Jedro

V skladu z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1 se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Citirano zakonsko določilo torej govori o obsojencu, ki mu je s tem alternativnim načinom izvršitve zaporne kazni omogočeno, da „še naprej dela ali se izobražuje“. Obsojenec lahko še naprej dela le, če je določeno delo že opravljal in zato jezikovna, logična ter namenska razlaga citirane zakonske določbe pritrjujejo pravilnosti zaključka, da obsojenci tega zakonskega pogoja ne morejo zatrjevati na podlagi bodočih ali pa celo neobstoječih zaposlitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeno se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodnica posameznica Okrožnega sodišča v Celju, na podlagi 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 86. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in 12. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), sklenila, da kot nedovoljen zavrže predlog obsojene z dne 7. 1. 2022 za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna.

2. Zoper sklep se je obsojena pravočasno pritožila. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za alternativno prestajanje zaporne kazni ugodi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1 se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Citirano zakonsko določilo torej govori o obsojencu, ki mu je s tem alternativnim načinom izvršitve zaporne kazni omogočeno, da „še naprej dela ali se izobražuje“. Obsojenec lahko še naprej dela le, če je določeno delo že opravljal in zato jezikovna, logična ter namenska razlaga citirane zakonske določbe pritrjujejo pravilnosti zaključka, da obsojenci tega zakonskega pogoja ne morejo zatrjevati na podlagi bodočih ali pa celo neobstoječih zaposlitev. Namen takšne nadomestne izvršitve zaporne kazni je prav v tem, da sicer osebnostno urejeni obsojenec, ki je zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost, nadaljuje z opravljanjem dela oziroma dejavnosti. Četrti odstavek 86. člena KZ-1 se sklicuje na pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij - ZIKS-1. Poleg splošnih dveh pogojev iz četrtega odstavka 86. člena KZ-1 (izrečena kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper splošno nedotakljivost), prvi odstavek 12. člena ZIKS-1 predpisuje še sledeče: 1) da je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil in 2) da je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora: a) zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij in b) da ima v Republiki Sloveniji ali državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, status dijaka in se redno šola oziroma ima status študenta in redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti. Tretji odstavek 129.a člena ZKP pa določa pogoje za zavrženje predloga za nadomestno izvršitev zaporne kazni. Med drugim lahko sodnik predlog zavrže, če je nedovoljen ali če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni.

5. Kot je na podlagi vpogleda v uradno evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pod točkama 8 in 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, obsojena v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za odobritev nadomestne izvršitve kazni z zaporom ob koncu tedna in sicer zaposlitve. Temu dejstvu obsojena v pritožbi niti ne oporeka. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom prvega sodišča, da obsojenka ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, Glede na zgoraj povzete zakonsko predpisane pogoje za alternativno izvršitev kazni zapora s t. i. ″vikend zaporom″, pa na pravilnost prvostopenjske odločitve ne morejo vplivati pritožbene navedbe obsojenke, češ da je alternativno prestajanje kazni tudi v interesu oškodovanca, saj bo obsojenka lahko nadaljevala s povračilom škode, da je stara 51 let in invalid III. kategorije ter ima manjše možnosti za zaposlitev, da cilj sodišča očitno ni v njeni resocializaciji, pač pa da po prestani kazni postane socialni problem in da bo do upokojitve životarila na plečih države ter da bi se z alternativnim prestajanjem kazni dosegel učinek generalne in specialne prevencije ter preživljanje obsojenke z lastnim delom.

6. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je torej pravilen in zakonit. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je obsojenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Obsojenka je brez rednih prihodkov, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Zato jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njeno vzdrževanje.