Jedro

Sodišče je utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj je bila na podlagi izvedenih dokazov izključena vzročna zveza med delovanjem zavarovanke tožene stranke in zatrjevano posledico. Sicer pa bi izvedenec medicinske stroke lahko podal mnenje zgolj na podlagi anamneze, torej navedb tožnikov. Splošno znano pa je, da poškodbe, kot jih zatrjujeta tožnika (zvin in nateg vratne hrbtenice), v veliki večini, zlasti, če ne gre za hujše primere, ni mogoče objektivno ugotoviti z medicinsko diagnostičnimi postopki. Zdravnik postavi diagnozo praviloma zgolj na podlagi navedb oškodovancev, ki pa jih kot zdravnik mora sprejeti. Tudi izvedenec medicinske stroke bi lahko svoje mnenje gradil le na podlagi izjav oškodovancev in medicinske dokumentacije, ki pa je prav tako s strani zdravnika zapisana izjava oškodovanca. V skladu z 215. členom ZPP pa mora sodišče zanesljivo ugotoviti odločilna dejstva. Izvedenec bi moral z gotovostjo ali vsaj veliko verjetnostjo ugotoviti poškodbe, ki so zatrjevane, a to ne bi bilo možno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo zahtevek prvotožnika, da mu je tožena stranka dolžna na račun nematerialne škode plačati 3.500,00 EUR in na račun materialne škode 433,24 EUR. Prav tako je zavrnilo tudi zahtevek drugotožnice, da ji je tožena stranka dolžna za nematerialno in materialno škodo plačati 2.514,40 EUR in jima povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 492,89 EUR stroškov.

2. Zoper sodbo se je iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožeča stranka. Navaja, da je že v vlogah pred glavno obravnavo trdila, da poškodbe vozil niso ekvivalentne telesnim poškodbam, ki jih je utrpel udeleženec nesreče in da je nastanek poškodbe vratne hrbtenice odvisen od številnih dejavnikov. Izrecno je tudi opozorila, da so poškodbe tožnikov izkazane z zdravstveno dokumentacijo in da se o zatrjevanih telesnih poškodbah lahko opredeli le izvedenec medicinske stroke. Izvedenec K. je v enem od svojih mnenj zapisal, da telesne bolečine lahko nastanejo že pri hitrosti nad 5 km/h. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, katerih dokazov sodišče ni upoštevalo in še manj razlogov za takšno odločitev. Tožeča stranka je že v tožbi dokazovala utrpele telesne poškodbe z ugotovitvami, ki izhajajo iz policijskega zapisnika. Na te ugotovitve pa se je sklicevala tudi tožena stranka. Iz zapisnika izhaja, da je ob trčenju vozilo tožnika odbilo naprej v smeri vožnje. Zakaj sodišče tega ni štelo za nesporno ni jasno. V posledici bistvene kršitve postopka je tudi ugotovljeno dejansko stanje nepopolno. Sodišče je nekritično sledilo priči – povzročiteljici D. Š., nasprotno pa je obravnavalo izpovedbe tožnikov. Izvedenec cestno-prometne stroke je navedel, da je D. Š. trčila v avto tožeče stranke s hitrostjo 10 km/h, kar je desetkrat več kot je trdila priča. Tudi se ni le naslonila na vozilo tožnikov, saj sta obe vozili utrpeli poškodbe. Če bi sodišče izpoved prvotožnika presojalo skrbno in v razmerju do drugih izvedenih dokazov, bi ugotovilo, da je izpoved tožnika verodostojna in potrjena z ugotovitvami policije. Protispisna je ugotovitev sodišča, da se izpovedi tožnikov o premiku njunega vozila v bistvenem razlikujeta. Izpovedi tožnikov o tem, kaj se je z njima dogajalo po trčenju, pri čemer je vsak izpovedal o svoji zaznavi, sodišče že iz tega razloge neutemeljeno poudarja razlike v izjavah tožnikov. Kljub izrecnemu nasprotovanju tožeče stranke je sodišče postavilo izvedenca cestno-prometne stroke. Na njegovo mnenje, ki mu je nekritično sledilo, pa je oprlo svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnikov. Tožnika sta podala pripombe na izvedensko mnenje, sodišče pa se do trditev tožeče stranke ni opredelilo in ni dovolilo zaslišanja izvedenca. Izvedenec je neutemeljeno enačil sile, ki delujejo na vozilo s silami, ki delujejo na potnike. Tožeča stranka je izrecno opozorila sodišče, da je izvedenec strokovno literaturo A. J. Wattsa „Low Speed Automobile Accidents“, povzel napačno, v delu pa je tudi predrugačil ugotovitve iz citirane literature. Tožeča stranka je želela s postavitvijo izvedenca medicinske stroke izpodbijati pavšalne ugotovitve izvedenca cestno-prometne stroke, a sodišče tega ni dovolilo. Razlogov za zavrnitev tega dokaza pa tudi ni navedlo. V nadaljevanju pritožba očita sodišču protispisnost glede nastavitve naslona nagnjenosti tožnikov k poškodbami, glede prvotožnikovih identičnih poškodb pred sporno nezgodo. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 387/2007. Sodišče ni upoštevalo, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka drugotožnice drugi odstavek 131. člena in četrti odstavek 154. člena OZ. Sodišče je dokazno breme o vzročni zvezi prevalilo na drugo tožnico, čeprav je to na strani tožene stranke. Sodišče je samo brez izvedenca medicinske stroke odločilo, da poškodbe tožnikov ne predstavljajo pravno priznane škode. S tem je tožeči stranki odvzelo možnost dokazovanja svojih trditev. V posledici bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje glede odgovornosti tožene stranke zmotno. Glede višine odškodnine pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke, kot ga je predlagala tožeča stranka. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku obeh tožečih strank po temelju ugodi v celoti, glede višine in pravdnih stroškov pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvemu sodišču, vendar drugemu sodniku.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Med strankama ni sporno, da je zavarovanka tožene stranke dne 24. 10. 2011 s svojim vozilom trčila v zadnji del vozila, ki ga je upravljal prvotožnik, druga tožnica pa je bila sopotnica. Materialno škodo, ki je nastala na vozilu tožnika je tožena stranka poravnala. Sporno je, ali sta zaradi zatrjevanj tožene stranke, da je prišlo le do blagega trčenja, tožeči stranki dejansko utrpeli nematerialno škodo (nateg vratnih mišic in mišic ledvenega dela hrbtenice), ki jo zatrjujeta.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe tudi utemeljena na način kot to določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, svojo dokazno oceno pa mora ustrezno utemeljiti v razlogih sodbe. To pa je prvo sodišče kot je bilo že povedano storilo. Dokazna ocena, kot jo ponuja tožeča stranka oziroma njeni pomisleki glede pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča ne omajajo prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost prvostopne dokazne ocene. Po dokazni oceni prvega sodišča tožeči stranki ni uspelo dokazati vzročne zveze med dejanjem zavarovanke tožene stranke in škodo, ki jo zatrjujeta tožnika. Ker torej vzročne zveze ni, tudi odgovornosti tožene stranke ni. O odgovornosti govorimo, če so kumulativno izkazani, nedopustno ravnanje, vzročna zveza in škoda.

6. Izvedenec cestno-prometne stroke je ugotovil, da je imelo vozilo zavarovanke tožene stranke pred trčenjem hitrost do 10 km/h. Pri takšni hitrosti naleta upoštevaje tehnične kriterije in druge relevantne okoliščine, po mnenju izvedenca niso nastopili pogoji, ki bi bili vzrok za nastanek zatrjevanih poškodb. Ob neznatnem trku, za kakršnega je v obravnavanem primeru šlo, po rednem teku stvari telesne poškodbe ne nastanejo (teorija o adekvatni vzročnosti), tako da vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in poškodbo vratnih mišic, ki jih zatrjujeta tožnika ni. Tožeča stranka je nasprotovala zaključku izvedenca, ker meni, da bi o možnosti poškodbe lahko relevantno odgovoril le izvedenec medicinske stroke. Sodišče je utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj je bila na podlagi izvedenih dokazov izključena vzročna zveza med delovanjem zavarovanke tožene stranke in zatrjevano posledico. Sicer pa bi izvedenec medicinske stroke lahko podal mnenje zgolj na podlagi anamneze, torej navedb tožnikov. Splošno znano pa je, da poškodbe, kot jih zatrjujeta tožnika (zvin in nateg vratne hrbtenice), v veliki večini, zlasti, če ne gre za hujše primere, ni mogoče objektivno ugotoviti z medicinsko diagnostičnimi postopki. Zdravnik postavi diagnozo praviloma zgolj na podlagi navedb oškodovancev, ki pa jih kot zdravnik mora sprejeti. Tudi izvedenec medicinske stroke bi lahko svoje mnenje gradil le na podlagi izjav oškodovancev in medicinske dokumentacije, ki pa je prav tako s strani zdravnika zapisana izjava oškodovanca. V skladu z 215. členom ZPP pa mora sodišče zanesljivo ugotoviti odločilna dejstva. Izvedenec bi moral z gotovostjo ali vsaj veliko verjetnostjo ugotoviti poškodbe, ki so zatrjevane, a glede na vse zgoraj povedano to ne bi bilo možno.

7. Po povedanem obširna pritožba, ki se sklicuje in povzema tudi izsledke iz knjige A. J. Wattsa „Low Speed Automobile Accidents“, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa za odgovor na pritožbo stroškov ni priglasila.