strahu. Vendar je sodišče prve stopnje sledilo tožniku in izvedencu dr. A., ki je potrdil, da je bil lahko tožnik ob dogodku v hudem primarnem strahu, saj je šlo za nepričakovan in agresiven dogodek, ko je utrpel hude bolečine. Nato pa je imel še strah za izid zdravljenja, kar izvedenec ocenjuje za adekvatni čas trajanja šest dni, blag sekundarni strah pa celo tri mesece, zato je prisojena odškodnina 1.500,00 EUR primerna.

14. Primerna je tudi odškodnina za prestane fizične bolečine v znesku 8.500,00 EUR. Pri tem je sodišče pravilno obrazložilo tako subjektivne fizične bolečine kot to umestilo v primerljivo sodno prakso in s tem objektiviziralo tožnikovo škodo in pravično denarno odškodnino za to škodo.

15. Pritožba graja tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin ter zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Meni, da bi sodišče moralo vpogledati v predloženi video posnetek. Sodišče pa je to naložilo izvedencu in ga vprašalo glede na toženčeve trditve, ali je mogoče slediti tožniku, ki opisuje težave v funkcionalnem smislu. Izvedenec je to vpogledal in potrdil svojo prvotno mnenje oziroma v dopolnitvi izvedeniškega mnenja pojasnil, da posnetki potrjujejo, da tožnik huje šepa na desno nogo, da desno stopalo pri hoji drži rotirano navzven in da je hoja rahlo gugajoča in širokokotna. Tudi ostalim ugotovitvam izvedenca je sodišče prve stopnje sledilo. Pritožnik pa želi, da bi sodišče iz video posnetka sklepalo drugače, kot je ugotovil izvedenec, saj bi šlo za golo opazovanje. Pritožbeno sodišče pa na to odgovarja, da je ta dokaz sodišče pravilno zavrnilo oziroma je upoštevalo dopolnitev izvedeniškega mnenja po ogledu tega video posnetka. Sodišče prve stopnje je razmejilo tožnikove težave s kolki in rameni, ki niso posledica zloma v predelu gležnja in so degenerativne narave. To je izvedenec lepo razmejil, pa tudi že invalidska komisija v invalidskem izvedeniškem mnenju. Izvedenec je potrdil tiste funkcionalne težave, kot jih je nato tudi sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik sposoben opravljati lažja domača opravila, ki niso povezana s ponavljajočo se hojo po stopnicah, lestvah, podestih, hojo po neravnem terenu, navkreber in navzdol. Zmotno meni pritožba, da je sodišče ugotovilo tudi, da zaradi poškodbe gležnja tožnik ne more dvigovati ali prenašati težjih bremen. Tega sodišče ni ugotovilo. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo tožnikovo starost v času škodnega dogodka (71 let), njegove druge zdravstvene težave in presodilo iz tega naslova odškodnino 8.500,00 EUR.

16. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere opozarja pritožba, kakor tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. To je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (353. člen ZPP).

1 Zadeva VSL II Cp 1748/2015 ni obravnavala zadeve s stališča, da naj bi šlo za le "verbalno" izzivanje, ampak je šlo za določena ravnanja tožene stranke.