Jedro

Pri tožniku ne gre za nobeno od stanj, ki so v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja navedena kot razlog za napotitev na zdraviliško zdravljenje. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 28. 8. 2012 in 13. 8. 2012, ter da se tožniku prizna pravica do zdravljenja v naravnem zdravilišču. Ugotovilo je, da pri tožniku ne gre za nobeno od stanj, ki so v 45. členu Pravil navedena kot razlog za napotitev v naravno zdravilišče. Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je v tej pravdni prišlo ponovno do blefiranja, kakor že v zadevi, ki jo je sodišče vodilo pod opr. št. VI Ps 121/2009, da 85 letni A.A. ne sme opravljati svoje funkcije in da od države zahteva 10.000,00 EUR odškodnine s pripadki.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutno bistvene kršitve določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe zdravstvene komisije tožene stranke z dne 28. 8. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 13. 8. 2012. S slednjo je imenovani zdravnik odločil, da tožnik ni upravičen do zdravljenja v naravnem zdravilišču. Pravica do zdraviliškega zdravljenja je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja določena z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s sprem.) v točki 4 oziroma 5 23. člena. Skladno s 26. členom ZZVZZ so za priznanje te pravice natančnejši pogoji, standardi, normativi in postopek določeni v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 30/2003 s sprem.) v določbah od 43. do 49. člena.

Pravica do zdraviliškega zdravljenja je zavarovani osebi mogoče priznati le, če so zato izpolnjeni pogoji določeni v določbah 43., 44. in 45. člena POZZ.

Temeljna določba v zvezi z ugotavljanjem upravičenosti do zdraviliškega zdravljenja je določba 43. člena POZZ, v kateri je določeno, da je zdraviliško zdravljenje zagotavljanje storitev zahtevnejše medicinske rehabilitacije, ki se izvaja s souporabo naravnih zdravilnih sredstev v naravnih zdraviliščih, ali kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja po zaključenem zdravljenju v bolnišnici, na kliniki ali inštitutu oziroma zdravljenje na stacionarni način, ko ni nadaljevanja bolnišničnega zdravljenja, pa mora zavarovana oseba zaradi svojega zdravstvenega stanja in drugih pogojev med rehabilitacijo bivati v zdravilišču. Za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja mora poleg bolezenskih stanj določenih v 45. členu POZZ, biti izpolnjen vsaj še eden od taksativno naštetih pričakovanih učinkov takega zdravljenja iz 44. člena POZZ.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pri tožniku ne gre za nobeno od stanj iz 45. člena POZZ. Sodišče je do takšnega ugotovitve prišlo na podlagi zaslišanja fizioterapevta, ki je tožniku podal priporočilo za zdraviliško zdravljenje. Navedeni specialist je, zaslišan kot priča, izpovedal, da gre pri tožniku za prizadetost gibalnega aparata in je bila postavljena indikacija za opravljanje fizikalne terapije, ki so jo priporočali v obliki zdraviliškega zdravljenja. Sam je zdraviliško zdravljenje le priporočil, saj pri tožniku ne gre za nobeno od bolezenskih stanj, ki so navedena v 45. členu POZZ in tako ne izpolnjuje pogojev za napotitev na zdraviliško zdravljenje. Sodišče prve stopnje je na podlagi vse razpoložljive dokumentacije ugotovilo, da pri tožniku ne gre za nobeno od stanj, ki so v 45. členu POZZ navedena kot razlog za napotitev v naravno zdravilišče, zato je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožnik v svoji pritožbi razen navedb, da je sodnica „blefirala“, v ničemer ne navede pritožbenih razlogov, navede le, da 85 letni A.A. ne sme opravljati svoje funkcije, ker je v vlogi političnega doktorja.

Pritožbeno sodišče glede na tako golo pritožbo, po opravljenem pritožbenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na to ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter tožbeni zahtevek tožnika upravičeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče presoja le zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. V okviru postopka pred sodiščem prve stopnje tožnik ni podal nobenega odškodninskega zahtevka. V kolikor meni, da mu je država dolžna plačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR, bo moral to zahtevati s posebno tožbo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.