Jedro

116. uzanca PGU tudi določa, da se z dokončnim obračunom razpravijo razmerja med pogodbeniki in določi izvršitev njihovih medsebojnih pravic in obveznosti iz pogodbe. Glede na 119. uzanco PGU, ki določa vsebino dokončnega obračuna je očitno, da predstavlja zapisnik o končnem obračunu izvršenih del z dne 20.6.2006 takšen dokončni obračun, ki po svoji pravni naravi pomeni poravnavo med strankama (1050. čl. OZ).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

S sklepom in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: skrčenje zahtevka za znesek 10.847.034,05 SIT s pp oziroma sedaj 45.263,87 EUR s pp vzelo na znanje in ustavilo postopek v tem delu; zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 21.240.705,00 SIT oziroma 88.635,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2006 dalje ter povračilo stroškov; tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.507,01 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov. Navaja, da je sodišče v tej zadevi kot posebej relevantno štelo določilo F Zapisnika o končnem obračunu izvršenih gradbeno-obrtniških del na objektu „Preureditev in pozidava JV dela osnovne šole M.“ po pogodbi z dne 1.7.2005 in po soizvajalski pogodbi z dne 28.7.2005, ni pa se ukvarjalo z veljavnostjo tega zapisnika oziroma z njegovo pravno naravo. Smiselno je zapisnik štelo za dodatek k pogodbi in ga je razumelo kot dokument, ki dodatno zavezuje tožnico, saj ji nalaga breme, da so zadržana plačila situacij do predaje garancije. To stališče pa je napačno iz več razlogov: vrednost garancije po 13. čl. soizvajalske pogodbe je nižja od garancije po zapisniku; soizvajalska pogodba in zapisnik ne obravnavata iste materije; zapisnik je v imenu tožnice podpisal V.H., ki pa ni bil pooblaščen sklepati dodatkov k obstoječim pogodbam, saj je v 16. čl. soizvajalske pogodbe navedeno, da je pooblaščeni zastopnik tožeče stranke Š.T., ki ga na objektu nadomešča B.V., kot zakonita zastopnica tožeče stranke pa je v register vpisana H.T., ki je tudi podpisnica soizvajalske pogodbe. Pa četudi bi se štelo, da je zapisnik veljavna sprememba obstoječe soizvajalske pogodbe, pa v nobenem primeru ne more biti hkrati sprememba osnovne pogodbe, saj ne gre za iste pogodbene stranke. Res je, da tožnica toženki ni izstavila garancije. Vendar pa daje OZ garancijsko upravičenje le naročniku in „vsakemu drugemu pridobitelju gradbe“. Toženka pa ni naročnik, niti direktno in niti smiselno, zato zapis in/ali sodna interpretacija pogodbe ne bi ustvarila garancijske zaveze, ki je soodvisna od imetništva gradbe, tožena pa to ni bila.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka že v odgovoru na tožbo sklicevala na Zapisnik o končnem obračunu izvršenih gradbeno – obrtniških del na objektu „Preureditev in prizidava JV dela osnovne šole M.“, ki sta ga pravdni stranki napravili 20.6.2006 (dalje: zapisnik o končnem obračunu). Zatrjevala je, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se do predaje garancije zadrži plačila situacij in da tožeča stranka garancije doslej ni izročila.

Tožeča stranka je na te navedbe odgovorila in posebej navedla, da končni obračun zanjo ni sporen. Kar se pa tiče bančne garancije je trdila, da je neupravičeno sklicevanje tožene stranke na neizdajo bančne garancije, glede na to, da tožeči stranki vsako tromesečje redno zaračunava stroške le-te; je pa priznala, da je bančno garancijo „v imenu J.V.“ investitorju dala tožena stranka. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da plačevanje stroškov v zvezi z izdano garancijo s strani tožeče stranke ne pomeni hkrati tudi, da je ta stranka zagotovila garancijo. Poleg tega pa se točka F zapisnika o končnem obračunu nanaša na garancijo, ki se jo je zavezala toženi stranki zagotoviti tožeča stranka. Takšne garancije pa slednja ni zagotovila.

Glede na zgoraj navedeno je vse, kar zatrjuje tožeča stranka v pritožbi v zvezi s končnim obračunom, kateri vsebuje točko F o bančni garanciji, nedopustna pritožbena novota, ki je ni mogoče upoštevati, glede na to, da tožeča stranka ni hkrati zatrjevala, da teh navedb ni mogla podati že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Te ugotovitve se nanašajo na trditve v smeri: da končni obračun ne zavezuje tožeče stranke, ker določa višjo vrednost garancije od pogodbeno določene; da obravnava drugačno materijo od tiste v pogodbi; da je zapisnik o končnem obračunu v imenu tožeče stranke podpisala oseba, ki ni bila pooblaščena sklepati dodatkov k obstoječim pogodbam.

Ne glede na nejasnosti pri poimenovanju strank v Soizvajalski pogodbi, je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno navedlo, da sta pravdni stranki medsebojno razmerje uredili tako, da je kot naročnik nastopala tožena stranka, kot izvajalec del pri preureditvi in prizidavi JV dela osnovne šole M. pa tožeča stranka. To pomeni, da je bila med njima sklenjena gradbena pogodba skladno s 649. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ). V njenem 17. čl. je tudi določena uporaba Posebnih gradbenih uzanc (PGU) za ostale pogodbene obveznosti, ki s predmetno pogodbo med pravdnima strankama niso dogovorjene, te pa določajo, da izvajalec da naročniku garancijo za kakovost izvedenih del (XIII. pogl. PGU). Torej nima prav pritožnica, ko trdi, da izstavitev garancije v primeru, kakršen je obravnavani, ni mogoča in da tožena stranka garancijskega upravičenja nima. 116. uzanca PGU tudi določa, da se z dokončnim obračunom razpravijo razmerja med pogodbeniki in določi izvršitev njihovih medsebojnih pravic in obveznosti iz pogodbe. Glede na 119. uzanco PGU, ki določa vsebino dokončnega obračuna je očitno, da predstavlja zapisnik o končnem obračunu izvršenih del z dne 20.6.2006 takšen dokončni obračun, ki po svoji pravni naravi pomeni poravnavo med strankama (1050. čl. OZ).

Glede na ugotovitev, da se končni obračun nanaša na garancijo, ki naj bi jo toženi stranki zagotovila tožeča stranka, vendar pa je ni, je sodišče prve stopnje zaključilo, da zato terjatev tožeče stranke še ni zapadla v plačilo; slednje pa je bil razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Vendar pa pritožbeno sodišče z navedenim materialnopravnim zaključkom ne soglaša; določilo v točki F končnega obračuna ne pomeni drugačne zapadlosti terjatve tožeče stranke (nenazadnje se terjatev tožeče stranke sestoji iz neplačanih zneskov po v tožbi navedenih situacijah, te so očitno zapadale v plačilo tako, kot je v njih določeno, nobena od strank tega postopka ni zatrjevala, da je v zvezi z njimi prišlo do spremembe zapadlosti), ampak sta pravdni stranki z njim določili sočasno izpolnitev njunih medsebojnih obveznosti, tako kot to določa 101. čl. OZ, po katerem tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti za plačilo terjanega zneska, dokler ji tožeča stranka ne izroči bančne garancije in bi v tem primeru odločitev sodišča prve stopnje morala biti takšna, kot je to določeno v 2. odst. 101. čl. OZ (če na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka). Učinek zadržanja (o slednjem je govora v točki F končnega obračuna) za terjatev tožeče stranke do tožene stranke na plačilo zneska pomeni, da tožena stranka v tem času ni v zamudi, ampak je v zamudi tožeča stranka; 2. odst. 300. čl. OZ namreč določa, da pride upnik v zamudo takrat, ko je sicer pripravljen sprejeti izpolnitev dolžnikove sočasne obveznosti, ne nudi pa izpolnitve svoje zapadle obveznosti. Pri tem pa je učinek te zamude takšen, da od dneva upnikove zamude nehajo teči (zamudne) obresti (2. odst. 301. čl. OZ). Ker pa zaradi pravnega stališča, ki ga v tej zadevi zastopa sodišče prve stopnje, slednje ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri, kolikšen znesek dolguje tožena stranka tožeči stranki, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (355. čl. ZPP).