Jedro

100. člen ZOR ne zahteva, da se tudi vsako pisno pomoto razlaga v korist šibkejše pogodbene stranke, ampak predpisuje tak način razlage zlasti glede nejasnih pogodbenih pravil. Šestotoženec zmotno zatrjuje, da bi lahko tožnica utemeljenost zahtevka po višini dokazala le s predlaganjem izvedenca finančne stroke. Toženci so namreč tisti, ki bi morali ob konkretiziranem prerekanju višine vtoževane terjatve svoje trditve dokazati – npr. s predložitvijo svojega obračuna dolga ali predlaganjem postavitve izvedenca finančne stroke.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi pritožbe drugega, četrtega in petega toženca se zavrže, sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 97/05804 z dne 19. 2. 1997 v veljavi v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 12,301.951,90 SIT (sedaj 51.335,13 EUR), kolikor morajo tožnici v skladu z navedenim sklepom o izvršbi plačati F. V., E. D., N. V., D. M. in M. P. (1. točka izreka). Sklep o izvršbi je razveljavilo v delu, ki se nanaša na prvotoženca S. M. in tožbeni zahtevek proti njemu zavrnilo (2. točka izreka). Sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v delu, s katerim je bilo ostalim tožencem naloženo plačilo zakonitih zamudnih obresti od glavnice 12,301.951,90 SIT (sedaj 51.335,13 EUR) od 31. 8. 1996 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 124.190 SIT (sedaj 518,24 EUR) od 12. 9. 1997 do plačila in odločilo, da so ti toženci dolžni plačati tožnici znesek 54,894.129,10 SIT (sedaj 229.069,14 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2005 do plačila (3. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (4. točka izreka) in odločilo o pravdnih stroških (5. in 6. točka izreka).

2. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo v 2. točki izreka, v 3. točki izreka, kjer je F. V., N. V., D. M. in M. P. naloženo, da so dolžni plačati tožnici 54,894.029,10 SIT (sedaj 229.069,14 EUR) z zamudnimi obrestmi ter v izreku o pravdnih stroških, razen v delu, ki se nanaša na tretjetoženko E. D. ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ostalem je pritožbe drugotoženca, četrtotoženca, petotoženca in šestotoženca zavrnilo ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (1. točka izreka) potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločitev.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil revizijo šestotoženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v 3. točki izreka, s katero so bile zavrnjene pritožbe drugotoženca, četrtotoženca, petotoženca in šestotoženca ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (v 1. točki izreka) potrjena sodba prvostopenjskega sodišča in da zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, tožnici pa naloži povrnitev njegovih revizijskih stroškov. Opozarja, da nižji sodišči nista obravnavali dejstva, da posojilna pogodba, ki jo je v spis vložila tožnica, ni datirana. Upoštevaje 18. člen te pogodbe, je pogodba stopila v veljavo z dnem, ko so jo podpisale pogodbene stranke, kar pa ni razvidno, saj manjka datum. Poudarja, da je zakonodajalec predvidel strožjo - pisno obličnost za veljavnost porokove izjave, zato mora biti identifikacija obveznosti tako glavnega dolžnika kot poroka nedvomna. Iz podpisane poroštvene izjave šestotoženca z dne 9. 5. 1990 pa identifikacija njegove poroštvene obveznosti ni možna. Trdi, da ni razvidno kakšne so bile obveznosti pogodbenih strank, saj tožnica ni predložila dodatka z dne 14. 5. 1995, na podlagi katerega je tudi utemeljila svojo terjatev v predlogu za izvršbo. Opozarja, da je v izpisku iz poslovne knjige kot temelj obveznosti naveden kredit št. 5 z datumom sklenitve pogodbe 14. 5. 1990, kar je čisto druga številka in drug datum posojilne pogodbe ter so tudi posojilojemalci štirje. Glede na tako različne številke posojilnih pogodb in tudi različne dolžnike je več kot očitno, da je nemogoče identificirati eventualne poroštvene obveznosti šestotoženca. Tožnica se je sklicevala na dve posojilni pogodbi ne da bi bilo do konca naroka na prvi stopnji razčiščeno, na katero posojilno pogodbo so vezane izjave porokov. Nesprejemljiv je zaključek pritožbenega sodišča, da je bila v izjavi porokov navedena oznaka kupoprodajne pogodbe za stanovanje, ki je bila podlaga za pridobitev namenskega posojila in da je pri tem prišlo do pomotnega zapisa. Ker je druga pogodbena stranka banka, ki mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati skladno s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je treba po 100. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) nejasnosti razlagati v korist šibkejše stranke, to je šestotoženca. Poroštveno izjavo je šestotoženec podpisal na vnaprej natisnjeni vsebini in s strani bančnega uslužbenca dopolnjenimi podatki. Poroštvena izjava šestotoženca se tako nanaša na vračilo posojila po posojilni pogodbi št. 2 z dne 8. 3. 1990 in ne po pogodbi, ki jo je predložila tožnica. Poudarja, da je ostalo nerazčiščeno vprašanje dveh različnih posojilnih pogodb - ene s št. 5 z dne 14. 5. 1990 z 9 % letno obrestno mero ter štirimi kreditojemalci in drugo s št. 7 brez datuma sklenitve, s tremi posojilojemalci in 14 % letno obrestno mero. Napačen je zaključek pritožbenega sodišča, da toženci niso uspeli dokazati, da so s poroštveno izjavo jamčili za kakšno drugo posojilno razmerje. Trditve in dokazno breme, da se poroštvena izjava šestotoženca nanaša na plačilo obveznosti kreditojemalca J. D. iz posojilne pogodbe, po kateri tožnica terja plačilo vtoževanega zneska, je na strani tožnice. Ker tožnica tega ni dokazala, bi moralo sodišče na podlagi 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaključiti, da iz izvedenih dokazov tega ni možno zanesljivo ugotoviti in na podlagi pravila o dokaznem bremenu tožbeni zahtevek zavrniti. Trdi, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi z zaključkom, da tožnica ni opustila zastave ali druge pravice, s katero je bila zavarovana terjatev, ker toženci tega niso dokazali. To dejstvo sploh ni bilo sporno, saj je tožnica sama trdila, da je posojilo zavarovala s poroki in ne z zastavo kupljene nepremičnine. Ker je tožnica opustila zavarovanje kredita z zastavno pravico, bi sodišče moralo zaključiti, da je šestotoženec po 1012. členu ZOR prost svoje obveznosti do tožnice. Pritožbeno sodišče je nadalje napačno zaključilo, da je tožnica dokazala višino vtoževane terjatve. Izpis kartice prometa na dan 31.8.1996 se nanaša na kredit št. 5, kjer so kreditojemalci štrije, poroštvena izjava šestotoženca pa se - čeprav je pripeta k posojilni pogodbi št. 7 - nanaša na posojilno pogodbo s št. 2 z dne 9. 5. 1990. Utemeljenost zahtevka po višini bi lahko tožnica dokazala le s predlaganjem izvedenca finančne stroke, kar pa ni storila. Šestotoženec tudi ni imel možnosti preveriti točnosti podatkov o dnevih in zneskih delnih plačil ter izračuna zakonitih zamudnih obresti, ki predstavljajo enormni del tožbenega zahtevka. Ker je tožnica po sklepu sodišča predložila le nekaj od zahtevanih listin, ne pa tudi seznama obveznosti posameznih kreditojemalcev po posameznih posojilnih pogodbah in listin o delnih plačilih, hkrati pa listino, ki je šestotoženec ni zahteval - pojasnila poslovnih dogodkov in se sodišče klub temu nanjo sklicuje v obrazložitvi sodbe, gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da bi moralo sodišče vse listine, ki jih je tožnica predložila po koncu prvega naroka, opravljenega 5. 5. 2005, kot prepozne zavrniti. Ne bi smelo upoštevati trditve tožnice, podane na naroku 6. 6. 2005, da je v vseh izjavah porokov prišlo v navedbi št. posojilne pogodbe do očitnega besednega lapsusa. Prav tako ne bi smelo upoštevati prepoznega tožničinega pojasnila o pomenu zneska 940.000 din pod oznako 163 0 v kartici prometa na dan 31. 5. 1990. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o zavrnitvi pritožbe drugega, četrtega in petega toženca ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Šestotoženec z revizijo izpodbija sodbo pritožbenega sodišča tudi v delu, s katerim so bile zavrnjene pritožbe drugega, četrtega in petega toženca. Revizijsko sodišče ugotavlja, da šestotoženec nima pravnega interesa izpodbijati odločitev nižjih sodišč, ki se nanaša na druge tožence, saj ti nastopajo v tej pravdi v razmerju solidarnih dolžnikov (tretji odstavek 1004. člena ZOR) in navadnih sospornikov (194. in 195. člen ZPP). Ker revizija šestotoženca proti odločitvi o zavrnitvi pritožbe drugega, četrtega in petega toženca ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo (377. člen ZPP).

7. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - da je tožnica je sklenila posojilno pogodbo št. 7 s posojilojemalci D. J., S. M. in F. V., na podlagi katere jim je izplačala 940.000 din posojila z dobo vračanja 30 let po realni letni obrestni meri v višini 14 %, - da je posojilna pogodba brez datuma, - da je bilo posojilo namenjeno za nakup stanovanja po pogodbi št. 2/1 z dne 27. 2. 1990, - da so posojilni pogodbi priloženi podpisi četrto do šesto tožencev ter njihove izjave, da so s podpisom pogodbe o posojilu in navedene izjave pristopili k posojilni pogodbi kot poroki in plačniki, - da je prišlo v izjavah porokov do pomote, saj je v njih namesto številke posojilne pogodbe navedena oznaka kupoprodajne pogodbe za stanovanje št. 2/1, ki je bila podlaga za pridobitev namenskega posojila, - da toženci kljub temu niso uspeli dokazati, da s poroštveno izjavo jamčijo za kakšno drugo posojilno razmerje, - da se je z dodatkom z dne 12.9.1991 posojilni pogodbi kot dolžnica zavezala še tretjetoženka, - da tožnica za zavarovanje svoje terjatve ni ustanovila zastavne pravice, - da je tožnica dokazala obstoj vtoževane terjatve v višini 12,301.951,90 SIT.

8. Šestotoženec v reviziji neutemeljeno zatrjuje, da nižji sodišči nista razjasnili, za katero posojilno pogodbo je šestotoženec podal poroštveno izjavo. Sodišči sta namreč po opravljeni dokazni oceni jasno in nedvomno zaključili, da so četrto do šesto toženci prevzeli poroštvo za obveznosti posojilojemalcev po pogodbi št. 7, ki se edina nahaja v spisu. Z zaključkom, da je tožnica dokazala, da jamčijo za obveznosti dolžnikov iz navedene posojilne pogodbe in da toženci niso uspeli dokazati, da jamčijo za obveznosti iz kake druge posojilne pogodbe, nista kršili pravil o trditvenem in dokaznem bremenu iz prvega odstavka 7. člena ZPP in ne določbe 8. člena ZPP. Ker sta navedeno odločilno dejstvo zanesljivo ugotovili, se revizija zgrešeno sklicuje na uporabo 215. člena ZPP. Teh procesnih kršitev šestotožencu v reviziji ni uspelo utemeljiti niti s polemiziranjem o pomanjkanju datuma na posojilni pogodbi ter o navideznem neujemanju številk na posojilni pogodbi, poroštvenih izjavah in izpisku iz poslovne knjige. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se poleg številke kupoprodajne pogodbe, ki je bila pomotoma zapisana na poroštvenih izjavah, na relevantnih listinah nahaja še številka, ki glede na zadnji del 432536/62 očitno označuje isto posojilno razmerje. Tudi s prikazovanjem različnega števila glavnih dolžnikov iz posojilnega razmerja revizija zavaja, saj iz dejanskih okoliščin izhaja, da so v posojilnem razmerju sprva nastopali le trije glavni dolžniki. Ker se je tem z dodatkom z dne 12. 9. 1991 pridružila še tretjetoženka, je tudi ona zajeta v verodostojni listini in predlogu za izvršbo. Revizija se neuspešno sklicuje tudi na dodatek k posojilni pogodbi z dne 14. 5. 1995, na podlagi katerega naj bi tožnica tudi utemeljevala svojo terjatev v predlogu za izvršbo. Vendar pa kasneje tožnica tega dodatka ne omenja več. V spis je predložila le dodatek z dne 12. 9. 1991. Ta dodatek pa ne glede na to, ali se je tretjetoženka z njim zavezala poleg ali pa namesto prvotoženca S. M., v ničemer ne vpliva na poroštvene obveznosti šestotoženca za obveznosti dolžnika D. J.. Revizija zato neutemeljeno zatrjuje, da ni razvidno, kakšne so bile obveznosti pogodbenih strank. V zvezi s tem se zmotno sklicuje na 100. člen ZOR, saj se ta nanaša na razlago nejasnih določil v pogodbah z vnaprej natisnjeno vsebino, ne pa tudi na razumevanje pisnih pomot v takih pogodbah. Ta določba tako ne zahteva, da se tudi vsako pisno pomoto razlaga v korist šibkejše pogodbene stranke, kot trdi revizija, ampak predpisuje tak način razlage zlasti glede nejasnih pogodbenih pravil. 9. Čeprav je tožnica pomoto v zapisu številke posojilne pogodbe na poroštvenih izjavah pojasnila po koncu prvega naroka, sodišči nista zagrešili bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko sta to pomoto razlagali na enak način, kot jo je pojasnila tožnica. Ob upoštevanju, da je tožnica pred koncem prvega naroka v spis predložila kopijo kupoprodajne pogodbe ter posojilne pogodbe, v kateri je zaradi namenskosti posojila navedena tudi številka kupoprodajne pogodbe, bi bilo treba pomoto v poroštvenih izjavah razumeti na enak način tudi brez upoštevanja tožničinega pojasnila. Za odločitev je nadalje nepomembno tožničino prepozno pojasnilo, da je iz predložene kartice prometa na dan 31. 5. 1990 razviden znesek 940.000 din pod oznako 163 0 in da navedena oznaka pomeni prenos kredita v odplačilo oziroma znesek porabljenega kredita. Znesek odobrenega in izplačanega posojila je po ugotovitvah sodišč razviden že iz posojilne pogodbe. Ker sta sodišči izpodbijano odločitev oprli le na listine, ki jih je tožnica v spis predložila pravočasno oziroma do konca prvega naroka, nista zagrešili kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP.

10. Šestotoženec se v reviziji ponovno neutemeljeno sklicuje na opustitve zavarovanj. Sodišči sta ugotovili, da tožnica ni zavarovala svoje terjatve z zastavno pravico, zato revizija v zvezi to ugotovitvijo neutemeljeno očita procesne kršitve. Pravilno je njuno stališče, da ta okoliščina ne vpliva na obstoj poroštvene zaveze šestotoženca. Proti vsem porokom, z osebno zavezo katerih je zavarovala svojo terjatev, pa je tožnica v tej zadevi svojo terjatev uveljavljala, zato šestotoženec ni oproščen poroštvene obveznosti po 1012. členu ZOR.

11. Sodišči sta zaključili, da je tožnica dokazala obstoj svoje terjatve do višine prisojenih 12,301.951,90 SIT (sedaj 51.335,13 EUR). Šestotoženec v zvezi s tem zmotno zatrjuje, da bi lahko tožnica utemeljenost zahtevka po višini dokazala le s predlaganjem izvedenca finančne stroke. Toženci so namreč tisti, ki bi morali ob konkretiziranem prerekanju višine vtoževane terjatve svoje trditve dokazati - npr. s predložitvijo svojega obračuna dolga ali predlaganjem postavitve izvedenca finančne stroke (prim. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 397/2002 z dne 10. 7. 2003 in II Ips 725/2003 z dne 14. 4. 2005). Šestotoženec pa pavšalnih zatrjevanj o napačnem in nepreverljivem izračunu višine tožničine terjatve ni z ničemer dokazoval. Tudi ugovor o delnih plačilih bremeni tožence. Ker šestotoženec ni ne trdil ne dokazal, da je bila vtoževana terjatev plačana v večjem znesku, kot je to upoštevala tožnica pri svojem izračunu, v reviziji zmotno uveljavlja procesne kršitve s trditvami, da tožnica ni predložila seznama obveznosti posameznih kreditojemalcev in listin o delnih plačilih ter da ni imel možnosti preveriti točnosti podatkov o delnih plačilih.

12. Na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.