Jedro

Mladoletnikova navzočnosi na seji sodišča druge stopnje je v postopku proti mladoletnikom posebej urejena in je po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke po četrtem odstavku 485. člena ZKP pogojena s spoznanjem predsednika senata ali senata sodišča druge stopnje o koristnosti mladoletnikove navzočnosti na seji.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Mladoletnika se oprosti dolžnosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I Km 37113/2023 z dne 20. 9. 2023 mladoletnika A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po tretjem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Mladoletniku je po 89. členu Kazenskega zakonika izreklo kazen 5 let mladoletniškega zapora, v katerega mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo pripor od 27. 5. 2023 od 18.18 ure dalje. Po 48.a členu KZ-1 je bila mladoletniku izrečena še stranska kazen izgona tujca iz države za čas 5 let. Oškodovanka je bila po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, mladoletnik je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen vrnitve stroškov kazenskega postopka in dolžnosti plačila sodne takse, medtem ko je bilo za potrebne izdatke in nagrado postavljenega zagovornika odločeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Zoper sodbo sta se mladoletnik in zagovornik pritožila, vendar neuspešno, saj je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo III Kp 37113/2023 z dne 19. 3. 2024 pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo. Mladoletnik je bil tedaj, enako kot v prvostopenjski sodbi oproščen vrnitve stroškov kazenskega postopka, za potrebne izdatke in nagrado postavljenega zagovornika pa je bilo prav tako odločeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

3.Mladoletnikov zagovornik je nato 17. 4. 2024 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitvi iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec, ki predlaga njeno zavrnitev. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker je v postopku zoper mladoletnika njegova navzočnost na seji sodišča druge stopnje urejena drugače, kot je urejena obdolženčeva navzočnost pri tem procesnem dejanju v rednem kazenskem postopku. Preostale bistvene in druge kršitve določb kazenskega postopka v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo biti uveljavljanje, saj niti v kateri od pritožb zoper prvostopenjsko sodbo niso bile zatrjevane. Ne glede na to, vrhovna državna tožilka opozarja, da je vprašanje, katere od olajševalnih in obteževalnih okoliščin sodišče upošteva pri odmeri kazni in kako jih vrednoti, dejansko vprašanje, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

5.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan mladoletniku in vložniku. Mladoletnik se o odgovoru ni izjavil, vložnik pa navedbam v odgovoru nasprotuje, ker gre "v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti za uveljavljana vprašanja, na katera sodišče pazi po uradni dolžnosti in ki so lahko predmet postopka pred Ustavnim sodiščem."

B.

6.Vložnik uvodoma zatrjuje bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je po vložniku podana zato, ker mladoletnik ni bil navzoč na seji sodišča druge stopnje, čeprav jo to predhodno zahteval. Druga kršitev pa je v zahtevi obrazložena z odstotnimi razlogi o odločilnih dejstvih, o tem, zakaj je bila mladoletniku izrečena najvišja določena kazen mladoletniškega zapora.

7.Glede mladoletnikove navzočnosti na seji sodišča druge stopnje, vložnik prezre, da je ta v postopku proti mladoletnikom posebej urejena in da je po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke, po četrtem odstavku 485. člena ZKP pogojena s spoznanjem predsednika senata ali senata sodišča druge stopnje o koristnosti mladoletnikove navzočnosti na seji. To je bilo v drugostopenjski sodbi razumljivo obrazloženo, vložnik pa povezano z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, ne zatrjuje še kršitve navedenega četrtega odstavka 485. člena ZKP, ampak neimenovano in neobrazloženo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je Vrhovno sodišče v takšnem položaju ni moglo preizkusiti.

8.Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je objektivno omejena na uveljavljanje kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP ter po petem odstavku tega člena na položaje, ko vložnik kršitev ni mogel uveljavljati v pritožbi ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Da mladoletnik in vložnik v pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo nista uveljavljala bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, izhaja iz vsebine njunih pritožb, ki sta bili po pravilni oceni vrhovne državne tožilke pretežno usmerjeni v pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z odločbo o mladoletnikovi krivdi in nato še v zvezi z odločbo o kazenski sankciji. Dejstvo je tudi, da vložnik v obrazložitvi zahteve ne navaja okoliščin, ki so mu preprečevale, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne bi mogel uveljavljati že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Pomeni, da se vložnik v drugem delu zahteve sklicuje na kršitev, na katero se po navedeni omejitvi iz petega odstavka 420. člena ZKP ne more sklicevati, Vrhovno sodišče pa po prvem odstavku 424. člena ZKP prav nobene od kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP ne preizkuša po uradni dolžnosti.

C.

9.Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana in da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka tega člena v nobeni od pritožb zoper prvostopenjsko sodbo ni bila uveljavljana, je zahtevo za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

10.Odločba o mladoletnikovi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a, prvem odstavku 484. in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Kot izhaja iz podatkov, pridobljenih po sodišču prve stopnje, mladoletnik ne prejema nobenih dohodkov hkrati pa se že nahaja na prestajanju kazni zapora.

11.Odločitev je bila sprejeta soglasno.